Tezave s starsi

Sem 19 letna punca in to kar bom napisala ni le tezavno obdobje kot jih ima vecina mladostnikov, pac pa mnogo resnejse in hujse. 

Vecino zivljenja se s starsi zelo slabo razumem. Mama me je obtozevala, da sem ji unicila zivljenje, ker sem se rodila, to mi je govorila (govori se danes) ze odkar se spomnim, da obstajam. Posledicno me ni marala, vsaj ne dovolj, da bi me vzgojila v uredu osebo v tem smislu, da nimam psihicnih tezav, tezav z nizko samopodobo, nezaupanjem, zanicevanjem same sebe in tezav z odnosi v zivljenju. Pa ji ne zamerim, samo me boli, da nisem bila delezna dovolj ljubezni. Tudi recimo ko sem se ucila za test, mi je vedno govorila kaj se ucim, saj itak bom pisala negativno. In tako se se danes dajem v nic in imam za nesposobno. 

Oce... Na zacetku sva se kar razumela, dal mi je vse kar lahko, pisal je nalogo z mano, se igral... Tezava je, ker je bil mnogokrat nasilen do mame (psihicno in fizicno) in mene je to oddaljevalo, hkrati pa me je zelo bolelo. Logicno. Potem sta se locila (varanje z obeh strani), cez nekaj casa pa pobotala. Kmalu je pa postalo nevzdrzno, saj je on zacel piti alkohol in do mene in mame postal zelo grd v obnasanju. Obe ponizuje, daje v nic, kar mene spet zelo potre, psihira... Imam obcutek, da sem depresivna, ker me nic ne veseli, nic ne osreci, imam tezave tudi s svojim fantom, saj nisem sposobna normalnega odnosa.

Hudo mi je nenormalno, da imam toliko let za sabo unicenih. In imela bom unicenih toliko vnaprej, ker sem tako zalostna in nesposobna it cez vse slabo, kar sem dozivela. Ne znam biti normalna. Pa boli me, ne morem opisat kako mocno me boli, da je tako, da nimam druzine, da je nikoli nisem imela in da me niso naucili kako funkcionirat v odnosih, kako biti dober sam s sabo in nasploh biti pozitiven v zivljenju.

Ko to pisem nenormalno jocem. Hkrati se bojim, da prav veliko ne bom vec zmogla.