Težave s prijatelji

Zdravo!

Nisem več ravno mladostnik, ampak se mi moji problemi zdijo precej otročji. Upam, da mi znate vsaj malo pomagati.

Sem študentka in v razredu se razumem večinoma z vsemi ljudmi. Z nekaterimi sem si bližje, z nekaterimi manj, ampak ne bi rekla, da se s kom res ne razumem. Moj razred je precej majhen v številu in vsi se dobro poznamo, veliko družimo, še posebej tisti, ki stanujemo čisto blizu ali v stanovanju ali v študentskem domu. Sem drugi letnik, v prvem letniku se mi je ta razred in pa specifično ožja friend grupa zdela ful fajn, malo je bilo akward, ti začetki iskanja povezav, iskanja tem za pogovor, take stvari. Vsi so si bili med sabo kul, občasno se mi je zdelo, da se drugi zelo bolj razumejo med seboj kot pa jaz z njimi in misli so me tudi ponesle k temu, da nisem sploh pomembna zanje, ampak to je bilo bolj poredko. 
Malo ozadja o meni: imam ta komleks, da če osebo ne spravim v smeh vedno, ko se z njo družim, si mislim, da jih dolgočasim in da bi se raje s kom drugim družli. Zato me je strah tišine in konstantno nekaj blebletam, delam šale večinoma na avoj račun, velikokrat izpadem tudi debilna, ampak če to človeka spravi v smeh, potem mi je vseeno. Takšno mentaliteto imam dobesedno že celo življenje, tako obvladujem prijateljstva, če se jaz ne potrudim čim bolj, si mislim, da prijateljstvo propada. In kadar dobim, kar želim od drugih, smeh, je to zame dovolj nagrajajoče* in sem ponosna. Zato sem ohranila stike s prijatelji, ki se imajo ob meni dobro in ki jih jaz spravim v smeh in boljšo voljo. Seveda se lahko izpovejo pred menoj, jokajo, vendar mi je ob tem precej neprijetno, nevem kako se odzvati, naj bom spet smesna ali resna, probleme imam z resnostjo, kar je očitno iz mojega zapisa. Sama nikoli ne govorim o svojih čustvih, tegobah, se mi zdi, da bi to človeka odgnalo od mene... ker kdo se želi družit z nekom, ki se konstantno pritožuje. Vglavnem, nelagodno mi je, vse v sebi tiščim, vedno sem.
Kar pa se tiče te friend grupe trenutno, vedno bolj se mi zdi, da so se med sabo tako poštekali, da me ne rabijo več. Da sem nekdo iz preteklosti. Fora je, ker se nekateri KONSTANTNO, cele dneve družijo in potem je itak logično, da si bodo bolj blizu (ne morem dojeti, kako ima lahko nekdo energijo za druzenje cel dan... jaz sem introvert in se rabim "rechargat" po vsaki interakciji, sploh ne morem verjeti, kako jim po vsem tem času ne zmanjka tem za pogovor, energije...), jaz ohranjam neko dolžino, čeprav si po eni strani želim tesnejšega stika. Ampak to bi pomenilo, da bi se morala veliko več z njimi druziti, meni pa že med 'poukom' zmanjka tem za pogovor in se počutim dolgočasna. Sej me vabijo zraven, kar velikokrat tudi zaradi drugih razlogov odklonim, ampak se vseeno počutim kot tako nepomemben člen... ko jih slišim, kako se smejijo, pogovarjajo, interaktajo... Dobim cmok v grlu. Ne vem, ali zato, ker sem ljubosumna, ker si želim, da bi bila jaz tista, ki jih spravljam v smeh, ali ker izgleda, kot da me ne rabijo... in vem da se svet ne vrti okoli mene, ampak sem nazalost clovek in nevem, kaj iščem, pričakujem ali hočem. Zadnje čase mi je tudi ekstremno neprijetno biti z njimi, oni konstantno o nečem govorijo, kar ne poznam, imajo "inside jokes" which im not apart of, tk zgledajo srečni, ko pa jaz nekaj rečem, pa se mi zdi, ko da se takoj zresnejo. Sploh jim nisem več zanimiva, zabavna, primerjam mojo interaksijo z njimi in injihovo med seboj in mi je jasno kot dan, kdaj se imajo bolj fajn. Eden od razlogov, da mi je z njimi tudi neprijetno, je ker imam crush na enega izmed njih, že kakšno leto, seveda noben ne ve in jaz se tudi trudim na vso moč, da ne bi bilo očitno. Overthinkam vsako interakcijo z njim, sem mela že svoja upanja visoko, so mi padla, tako nihajo mi, zdaj si pa želim, da ga sploh nikoli ne bi spoznala in ga tudi malo sovražim.

drugi del tega mojega "pritoževanja" pa je pravzaprav to, kako me oni ranijo. Kot sem rekla, se vcasih delam zabito, da bi ljudi zabavala in to so oni vzeli kot povabilo, da mi lahko pravijo, da sem stupid, anoying pa glasna... Zelo me je prizadelo. Tako ali tako imam zelo nizko samopodobo, potem pa mi še to vržejo pod nos. Vcasih imam malo probleme s tem, da sm preglasna, se trudim biti bolj pazljiva, ceprav to, da sem glasna, samo pomeni, da mi je prijetno v družbi... in ko mi nekdo reče, da sem glasna, je to kakor boks v trebuh. Rabim utihniti. Se trudim biti manj glasna, ampak še kar ohranjat ta moj standard zabavanja, potem mi pa še rečejo, da sem anoying... to pa me še najbolj prizadane. Znam biti malo over the top, ampak vse kar pocnem je, da bi nekoga zabavala, da bi užival poleg mene. In ko mi nekdo reče, da sem anoying, naj se pomirim... jaz ne morem to drugače si vzeti k srcu kot pa da hočejo, da grem. Kolikokrat sem se hotela zjokati zaradi tega, na mestu, je zdaj že smešno. In potem SEVEDA samo hocem iti stran (kar je malo otrocje, vem, ampak hočem kaj takega premlevat v samoti in se jokati v samoti), ampak mi recejo, naj ne grem. Ne razumem. Recejo, da sem loud, anoying pa stupid, ampak še kar hočejo, da sem zraven njih, ceprav VIDIJO, kako se zaprem vase in res nic več ne črhnem. Ne razumem jih. Na kurac mi gre, prav kako si drznejo me tako ponižat, ko sem se tako trudila biti cim bolj zanimiva verzija sebe okoli njih, pa sploh nisem bila nesramna. Lahko reces, da sm loud, stupid (čeprav je usually bolj ko za hec, ampak je vedno nekaj resnice v hecu) me zadnje case ful prizadane, ker se moja samozavest poslabšuje, ampak da sem anoying??? Zakaj potem sploh hočeš biti z mano? Zakaj se družiš, interaktiraš, me sprašuješ stvari... se mi zdi, da karkoli me vprašajo o meni, ni zato, ker bi jih dejanako zanimalo, ampak ker se delajo prijazne. Prav tako sovražim, kako mi rečejo, da se moram bolj odpret, več govorit o sebi, ko pa poskusim, pa noben ne posluša/ni zainteresiran. Med sabo si imajo veliko več za povedat in raje poslusajo drug drugega. 

vglavnem, to me zadnje mesece res muči. Vem da je tak otročje, da me je skoraj sram o tem tukaj pisati, vem da sem za veliko stvari sama kriva ali pa si zmisljujem probleme, kjer ne bi bilo treba da bi obstajali, ampak res nevem vec, kako naj funkcioniram z njimi. Nisem si niti malo več všeč, ko sem z njimi, vsaka interakcija se mi zdi slaba, neprijetno je, strah me je njihovih nesramnih besed, če se želim druziti, moram biti tako previdna, da nisem preglasna, prevec nadlezna in da ne izjavim kaj zabitega. Dobesedno hoja po jajčnih lušinah je.
si želim, da bi lahko šla stran o njih. Da bi me pozabili in jaz njih. Na žalost imam še 3 leta z njimi in res rabim najti način, kako se z njimi druziti, brez da bi se hotela jokati vsako uro. 

upam, da ni bilo preveč (iskreno bi lahko še več napisala), kakršenkoli nasvet bi prišel prav.

hvala vam že v naprej, pa hvala ker to počnete, ker nekateri res potrebujejo vaše nasvete in besede, ali pa že samo to, da se nekje izpišejo, pomaga.