Težave

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si z menoj podelila svojo zgodbo. Predstavljam si lahko, kako težko ti je trenutno – vsa ta teža in skrbi, ki te že leta vztrajno spremljajo, na prvi pogled brez razloga. To mora biti zelo naporno, saj se ves čas počutiš, kot da nosiš breme, ki pa ga nihče ne vidi.

Pišeš, da se je vse začelo v 8. razredu. Se je takrat zgodilo kaj, kar bi lahko sprožilo ali vplivalo na to, s čimer se srečuješ danes? Vem, da ni vedno enostavno ugotoviti, kaj je povzročilo spremembe – včasih je to cel splet dogodkov – vendar ti lahko ta razmislek ponudi boljši vpogled v dogajanje in morda pomaga pri iskanju načinov za obvladovanje čustev in misli danes.

Tudi zdaj, ob koncu srednje šole, opažaš težko obvladljivo nihanje razpoloženja in stalni strah, da se bo pojavila nova epizoda. Zelo je težko, ko ne veš, kdaj se boš ponovno znašla na nizki točki, še posebej, ko to vpliva na tvoje vsakdanje življenje in odnose z drugimi. Omenjaš tudi, da so se po praksi v šoli znova nakopičile odgovornosti in s tem povečan stres. Namesto da bi se veselila študija, se srečuješ s temnimi in neugodnimi mislimi o prihodnosti, prijateljih ter šoli. Čutim tvojo izčrpanost – tako zunanjo kot notranjo – in to, da tvoja volja počasi izginja, morda tudi za stvari, ki so ti včasih prinašale veselje ali motivacijo. Te občutke zameglijo dvomi, negotovost in strah.

Občutek »praznine«, ki ga omenjaš, je lahko izjemno izčrpavajoč in otežuje vsakdanje funkcioniranje. Počutiti se, kot da svet okoli nas napreduje, se premika, živi, mi pa tega ne čutimo, lahko zelo osami. Ko odhajaš iz šole zgolj zato, da si lahko v postelji, to le še povečuje občutek teže. Gre za dolgotrajen cikel, ki ga je zelo težko prekiniti, in mi da vedeti, da to, kar čutiš, čutiš res globoko. Težko je, ko je naš notranji svet tako težak, da nam tudi naše misli pravijo, da več nimajo energije za nadaljevanje.

Na tej točki ti želim povedati nekaj zelo pomembnega: nisi slaba oseba in to, kar trenutno doživljaš, ni kazen za to, kdo si. Te misli niso tvoje bistvo in te ne določajo. So zgolj odraz bolečine, ki jo čutiš. To, da se včasih pojavijo misli o tem, da bi zaključila z vsemi temi težavami, ni znak, da si slaba oseba ali da nimaš vrednosti. Vse to je bolečina, ki te preplavi, ko se soočaš z ogromnim notranjim bremenom. Pomembno je, da veš, da so tvoje misli resne, ampak niso dejstvo. Ne dovoli, da te prepričajo v to, da nimaš izhoda. Obstajajo načini, da se iz tega izkoplješ, in ni nujno, da to počneš sama.

Omenila si tudi, da ne želiš nikomur povedati, da se ti stanje slabša – predvidevam, da zato, ker se bojiš, kaj bi naredili. Razumem tvoj strah, vendar ti želim povedati, da si zaslužiš, da te nekdo, ki ti je blizu, posluša in te podpira. Tvoja čustva so resna in pomembna, in nobena reakcija ne bi smela biti razlog, da jih zadržuješ v sebi. Je morda vseeno kdo, da bi mu lahko zaupala vsaj delček tega, kar čutiš (morda družinski član, prijateljica, učiteljica, šolska svetovalna delavka)? Čeprav je to lahko postopen proces, ti lahko že majhen korak pomaga pri olajšanju. Sicer pa so ti na voljo tudi drugi viri pomoči, ki ti lahko pomagajo pri iskanju podpore.

Včasih je lažje, če se preprosto pretvarjamo, da je z nami vse v redu, da zato ne bi obremenjevali drugih. Dolgoročno pa je to lahko zelo naporno in izčrpavajoče. Čeprav se morda zdi, da nihče ne opazi, da se stvari slabšajo, je resnično pomembno, da se odpreš tistim, ki ti lahko pomagajo. Hkrati pa tudi sama sebi dovoliš sprejeti pomoč.

Glede na to, da neugodna čustva in misli že dlje časa vztrajajo ter vplivajo na tvoje vsakdanje življenje, te v vsakem primeru toplo spodbujam, da se obrneš na strokovnjaka na področju duševnega zdravja (npr. psihologa). Ta ti lahko pomaga aktivno se spoprijeti s tvojo situacijo in predstavlja varen prostor za pogovor ter raziskovanje rešitev.

Pri tem vedi, da če/ko se boš odločila poiskati pomoč – bodisi pri prijateljih, družini ali strokovnjaku – to ni znak šibkosti. Nasprotno, to je znak moči, da se odpreš in poiščeš pomoč, ko jo potrebuješ.

Do takrat pa te spodbujam, da karseda dobro poskrbiš zase (kolikor seveda gre – korak za korakom). Omenjaš, da ti sprehodi ne pomagajo pregnati tega, kar doživljaš. Morda ti lahko pomagajo aktivnosti, kot so pisanje, umetnost ali kaj drugega, kjer bi lahko svoje občutke in misli izrazila, ne potlačila. Je kaj takšnega, kar te je včasih motiviralo, pa že dolgo nisi počela? Vesela bom, če to poskusiš ponovno in mi sporočiš, kako se bo izšlo. Pri tem se osredotoči samo na to aktivnost in kako se ob njej počutiš. Lahko poskusiš tudi tehnike, kot sta meditacija ali čuječnost, če je to nekaj, kar te zanima.

Prosim sporoči mi, kaj meniš o zapisanem. Še naprej sem tukaj zate, če bi želela nadaljevati pogovor.

Ne pozabi, da si vredna pomoči, podpore in ljubezni.

Želim ti vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)