Težave v šoli

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena Meggy!

Hvala, da si se obrnila na nas in da si tako natančno opisala svojo težavo. Na tak način sem dobila dober vpogled v to, s čim se soočaš. 

Zdi se mi, da te je prejšnja šola, kjer si bila tarča posmeha zelo zaznamovala. Zaznamovala te je do te mere, da te je strah spoznavati nove ljudi, pristopiti k drugim in začeti pogovor, strah te je mnenja drugih in podobno. Praviš, da včasih nisi bila takšna in da si rada spoznavala ljudi in jim pomagala. Misliš, da je izkušnja v prejšnji šoli glavni razlog za to spremembo, ali se je zgodilo še kaj drugega?

S svojim odgovorom tukaj te bom poskusila vsaj malo razbremeniti, vsekakor pa mislim, da bi bilo zate dobro, da bi si poskusila najti strokovno pomoč. Za začetek se lahko obrneš na svetovalno delavko na šoli. Morda ti bodo že pogovori z njo v pomoč in razbremenitev, lahko pa ti bo tudi svetovalna delavka pomagala poiskati primernega strokovnjaka iz tvojega okolja. Skupaj s svetovalno delavko se boš lahko pogovorila o svojih preteklih izkušnjah v šoli. Nato pa jih boš lahko dala na stran in začela delati na tem, da se boš v novi šoli bolje počutila in boljše funkcionirala. Zdi se mi, da je pri tebi zelo pomembno, da skozi pomoč druge osebe razrešiš stiske, ki te bremenijo, sploh zato ker kot praviš včasih nisi bila takšna. Vprašala bi te še, ali imaš v družini kakšno osebo, ki ji zaupaš? Tudi z bližnjo osebo, ki ji zaupaš in ni nujno strokovnjak, se lahko poskusiš pogovoriti o svojih težavah in ti bodo mogoče tudi oni nekoliko v oporo. Mislim, da ti lahko uspe premagati težavo, saj tvoja situacija zdaleč ni brezizhodna in se lahko reši. Morda se ne bo rešila iz danes na jutri. Potrebna bo vztrajnost in volja, ampak rešila pa se bo. 

Naj preidem na odgovor na to, kar si zapisala. V svojem zapisu si podala zelo veliko informacij. Poskusila se bom osredotočiti na nekaj le-teh.

Praviš, da si v šoli zelo tiha in da ne najdeš poguma, da bi k nekomu pristopila. Zdi se ti, da drugim tvoja prisotnost ni pomembna, saj nihče ne pristopi do tebe. Morda, ker si ti bolj zaprta vase in se izoliraš od ostalih, drugi mislijo, da ne potrebuješ družbe. Drugi pravzaprav ne morejo vedeti, kaj si ti želiš in kako se počutiš. Ljudje si na podlagi našega obnašanja oblikujejo določena sporočila. Morda sediš sama, po možnosti se še s čim zamotiš, npr. s telefonom (čeprav o tem nisi pisala in o tem ne morem biti prepričana) in s tem sporočaš, da si nedostopna. Poskusi sama narediti prvi korak. Za začetek je dovolj že to, da se poskusiš umiriti in obvladati svoj strah. To lahko storiš z globokim dihanjem (Prilagam video, ki te lahko usmerja pri globokem dihanju. https://www.youtube.com/watch?v=aNXKjGFUlMs&t=71s&ab_channel=Calm. Dobro je, da sproščanje vadiš tudi doma, ko ne boš občutila močnega strahu, saj boš na ta način krepila spretnosti globokega dihanja in bo globoko dihanje takrat, ko ga boš dejansko potrebovala bolj učinkovito.) ali pa kadar pri sebi prepoznaš negativne misli, jih poskusiš ustaviti in razmišljati o čem bolj pozitivnem. Razmisli tudi o svoji neverbalni komunikaciji med odmori in o tem, kaj sporočaš z njo. Razmisli, kako bi jo lahko spremenila tako, da bi dajala vtis večje odprtosti in pripravljenosti za vzpostavljanje stikov. Ko pa zbereš dovolj poguma, lahko tudi sama poskusiš pristopiti do drugih. Za začetek se lahko poskusiš pogovarjati o šolskih stvareh. Sošolce ali sošolke lahko vprašaš, ali imajo že vse ocene zaključene ali pa še imajo kakšne obveznosti. Če ti potrebuješ pomoč pri kakšni snovi, jih lahko vprašaš za kakšen nasvet. Ali če jo potrebujejo, jim lahko pomoč ponudiš tudi sama. Sošolce in sošolke lahko vprašaš tudi o njihovi najljubši glasbi in mogoče ugotoviš, da radi poslušate enako glasbo in se pogovor razplete o tem.

Omenila si, da imaš eno sošolko, s katero se včasih pogovarjaš. To je zelo vzpodbudna informacija! Večkrat poskusi pristopiti do nje in začeti pogovor. Kadar te zagrabi panika, nekajkrat globoko vdihni in izdihni ter poskusi v mislih ohraniti, da je to, kar imaš za povedati, pomembno.

Še najmanjši korak iz cone udobja, je dober razlog, da si ponosna nase. Že to, da nekoga nagovoriš ali kaj vprašaš in te ob tem ne zagrabi panika, je korak, ob katerem lahko pomisliš »dobro ti gre Maggy, vidiš, da zmoreš, le tako naprej«.

Zapisala si, da se želiš pristopiti k nekomu brez negativnih misli. Lepo bi bilo, da bi lahko stisnili en gumb in preoblikovali naše miselne vzorce, ampak na žalost to ni tako enostavno. Na naše misli vpliva preveč dejavnikov (npr. pretekle izkušnje, način, na katerega vidimo dogajanje okrog sebe, odnos do nas samih…), da bi jih lahko enostavno spremenili. Ampak je pa vseeno pomembno vedeti, da misli lahko spremenimo. To je precej zahtevna naloga, za katero je potrebno veliko energije in vztrajnosti. Naše misli izvirajo iz nas samih in niso odraz realnosti. Ne glede na to, kolikokrat si v glavi ponoviš misel, da je oblak rdeče barve, to nikoli ne bo res. Prav tako ne glede na to, kolikokrat si ponoviš misel, da si grda, to ne pomeni, da si res. Prepričana sem, da ta misel ni resnična. Vsak je lep na svoj način. Objektivnega merila za lepoto ni – vedno bo nekdo nekomu všeč, drugemu pa ne.

Zapisala si, da si včasih sploh ne želiš živeti. Žal mi je, da se počutiš tako, ampak jaz sem prepričana, da obstajajo ljudje, ki jim je mar zate in te imajo radi. Če te kdaj preplavijo misli, da nočeš živeti, se obrni na kakšen zaupni telefon in na tak način prekini negativne misli. Prilagam nekaj kontaktov zaupnih telefonov in ob katerih urah delujejo: TOM Telefon (116 111; 12h-20h vsak dan), Klic v duševni stiski (01 520 99 00; 19h – 7h vsak dan) in Samarijan (116 123; 24h na dan).

Katarina Maučec, dipl. psihologinja