TEZAVA

Odgovor svetovalke:

Draga punca k rab pomoč,

hvala ti za tvoje odkrito sporočilo. Težko mi je prebrati, da je tvoja stiska tako velika, da razmišljaš o samomoru oziroma poročaš, da si se ga namenila narediti. Pišeš o hudih težavah na različnih področjih in še posebej me pretresa to, kar doživljaš doma. Poročaš o nasilju in spolni zlorabi ter o tem, da dom zate ni varen prostor. Tudi v šoli se počutiš slabo in kolikor razumem, ti občutek sprejetosti in bližine daje le en prijatelj, s katerim sta zelo navezana.  Skrb za tega fanta je tudi razlog, da si se nam odločila pisati, saj te skrbi zanj – skrbi te, kako bi prenesel, če tebe ne bi bilo.

Draga punca, pišeš, naj te ne prepričujemo v življenje in nisem prepričana, da bom to lahko spoštovala. Zelo me skrbi zate in pretresa me, da živiš v okolju, kjer se ne čutiš ljubljena in sprejeta. Živeti z občutkom, da smo vsem v napoto in nadlego, kot pišeš, mora biti grozno. In predstavljam si, da ta izkušnja vodi v občutek nevrednosti, v občutek, da si ne zaslužiš ljubezni in da bo življenje vedno tako. Jaz pa bi ti rada rekla, da ni nujno tako! Postopno odraščaš in tvoje možnosti, da izstopiš iz okolja, ki te duši, bodo vse večje. Razumem, da trenutno kot edino rešitev vidiš samomor in da se ti zdi, da druge rešitve ni. A lahko je drugače. Včasih se nam zdi, da smo poskusili vse, dejansko pa se vrtimo v krogu možnosti, ki so nam poznane. Kar se ti je zgodilo in se ti očitno še vedno dogaja – nasilje doma, spolna zloraba in občutek nezaželenosti – je zelo narobe in prosim, daj si priložnost, da se iz tega okolja umakneš.

Ne vem, ali si v zvezi s svojo družinsko situacijo že iskala pomoč. Morda je nisi, ker ne verjameš, da ti sploh kdo lahko pomaga. Morda si jo, pa si trkala na napačna vrata. Razumem, da nam nisi pisala, ker bi želela pomoč zase, a upam, da ne boš zamerila, če te usmerim na katerega od kriznih centrov za otroke in mladostnike v Sloveniji: https://www.scsd.si/centri-za-socialno-delo/krizni-centri/  V krizne centre se po pomoč zatečejo mladostniki, ki so v stiski, ki je v domačem okolju ne morejo razrešiti oziroma imajo doma nevzdržne razmere. Krizni centri delujejo neprekinjeno 24 ur dnevno. Razmisli prosim o tej možnosti. Oziroma o tem, da bi o svoji stiski govorila z odraslo osebo iz svoje okolice, ki jih lahko zaupaš. Koga v svojem okolju vidiš kot takega?

Sprašuješ, kako povedati prijatelju. Bližnji odnosi so prostor, kjer stvari lahko delimo. Ko jih prenehamo deliti, to pogosto vodi v odtujevanje. Predlagam, da prijatelju poveš, kako se počutiš, vključno s tem, da razmišljaš o samomoru. In da tudi izraziš skrb za to, kako se počuti on. Ko nekaj delimo, lahko to včasih vodi v to, da uvidimo določene vidike naše situacije, ki jih prej nismo videli. In glede na to, da pišeš, da vaju s prijateljem združuje neke vrste »krhkost« oziroma ranjenost, bi mogoče lahko skupaj razmišljala o možnih virih pomoči?

Upam, da te s tem odgovorom nisem preveč vznejevoljila ali razjezila. Skrbi me zate in rada bi, da si dovoliš poskrbeti zase na način, da deliš svojo stisko in bodo drugi lahko poskrbeli zate in ti pomagali, da poskusiš živeti drugače. Pomembna si in vredna ljubezni in vso pravico imaš, da se počutiš varno in sprejeto. Ti tega morda zdaj ne vidiš, jaz pa verjamem, da boš našla okolja, kjer se boš počutila upoštevano, vključeno in sprejeto. Prosim te, oglasi se mi ponovno – tudi če si nezadovoljna z odgovorom. Zanima me, kako je biti ti: kako živiš, kaj se ti dogaja in kaj ob tem doživljaš. Čakala bom tvoje pismo. Do takrat pa boš močno v mojih mislih.

Vse dobro,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Draga mladostnica,

držimo pesti zate.

Tukaj je povezava do virov pomoči v stiski: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/ 

Sicer pa čakamo na tvoj odgovor. Piši nam. Lahko tudi na e-naslov uredništva: tosemjaz@nijz.si

Vse dobro.

Uredništvo

Draga mladostnica,

prejeli smo tvoje sporočilo in ga posredovali svetovalki. Odgovorila ti bo do ponedeljka.

Radi bi ti bili v oporo - če želiš, se lahko dogovorimo za telefonski pogovor. Piši nam na mail uredništva: tosemjaz@nijz.si.

Tu smo zate.

Uredništvo #tosemjaz

Odgovor svetovalke:

Draga punca k rab pomoč,

vesela sem, da si se ponovno oglasila, tvoja pojasnila mi pomagajo, da bolje razumem tvojo situacijo. Lahko si predstavljam, da ob vsem, kar pišeš, odraslim ne zaupaš. Kar doživljaš doma, je zelo narobe, saj opisuješ cel spekter nasilja in občudujem te, kakšnih uvidov si sposobna. Opažaš, da se tvoji starši pred tvojim bratom branijo z grožnjami zaradi nečesa, za kar so soodgovorni. Primerjava z ribico in polovico kozarca vode je izjemno slikovita. Grozno mora biti takšna ribica.

Seveda ta ribica ne verjame, da obstajajo ribniki, kjer je vode dovolj. In da ima do tega pravico. Drago dekle, rada bi, da bi mi vsaj poskušala verjeti, da je lahko bolje. Lahko dopuščaš to možnost? Si lahko ta vrata pustiš odprta?

Skratka, sporočiti ti želim, da te slišim, ko praviš, da zate ni pomoči, da je prepozno in da ne zaupaš odraslim. Mislim, da lahko razumem to perspektivo. Obenem pa ti želim povedati, da se stvari lahko spreminjajo na bolje in da vem in verjamem, da se lahko obrnejo na bolje tudi zate – kljub vsej prtljagi, ki jo nosiš.

Pišeš, da se počutiš, kot da te ni, pa da sebe doživljaš kot slabo. Si, pa še kako si. Tukaj si, dihaš, imaš telo in ob tem, da se ti dogajajo grozne stvari, razmišljaš sočutno, bistro, zrelo. Ne poznam te, a skozi tvoje pisanje slutim močno in krasno dekle. Praviš, da se telesno počutiš zelo slabo. Telo ti sporoča, da se je vsega nabralo preveč in da tega ne moreš nositi sama. Lahko skupaj z mano razmišljaš, ali obstaja v tvoji okolici kdo, ki bi mu lahko zaupala, poleg fanta, ki ga omenjaš? Kdo v šoli, kak sorodnik, zdravnica? Svetovalna delavka na tvoji šoli?

Kako je pravzaprav v šoli? V prvem pismu si napisala, da se v šoli ne počutiš dobro – lahko o tem poveš kaj več?

Ponovno pišeš, da si želiš pomoč za prijatelja. Praviš, da si pretežno pišeta, da pa sta se tudi že videla. Koliko pa zaenkrat deliš z njim? Kaj mu poveš? Praviš, da te skrbi, kako bi prenesel, če te ne bi bilo več. Mogoče si lahko poskusiš predstavljati, kako bi bilo tebi, če bi izgubila njega? Ali če bi ti povedal, da namerava narediti samomor? Je lahko vajin odnos nekaj, kar pretehta, da ostaneš?

Lahko razumem, da je situacija s tvoje perspektive brezizhodna, a ni treba, da si v tem sama. Pomoč obstaja: obstajajo postopki, ustanove in strokovnjaki, ki ščitijo mladostnice in mladostnike, ki so doma ogroženi. Dovoli, da ti pomagajo.

Iz uredništva so ti že sporočili, da so ti na voljo tudi za pogovor. Če bi želela govoriti z mano, to prav tako sporoči v uredništvo.

Mislim nate in zate držim pesti,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga deklica, 

ob vsem težkem, o čemer pišeš, je lepo prebrati, da imata s prijateljem drug drugega; da si lahko povesta vse, da drug za drugega vesta, da vama je ta odnos pomemben in da sta drug drugemu v oporo. Pišeš, da zdaj včasih podvomiš v njegove besede in da si misliš, da bi bilo tudi njemu lažje, če te ne bi bilo. Jaz to berem kot znak, kako zelo dvomiš vase in v lastno vrednost. In to se mi zdi grozno. 

Tudi zato menim, da nujno potrebuješ pomoč. Razmere doma so za tebe zelo škodljive - tudi če se imate včasih čisto v redu, kot si zapisala v drugem pismu. Občutki krivde, ko z drugimi deliš stvari, ki se ti dogajajo doma, so normalni, a naj te lojalnost do družine ne uniči. Pravico imaš do tega, da poskrbiš zase in da v sebi postopno krepiš zavedanje, da si vredna in pomembna, da obstajajo ljudje, ki jim je mar zate, in da je svet zaradi tebe lepši. 

Na spletni svetovalnici To sem jaz nas zelo skrbi zate. Radi bi ti pomagali poiskati pomoč v živo. Prosimo te, da se nam čimprej, lahko že danes, oglasiš na e-naslov uredništva: tosemjaz@nijz.si in nam sporočiš, kdo si in kje živiš. Seveda to sporočilo ne bo objavljeno. 

Vem, da je to zelo težek korak, ki zahteva veliko poguma, in močno držim pesti za to,  da boš zmogla. 

Velik objem,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga deklica, 

nikar se ne opravičuj. Jasno, da te je zelo zelo strah. Praviš, da vse, kar bi sledilo razkritju, zgleda mnogo večje od tega, kar si sposobna prestati – pa si prestala že veliko. Res je ogromen korak, sestavljen iz številnih drobnih korakov. Prvi so strašljivo težki, tudi če so majhni, ker je sprememba strašljivo velika. Potem je postopno vse lažje. 

Slišim te, ko sporočaš, da tako ne moreš več naprej. Ob tem, da se ti zdi iskanje pomoči nekaj, česar ne bi zmogla, te razumem, da se ti zdi samomor edina rešitev. Pa ni. Z razkritjem tvoje stiske bi morda res prišle zamere, a tudi veliko podpore, ki je zdaj nisi deležna, ker nihče ne ve, kaj prestajaš. 

Še vedno se sprašuješ, kako povedati prijatelju. Kaj pa če bi mu preprosto pokazala najino dopisovanje? Bi bilo to preveč? Praviš, da ves čas razmišljaš samo o tem: kakšne možnosti pa vidiš? Kaj bi mu lahko rekla? 

Rada bi ti še rekla, da sem tukaj zate ne glede na vse. Ne glede na to, ali sprejmeš moje pobude in predloge. Prosim, ostani. In prosim, oglasi se še. 

Močno mislim nate, 

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Draga deklica,

v tvoji situaciji so ti lahko v oporo različne službe pomoči, ki vedo, kako ukrepati, da bi ti enkrat lahko bilo bolje. Tudi mi kot spletna svetovalnica mladim smo zavezani zaščiti otrok in varovanju življenja. In ko je tako hudo, kot nam sporočaš, smo dolžni obvestiti strokovne službe, ki ti lahko pomagajo. Zaupaj vanje. Ni treba, da si v stiski sama.   Kadar koli pa nam lahko še pišeš.

Vse dobro ti želimo.

Uredništvo