Težave v šoli, pritisk doma in izguba samozavesti

Pozdravljeni,

sem 15-letna dijakinja prvega letnika gimnazije in že nekaj časa se soočam z veliko stisko. Zelo se trudim pri učenju, vendar kljub temu pogosto dobivam slabe ocene. Večina ocenjevanj, ki me čaka v aprilu in maju, so popravki enic, kar me še dodatno obremenjuje.

V aprilu imam 7. 4. popravljanje fizike, 10. 4. ponovno pišemo matematiko, 22. 4. pa imamo prestavljeno zgodovino. V maju se ocenjevanja nadaljujejo skoraj vsak dan: 6. 5. latinščina, 8. 5. zgodovina (ponavljanje), 13. 5. kemija, 14. 5. španščina, 15. 5. slovenščina (besedišče), 16. 5. latinščina (spraševanje), 17. 5. glasbena (nastop), 18. 5. kemija (spraševanje), 20. 5. slovenščina (test), 21. 5. zdravstvena vzgoja, 22. 5. angleščina, 23. 5. informatika, 24. 5. matematika (spraševanje), 25. 5. geografski projekt in glasbena, 26. 5. fizika (test).

Občutek imam, da se učim ure in ure, rezultatov pa ni. Zaradi tega se počutim, kot da se trudim zaman. Kot da se luč na koncu tunela počasi ugaša. Včasih imam občutek, da sem preprosto premalo sposobna, ker sem že od osnovne šole pogosto slišala, da nisem dovolj pametna ali da sem “zabita”. Nekateri učitelji in vrstniki so me večkrat poniževali ali se norčevali iz mene, kar je zelo vplivalo na mojo samozavest. Te besede so se me prijele in jih še danes težko odmislím.

Obiskujem tudi glasbeno šolo, kjer imam solo petje — to je nekaj, kar me res veseli in mi daje občutek, da sem v nečem dobra. Že nekaj let ne treniram ničesar, ne zato, ker ne bi imela časa, ampak ker ob tem sploh ne čutim veselja. Sprehodi in tek mi nikoli niso bili všeč, petje pa je bilo vedno moj prostor, kjer sem lahko zadihala. Zdaj pa imam občutek, da izgubljam tudi to.

Doma je situacija dodatno težka. Starša mi pogosto predlagata, naj se prestavim na drugo šolo, češ da tako ne bo šlo več naprej. Razumem, da želita zame dobro, vendar imam občutek, da ne vidita, koliko se trudim. Ko slišim, da “skoraj ni več izhoda”, me to zelo prizadene in še poveča občutek neuspeha. Ne želim na drugo šolo — klasična gimnazija mi veliko pomeni — vendar se bojim, da ne bom zmogla, če bo tako naprej.

Zaradi vsega tega sem zelo obremenjena, utrujena in prestrašena. Ne vem več, kako naj se lotim učenja, kako naj se motiviram in kako naj se spopadem s pritiskom. Rada bi razumela, zakaj kljub trudu ne napredujem, in kako naj se izkopljem iz tega občutka, da je vse izgubljeno.

Hvaležna bom za kakršen koli nasvet ali usmeritev.

Lep pozdrav A.