Vprašanje:
Težave
Tema: Jaz na spletu, Nasilje, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Stres in anksioznost
-
mi
mici123
mici123
Objavljeno: 08 apr. 2025 11:07
Zdravo,
rada bi vam zaupala svojo zgodbo, s katero se borim že nekaj časa. Stara sem 17 let in hodim v 3. letnik gimnazije. Navzven izgledam kot zelo pozitivna, optimistična, vesela punca, polna energije in pripravljena za akcijo – kar pa povsem ne drži. Poleg šole rišem, se pripravljam na sprejemni izpit za arhitekturni faks, hodim še v glasbeno šolo, udeležujem se raznih tekmovanj in pri tem tudi uživam. Šola je naporna, še posebej zdaj, ko se matura bliža. Sem velika perfekcionistka, ki se težko sprijazni s slabšo oceno, saj vem, da zmorem več. Včasih mi zmanjka časa za učenje ali pa se mi enostavno ne da, ker sem preobremenjena. Angleščina in matematika sta mi zahtevni, a se učim sproti, delam, razumem – potem pa si pred testom v glavi ustvarim blokado, da nisem sposobna, in ne morem pokazati znanja, ki ga imam.
Mojim staršem je všeč "popolna slika" mene. Ko dobim slabšo oceno, se to konča s pridigami. Imam tudi veliko zasebnih težav, predvsem z očetom. Moj oče je zelo eksploziven človek, ki hitro izbruhne. Z njim ne znam komunicirati – vsakič, ko poskusim, se samo dere name, me primerja z drugimi, me zmerja, da sem nesposobna, da nikoli ne bo nič iz mene, ker nisem pripravila kosila, da se mi bo odrekel, če bom imela fanta, da mi ocene padajo, da stagniram … Zdravega odnosa z njim ni, in tako je bilo vedno. Že kot otrok sem bila tarča njegovih izpadov, jaz pa sem se mu poskušala oddolžiti – pripravila sem mu darila, mu narisala kaj, da bi mu pokazala, da ga imam rada, on pa je to zavrnil, vrgel stran in me potem še dneve ignoriral. To počne še danes. Najprej se dere name, potem me ignorira tudi po dva tedna, dokler me spet ne potrebuje, da se lahko z mano pohvali. Ne hodim nikamor, moje prijateljice živijo daleč, ne pijem, ne hodim v klube, zvečer ne hodim ven. Res se izogibam nemoralnim stvarem, sem tudi precej verna in se zatekam Bogu. Ko ga želim kaj vprašati, me je strah. Ko želim govoriti z njim, mi postane zelo neprijetno in raje ostanem tiho. Ko sem v težavah, mi reče naj se znajdem sama. Včasih gledam svoje sošolke, ki lahko vse povedo svojim očetom, mene pa boli, ker tega nimam. Kljub vsemu ga imam rada in zanj bi naredila vse.
Včeraj zvečer sem dobila vročino in obležala. Danes bi morala pisati esej, a nisem imela moči, da bi odšla v šolo. Zjutraj me je zato spet pričakalo dretje – da ostajam doma, ker se mi ne da, da se psihično zlomim in da vse skupaj le igram, da v resnici sploh nisem bolna. Rekel je, da to počnem iz čiste sebičnosti. Pripravljala sem se in vem, da bom esej lahko pisala drugič, a obveznosti res ni dobro prelagati. Kljub temu res nisem imela moči, da bi šla v šolo. Zdaj se počutim še slabše, ker me razjeda krivda. Čez dva dni imamo ekskurzijo, ki se je zelo veselim, a me je strah, da če ne bom popolnoma zdrava, bodo moji starši spet jezni. Če pa ne grem, bodo jezni, ker so ekskurzijo že plačali. Ne vem, kaj naj naredim.
V šoli imam dve prijateljici, ki sta večinoma okej z mano, a opazim ljubosumje. Ko dobim dobro oceno, se mi posmehujeta ali me zbadat. Ko sem letos dobila prvo negativno oceno, sta se mi posmehovali in to celo objavili na Instagramu. Zares zanesljivih prijateljev nimam. Tisti, ki se družijo z mano, si pogosto izmišljujejo stvari o meni in jih širijo. Poskušam ignorirati, biti prijazna in se postaviti zase, a včasih ne gre – takrat se preprosto zlomim in zjočem.
Edina oseba, ki ji res zaupam, je moj fant, ki živi 3000 kilometrov stran. Spoznala sva se na morju. Pogovarjava se vsak dan, vse mu povem, vedno me posluša in mi poskuša pomagati. Problem je, da imava le virtualen stik – zaradi financ se ne moreva srečevati v živo. Zato sem veliko na telefonu, da se lahko slišiva. Moj oče mi to neprestano očita – da sem ves čas na telefonu. A nikoli me ni poslušal, nikoli mu ni bilo mar. Vedno uveljavlja svojo voljo, vse mora biti po njegovem.
Imam še eno situacijo skozi katero sem šla pred 2 letoma. Namreč zaljubila sem se v enega fanta, ki je bil druge nacije in vere. Res sem bila globoko zaljubljena, zasljepljena. Starši tega niso odobravali, moj oče se ni pogovarjal celo poletje zaradi tega z menoj, brez brata nisem smela nikamor. Meni je zvezo vseeno uspelo skrivati skoraj 2 leti, vendar je tudi to bilo težko, saj je ta fant več gledal nase, po cele dneve je igral video igre, me ignoriral, jaz sem le čakala na njega po cele dneve in trpela. Enkrat se je zgodila situacija, da me je prisilil v spolni odnos, katerega nisem želela, to je spremljalo grožnje. Sem punca, ki je želela čakati do poroke, a se sedaj počutim tako umazano zaradi tega, saj sem se mu v tem momentu prepustila. Z njim sem izgubila svojo nedolžnost. To me še dan danes muči. Ta fant je nato čez mesec prekinil z mano in se je zavedal, kako me je to v resnici prizadelo. Želela sem le podporo z njegove strani. Ko sem ga želela ponovno kontaktirati, me je poimenoval z zmerljivkami in z najslabšimi besedami.
Moja mama pa je zelo tiha in pasivna, vse skupaj samo opazuje. Tudi sama zelo trpi. Meni reče, naj bom tiho, naj se navadim – ona se je že. Veliko joka. Imam mlajšega brata, do katerega ima oče popolnoma drugačen odnos. Nisem ljubosumna, ampak vidim razliko. Ko on dobi slabo oceno, je vse v redu – saj je pač fant. Ko jo dobim jaz, je prava drama.
Vsak večer se jočem zaradi vsega. Ne vem več, kaj naj. Pritisk prihaja z vseh strani. Srce me boli. Tudi v sanjah me preganjajo težave in oče, ki se dere name.
Hvala vam, ker ste me pripravljeni poslušati. Res to potrebujem.
-
Uredništvo
Tina Rezar
Objavljeno: 15 apr. 2025 14:01
Odgovor svetovalke:
Spoštovana,
hvala za natančen in skrben zapis tvoje zgodbe. Sprva bi želela s teboj deliti dejstvo, da si močna, pogumna in glede na tvoje opisovanje tudi zelo čustveno zrela in odgovorna za svoja leta. Navajaš, da navzven deluješ optimistično, veselo, energično, pozitivno, a v sebi v resnici nosiš ogromno bolečine, česar drugim ne pokažeš. Praviš tudi, da poleg 3. letnika gimnazije rišeš, hodiš v glasbeno šolo (res me zanima kateri inštrument igraš?), se udeležuješ raznih tekmovanj, se pripravljaš na študij arhitekture ipd. To se sliši res naporno, že sam gimnazijski program je zelo zahteven, ti pa počneš še ogromno dejavnosti zraven, kapo dol. Le kdo ne bi bil preobremenjen ob vseh teh aktivnostih?
Omenjaš tudi perfekcionistično naravnanost, za katero so značilna visoka pričakovanja do sebe in drugih ter težnja k popolnosti oz. stanju brez napak. V običajnem življenju je normalno, da dosegamo vzpone in padce, perfekcionisti pa si postavljajo zelo visoke standarde, sami sebe pretirano obremenjujejo in zato pogosto občutijo krivdo, razočaranje in sram. Perfekcionizem lahko vpliva na vsa področja človekovega življenja, zato ti predlagam, da poskusiš znižati visoka pričakovanja do sebe in se začneš počasi privajati na to, da je tudi vsak neuspeh seme uspeha. Verjamem, da to ni enostaven proces, a je vredno vsaj poskusiti. Za začetek si napiši nekaj pozitivnih afirmacij (»Dovolj si.«; »Zaslužiš si.«; »Verjemi vase.«; »Pogumna si.«; »Močnejša si, kot misliš.«; »Lepa si.«; »Vredna si.«; »Pogumna si.«; »Zmoreš.«; »Nikoli ne obupaj.«) in si jih prilepi na poljubna mesta v svoji sobi. Te besede te bodo vsak dan opominjale, da si dobra točno takšna kot si. Pri tem imej v mislih, da slabša ocena ne pomeni, da nisi sposobna ali da nisi dovolj dobra. Osebno vedno pravim, da je 3 ocena dobro – db (3). Vsi delamo napake in doživljamo tudi neuspehe, ki so priložnost za rast in učenje.
Žal mi je, da si se znašla v situaciji, ki je vse prej kot enostavna. Po tvojem opisu sodeč ti je kristalno jasna odnosna dinamika v vaši družini. Verjamem, da te ob vsem trudu, ki ga vlagaš, zelo boli, ko vedno znova naletiš na očetove grobe odzive. Nihče ne bi smel biti deležen takšnega vedenja, še posebej s strani staršev. Sama zelo dobro prepoznavaš, da to ni zdrav odnos. Pomembno je, da se zavedaš, da si vredna spoštovanja in ljubezni, ne glede na njegove neustrezne komentarje. Praviš, da te je strah komunicirati s svojim očetom, a glede na njegovo vedenje, sta tvoj strah in negotovost povsem razumljivi in naravni. Omenjaš, da te boli, ko se pogovarjaš s sošolkami, ki svojim očetom lažje zaupajo, kar je normalno glede na tvoje doživljanje. Lepo je, da ga imaš vseeno rada in bi zanj naredila vse, a se mi ob tem poraja vprašanje, ki ga lahko odgovoriš sama pri sebi: Koliko (na lestvici od 1 do 10) imaš pa rada SEBE?
Ali imaš kakšno zaupno osebo? Na tvojem mestu bi se oglasila v šolski svetovalni službi, kjer bi ti pomagali poiskati dodatno strokovno pomoč. Psiholog ali terapevt te lahko podpre pri razvijanju strategij za boljše obvladovanje čustvenih stanj in situacij, na katere nimaš vedno vpliva. Ne pozabi, da se v pojmu pomoč skriva besedica MOČ. Vabim te, da razmisliš o tovrstni pomoči, saj ni potrebno, da tako veliko breme nosiš sama. V kolikor želiš, se lahko vključiš tudi v svetovalnico POSVET, kjer nudijo brezplačno podporo po celotni Sloveniji. Zberi pogum in jim napiši sporočilo za vključitev na e-naslov info@posvet.org.
Omenjaš, da si pred nekaj dnevi zbolela in ostala doma, s strani očeta pa si bila deležna dretja in obtoževanja. Vpitje in poniževanje vsakega človeka resnično razvrednoti in to res boli. Žal mi je, da se ti to dogaja in tega si res NE zaslužiš. Ob vsem tem navajaš občutke krivde, ki res razjedajo in lahko za sabo puščajo globoke rane. Glede na vse opisano so tvoji občutki povsem legitimni, zaslužiš si podporo in razumevanje. Iskreno me zanima, če si se vseeno lahko udeležila predvidene ekskurzije?
Kar se tiče tvojih dveh prijateljic, za katere praviš, da sta večinoma okej s tabo, a opažaš ljubosumje z njune strani, kar je še dodaten vir stresa zate. Prijateljstvo bi moralo biti mesto podpore, ne pa tekmovanja. Morda bi bilo modro, da razmisliš o tem, ali je vredno vzdrževati ta prijateljstva ali pa si raje poiščeš prijateljice, ki te bodo razumele in podpirale. To, da nekdo ob negativni oceni iz tebe norčuje, posmehuje in to celo objavlja na družbenih omrežjih, je totalno neprimerno in nekdo, ki to počne, ga zagotovo ne moremo imenovati prijatelj. Praviš, da je edina oseba, ki ji zares zaupaš tvoj fant, ki mu lahko vse poveš in te tudi posluša. Povezava, ki jo imata, je zelo dragocena, zato jo skrbno negujta, četudi sta drug od drugega oddaljena 3000 km. Verjamem, da bi si oba želela tudi stika v živo, ki v tem trenutku zaradi številnih drugih dejavnikov, ni mogoč, a ne obupajta. Čez čas se bo vse to spremenilo. Tvoj oče ne razume, da potrebuješ za svoj razvoj varen, spodbuden in ljubeč prostor, ki ti ga lahko nudi vsaj tvoj fant, čeprav trenutno le na daljavo.
O situaciji, skozi katero si šla 2 leti nazaj, pišeš o prisili v spolni odnos in spremljajoče grožnje in izsiljevanja. Draga moja, žal mi je, da se ti je zgodilo to grozljivo dejanje. Vsakega izmed nas na nek način zaznamujejo izkušnje iz preteklosti, a izkustvo s spolnim nasiljem na človeku pusti globlje posledice. V takšnih primerih se mi zdi NUJNO potrebna pomoč strokovnjaka (psiholog, psihoterapevt), ki ti bo na poti soočanja s tovrstnim nasiljem tudi ustrezno pomagal, te v procesu okrevanja podprl in spodbujal h konstruktivnemu osebnostnemu razvoju. Spolna zloraba je namreč huda travmatska izkušnja, ki poseže v celotno človekovo osebnost. Navajaš, da se počutiš umazano in da te to še dandanes muči, kar je povsem razumljivo glede na vrsto nasilja, ki se ti je zgodila. Vsak posameznik lahko odreagira drugače in obstajajo različni načini spoprijemanja s travmo. Pri nekaterih so posledice vidne takoj, pri drugih pa bodo šele po mnogih letih začele prihajati na dan in se prebujati v različnih situacijah, ki bodo spominjale na zlorabo. Težko rečemo, v čem natanko je zloraba prizadela zlorabljenega, saj je z njo prežeto vse: samozavest, intimna razmerja, spolnost, kariera, telo, duševno zdravje. Travme so močno ogrožajoči dogodki, ki začasno ne le ogrozijo, temveč izničijo osebnost posameznika in posledice trajajo dlje časa. Človek, ki je preživel travmatsko izkušnjo, potrebuje varno okolje, kjer bo preživel čas, da premisli, podoživi in izrazi svoje misli in čustva osebi, ki ji zaupa. Vsako okrevanje je proces in zahteva čas. Menim, da bi bila tudi v tem primeru dobrodošla strokovna pomoč, da se v tebi ponovno vzpostavi občutek ravnovesja v življenju, občutek varnosti in osnovnega dobrega počutja s samo seboj in z drugimi ljudmi. Klinične izkušnje kažejo, da lahko ljudje predelajo še tako boleče spomine, kar ne pomeni, da se groze pozabijo ali da jih krivice ne bolijo več, ampak da jih to ne ovira več v njihovi funkcionalnosti in lahko zaživijo varno, spoštljivo življenje. Pri okrevanju sta lahko v veliko pomoč svetovanje ali psihoterapija (zdravstvene ustanove, svetovalni centri, nevladne organizacije) in razumevanje, podpora bližnjih. Prosim zagotovi si jo.
Opisuješ tudi odnos s svojo mamo, za katero meniš, da je pasivna in trpi. Z besedami kot so: »bodi tiho«, »navadi se«, izraža le svojo nemoč, vendar menim, da to v resnici sploh ni dobro, saj se je potrebno na nek način izraziti in postaviti zase. V kolikor čutiš, da moraš napetost sprostiti z jokom, to preprosto stori, saj se na ta način razbremeniš teže, ki jo nosiš v sebi. Vsa živa bitja občutimo žalost, tudi živali. Večina sesalcev izraža žalost, razočaranje ali jezo na svoj način. Človek pa je edino bitje, ki je naučeno, da bi moral svoja čustva brzdati ali jih potlačiti, vendar to ni dobro. Jok je nekaj, kar bi si morali večkrat privoščiti, če se želimo iskreno izražati. Tlačenje čustev (tudi zaviranje joka) lahko nadalje povzroči psihološke in fizične težave, zaradi blokad na čustveni strani, ki se lahko nato prenesejo tudi na fizično raven. Imej v mislih, da je jok zdravilen in bi moral biti tako naraven, kot je naš smeh, če tako v tistem trenutku čutimo. Če v telesu čutiš napetost, je to običajno zaradi potlačenih čustev, ki se nabirajo v tebi. Da bi jih opustila, ni dovolj, da to storiš le z mislimi, ampak je treba to storiti tudi fizično – s solzami, ki želijo na plano. Z jokom lahko tudi ugotoviš kaj se skriva za tvojimi emocijami in na telo blagodejno, očiščevalno deluje.
Iskreno in srčno upam, da te bo moj odgovor vsaj malo podprl. Iz srca ti želim vse dobro.
Ko boš potrebovala pogovor, kar napiši tukaj na portal, ti bom z veseljem odgovorila.
Objem.
Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.