Tezave, psiha, itd

Odgovor svetovalke:

Drago dekle.

Kdo neki bi se lahko smejal temu zapisu? In le zakaj? Opisuješ intenzivne občutke obupa in praznine. Tudi če ne bi ob tem navedla vseh dejavnikov, zaradi katerih se počutiš, kot se, bi ti verjela. Hudo ti je. Celo tako, da razmišljaš o samomoru. Edino prav, da si se odločila obrniti vsaj na nas!

Sprašuješ za mnenje in podelila ga bom s tabo, a bi se vseeno rada najprej ustavila pri tem, kar čutiš.

Zanima me, če imaš morda že načrt samomora? Dolžna sem preveriti tvojo ogroženost. Tudi če te ne poznam, mi je mar zate. In mar mi je za to, da skupaj poskušava najti nekaj, kar te bo potegnilo ven iz najbolj temnih misli.

Občutek zapuščenosti je eden najbolj bolečih občutkov, za možgane primerljiv tudi s hudimi telesnimi poškodbami. Eden od načinov, kako ga na kratek rok blažiti, je prenajedanje. Ampak kot ugotavljaš sama, je to res kratke sape. S tabo ni nič narobe, tvoji možgani se zgolj odzivajo na to, kar mislijo, da doživljajo. Žal pa so nagnjeni k pretirano negativnim zaključkom. Večji ko je občutek ogroženosti, bolj dramatične načrte začnejo snovati. Treba je veliko vaje, samosočutja in potrpežljivosti, da se pri predvidevanju uravnovesijo. Včasih prej potrebujemo tudi dodatno strokovno ali celo farmakološko pomoč.

Žal mi je, da v svoji družini ne najdeš toplega zavetja. Imela si veliko smolo, da si odraščala v okoliščinah, ki si jih opisala. Toliko vsega je, kar ti ni bilo dano. Občutek sprejetosti, varnosti, ljubljenosti. To so osnovne potrebe vsakega otroka! Zato je razumljivo, da čutiš toliko praznine in da v sebi ne vidiš vrednosti. Težko je to potegniti iz "nič".

Pa vendar. Tvoja preteklost ni obsodba za življenje. Vse še lahko pride in zelo verjetno tudi bo - če se le odpreš možnosti! Sedaj bom napisala svoje mnenje. Ne vem, ali si klinično depresivna ali zgolj zelo potrta, ampak tvoj zapis mi vsekakor zveni zelo depresivno. Praviš, da bi rada kaj spremenila, a da nimaš nobene volje več. Pri tem razmišljam, da morda ne bi bilo slabo, če obiščeš svojo osebno zdravnico in se pogovoriš še z njo. Morda ona oceni, da bi ti lahko pomagali antidepresivi - vsaj za premostitveno obdobje. Na to lahko pogledaš kot na mavec za polomljeno nogo. Lahko se odpraviš tudi naravnost k psihologinji ali psihiatrinji v najbližnji Center za duševno zdravje odraslih, kjer napotnica ni potrebna. Bi razmislila o tovrstni pomoči?

Lahko pa seveda poskusiš tudi brez. Ali v vmesnem času. Z voljo je namreč tako: da mora najprej priti volja oz. motivacija, je velik mit. Najpogosteje je ravno obratno. Najprej je treba brez volje in povsem nerazpoloženo narediti prvi korak, vztrajati vsaj 5 minut, in potem opazovati, kako se počutje spremeni. Naslednjič teh 5 minut raztegnemo na 10 minut in tako naprej. In ko nekaj zmoremo 1 uro, ni hudič, da se ne počutimo vsaj malo bolje - če zaradi drugega ne, zato, ker nam je uspelo. :) In ko imamo to izkušnjo, se lahko lotimo nove, večje naloge.

Začni z najmanjšim. Vprašaj se: kaj vem, da lahko tudi brez volje naredim že danes? Mogoče je to zgolj 15 minut sprehoda. In ko to počneš en teden, morda ugotoviš, da zmoreš tudi kaj več. In tako naprej - vse do prijave na Zavod za zaposlovanje in iskanje prve službe. :) Pri tvojih letih je namreč delovno okolje hkrati največja priložnost, da najdeš nove ljudi, s katerimi se lahko povežeš na več ravneh. In ko si finančno neodvisna, temu lahko sledijo razni hobiji, potovanja, ljubezen ... Vse, kar te tam zunaj čaka!

Misel na smrt je najpogosteje predvsem želja po tem, da se nekaj zelo turobnega konča. To pa lahko pomeni toliko drugih možnosti namesto dejanske smrti.

Še nekaj mi je skočilo v oči. Praviš: "V nikogar ne bom rinila." Razumem lahko, od kod ti ta občutek. Ampak tvoje pretekle izkušnje niso nek nezlomljiv fizikalni zakon. Prav je in včasih moramo koga prositi za pomoč, podporo, pozornost. Večina ljudi nas je počaščenih, ko se kdo obrne na nas. Ljudje smo evolucijsko narejeni tako, da si pomagamo in da sodelujemo - izjeme potrjujejo pravilo! Poskusi in vztrajaj, dokler ne dobiš nove, pozitivne izkušnje: "Lahko se na nekoga obrnem in dobim podporo!"

Ne odnehaj pri prvi zavrnitvi - skoraj 8 milijard nas je na svetu in zagotovo najdeš tudi ti koga v svoji neposredni bližini, ki ti bo rad v oporo. Res pa je, da ljudje ne beremo misli drugih in da smo pogosto zatopljeni v lastne probleme. Zato je povsem okej, da kdaj sami od sebe pristopimo h komu in povemo, kaj nas tare.

Kaj praviš?

Čakam tvoj odgovor in te toplo pozdravljam!

P. s.: Morda lahko še danes stopiš tudi do kakšnega zavetišča in si omisliš novega mucka, ki bo samo tvoj. :)

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja