Težava z izgubljanjem sebe

Odgovor svetovalke:

Živjo Zalci,

najprej hvala, da si zaupala svoje občutke in težave. To, kar opisuješ, se zdi zelo obremenjujoče in razumem, da te skrbi, ker se ne počutiš več kot ti sama. Stres in tesnoba v situacijah, ko se moramo pogovarjati z ljudmi, lahko povzročita občutke, kot so "prazna glava" ali občutek, da ne veš, kaj bi rekla. To ni redko, še posebej v tvoji starosti, ko so pritiski iz okolja veliki in se včasih zdi, da moramo vedno biti v "najvišji prestavi".

Kar se ti dogaja, je najbrž del stresa, ki lahko vpliva na tvojo samozavest in na način, kako se povezuješ s sabo in drugimi. Tvoj občutek, da si izgubila "iskro", da nisi več zabavna ali se težko smejiš, je lahko znak, da si preobremenjena. Verjamem, da ta tvoj del ni izgubljen – samo potrebuješ nekaj podpore, da ga spet najdeš.

Stres pogosto zavira našo zmožnost, da se počutimo sproščene in pristne. Poskusi najti trenutke samo zase, kjer se lahko pomiriš – bodisi z glasbo, sprehodom, pisanjem dnevnika ali dihalnimi vajami (dihalna vaja 1, trebušno dihanje). S tem si boš povrnila nekaj občutka nadzora.

Tudi če imaš občutek, da govoriš neumnosti ali da nisi več taka, kot si bila, je pomembno, da veš, da te spremembe ne opredelijo kot osebe. Vsi imamo obdobja, ko se počutimo manj povezani s sabo ali drugimi, to je del življenja. S tem si se začasno oddaljila od svoje energije, vendar to ne pomeni, da se ne boš našla nazaj.

Pogovori z ljudmi so lahko včasih naporni, še posebej, če imaš občutek, da moraš ves čas govoriti nekaj pametnega ali zanimivega. Poskusi začeti s preprostimi, kratkimi pogovori, kjer ni pritiska. In kar je najpomembneje, v pogovoru ni treba vedno reči popolnih stvari – biti prisoten je že velik dosežek!

Super je, da si že razmišljala o tem, da bi poiskala pomoč pri programih za mladostnike v stiski. To je zelo pomemben korak, ki kaže, da se zavedaš, da si zaslužiš pomoč in podporo, ko jo potrebuješ. Kontaktiraš lahko tudi osebnega zdravnika, ki ti izda napotnico za psihološko pomoč, ali pa se obrneš direktno na Center za duševno zdravje v tvojem okolju. Za pomoč se lahko obrneš tudi na šolsko svetovalno službo.

In ne pozabi, tvoja "iskra" je še vedno tukaj. Včasih samo rabimo čas, da jo spet odkrijemo. Če boš čutila potrebo po tem, da se še pogovoriš ali da dobiš več nasvetov, sem tukaj zate. Počasi in z majhnimi koraki boš spet našla svojo pot nazaj k sebi. :)

Pošiljam ti veliko poguma in ti želim vse dobro,

Živa Pirc, mag. psihologije