Tesnoba

Pozdravljeni!

Imam ogromno vprašanj in dilem. 

Zunanjost

Vem, da je banalno ampak sebi se zdim res grda. Lasje, koža, obraz, postava...obup. Sem visoka, kar me sicer ne moti takooo zelo, je pa nerodno, ker sem višja od vseh fantov. Sem tudi debela. Težja sem od vseh svojih prijateljic. Treniram jazz-balet in se na trening počutim slabo zaradi zunanjosti. Ne morem se do konca pogledati v ogledalo, kar je ključno za delanje vseh elementov in plesanja. Tudi na športni v šoli mi je neprijetno. Sovražim svoja lica. Velika so in mehka in se ves čas tresejo. Ko tečem, skačem, celo ko se vozim z busom, poskakujejo gor in dol. Niti med poukom v šoli si ne upam sprostiti obraza in ves čas poskušam vsesati lica, kar izgleda grozno. Ljudi ne morem pogledati v oči. Brala sem milijon člankov in revij o zdravi prehrani, vendar ponavadi ne piše nič koristnega in si "dejstva" nasprotujejo. Jej več beljakovin in zelenjave. Okej, ampak ne vem kako to vse organizirati. Nimam pojma, kako naj se prehranjujem. To je dodatno težko, ker imamo finančne težave in starši ne morejo ves čas kupovati dovolj zdrave hrane. Nočem ju užaliti, oba garata, zato jem kar pač prineseta. Sem tudi v dilemi glede ličenja. Uporabljam gel za obrvi, svinčnik za obrvi, rjavo maskaro (čisto malo) in kakšno labelo s čisto malo barve. Je to preveč ali v redu za 13 let? Po eni strani se tako počutim malo bolje in izgledam malo bolje. Po drugi strani se še vedno ne počutim dovolj lepe, počutim se fejk in kot da poskušam prevarati ljudi. Brez tega "make-upa" pa ne morem ven iz hiše. To ni normalno, ane? 

Ljubezen 

V 6. razredu mi je bil en fant všeč, recimo B. Mislila sem, da sem tudi jaz njemu všeč, ampak potem se je izkazalo, da je zaljubljen v mojo najboljšo prijateljico, kličimo jo H.  No, seveda nisem smela biti žalostna in pokazati svojih čustev. Govorila sem "Tisti čudak je vate? O bogaaa" in tako dalje. Me je pa močno zabolelo. Dobesedno sem si prepovedela vsa čustva do njega, vendar me še vedno malo skeli. V 7. pa se je zgodilo natanko isto!! Drug fant (dajmo J) mi je bil všeč in spet sem naivno mislila, da sem mu tudi jaz, saj sva po šoli pogosto igrala namizni tenis in je bil na splošno prijazen. In?? Zaljubljen je v eno mojo drugo prijateljico, recimo ji U. Razumem enkrat...ampak dvakrat v dveh letih??? Kar pa je najslabše, se U ves čas važi s tem. Ona na splošno misli, da so vsi fantje vanjo in je mega privljačna, skratka je zelo samovšečna. Uradno veljam za njeno prijateljico, ampak mi gre res močno na živce. Ves čas govori, kako veliko si z J dopisujeta in o bog kako trpi od vse te pozornosti. Ko ji rečem, da bi rada zamenjala temo, odgovori: "Ja, saj ti itak ne razumeš, nihče ni vate." Kot, da je to neko tekmovanje, koliko oboževalcev imaš. Imate kakšen nasvet, kako jo malo utišati in jo odvrniti od te teme, vsak ko sva skupaj? Počutim se kot "ta grda prijateljica" poleg vseh njih. Pri 7 letih sem šla v šolo, ker smo se komaj preselili v Slovenijo ( sem iz Ukrajine) in sta starša menila, da moram najprej v 1. razred, da se naučim slovenščino. Lahko bi šla v 2. razred, ker sem znala pisati, brati, računati...skratka vse potrebno. Pogosto se sprašujem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi šla v 2. razred. Zdaj bi bila v 8. Sošolke in sošolci ne bi bili tako otročji. Ne bi mi bilo nerodno, ker sem najstarejša. Prijateljice mi grejo zadnje čase res močno na živce in ne vem če bom zdržala ko konca šole. 

Šola 

Močno se sekiram zaradi ocen. Od (vključno) 5. razreda nisem dobila manj kot 5. Čisto zares. Ampak to me ubija in izčrpava. To res ni zdravo. V 6. razredu je bilo res hudo, jokala sem kot zmešana in bila zelo anksiozna pred vsakim ocenjevanjem. Zdaj se že bolje obvladam, vendar še vedno ne verjamem vase. Tudi tekmovanja so precej stresna. Vedno je tista napetost, bom zadnja ali ne? Letos sem bila na enem tekmovanju zadnja in zmešalo se mi je. Zaprla sem se na WC in jokala ter se rezala (o tem bo še spodaj), mami me je morala priti iskat in tri dni se nisem mogla vrniti v šolo, zaradi sramote. 

Samopoškodovanje

Torej ja, režem se. Začelo se je na začetku 6. razreda, zaradi stresa od ocen. Ne vem kaj sem razmišljala, bila sem zlomljena in samo pograbila škarje in se razmrcvarila zapestji. Všeč mi je bilo in sem to delala vsakič, ko mi je bilo težko. Kasneje sem preklopila na nože, saj škarje niso dajale želenega učinka. Rezala sem se tudi po nogah in rokah, ampak zapestja še danes ostajajo moje najljubše mesto. Povedala sem mami in zdaj se enkrat na teden pogovarjam s psihologinjo. Vendar njej še nisem o tem povedala. Najhuje pa je, da sploh ničesar ne razumem. Res ne. Zakaj to delam? S kakšnim namenom? Mi je ob tem ali po tem lažje? Bi se rada ubila? Se tako kaznujem ali sproščam? Me je sram? Sem "ponosna"? Kaj točno mi je všeč? Bolečina, brazgotine ali kaj drugega? Zelo rada razmišljam o vsem, nekateri bi rekli, da sem overthinker in to, da v dveh letih nisem našla odgovorov na ta vprašanja, me močno preseneča. Samo vem, da mi je všeč in ne vem, če bi rada nehala. Ali obstajajo kakšna "lažja" podvprašanja? 

Oče

Z njim imam posebebne odnose. Slabe. Ko sem bila mlajša, me je imel rad, lahko bi rekli, da sem bila " očkova punčka". Vedno je bil malo zadržan in hladen, mogoče manj kot zdaj ali pa tega nisem opažala. Zdaj je neznosno. Ves čas niha, nobene stabilnosti ali občutka varnosti. Pogovarja se. Tiho je. Smeji se. Prezira me. Skrbi zame. Ne prihaja domov. In tako dalje. Prejšnji mesec, je bil res težek zame. Imela sem nekakšnen napad anksioznosti kot še vedno nikoli prej. Dobesedno nisem mogla dihati, vrtelo se mi je, jokala sem, se rezala...Mislila sem, da ni nikogar doma. Če bi bil kdo doma, si nikoli ne bi privoščila česa takšnega. Ampak nekdo je vselej bil doma. Moj oče. Slišal je vse. To mi je kasneje povedala mami in zmrazilo me je. Pred njim se nikoli ne smeš jokati. Ko je bil majhen, ga je zapustil njegov oče in njegova mami je jokala nekaj let za zaprtimi vrati. Očitno je to povzročilo travmo in zdaj je jok za njega "triger". Skratka, slišal je, kako se jokam in davim, ampak si ni upal priti v mojo sobo in odpreti vrat. Sklepam, da ga je situacija spomnila na to, kako se je njegova mami jokala in se je travma prebudila. Nič ni naredil. Ampak dobesedno nič. Deset dni se ni pogovarjal z mano. Ignoriral me je. Niti ene besedice. Še pogledal me ni. Izogibal se me je. Ni mogel biti z mano v enem prostoru. To me je močno prizadelo. Če se mi je prej smilil in sem bila žejna njegove pozornosti ter sanjala, da postaneva prijatelja, je vse to uničil. Dokazal je, da mu nič ne pomenim in zdaj tudi on meni nič ne pomeni. Po teh desetih dnevih se je pa nenadoma začel prilizovati. Kuhal mi je čaj, se smejal, me zasliševal kako sem in kaj bi rada imela itd. Dela se, kot da se ni nič zgodilo. To me je ubilo. Kako si drzne? Res ga ne razumem. Mami mi je povedala (že spet MAMI, ne on sam, strahopetec), da ga je prizadelo, ko sem se želela o svojih težavah pogovarjati z njo in ne z njim ( sklepam, da se nekako "maščuje"?). Edina oseba, s katero se počutim varno in ji lahko zaupam svoje skrbi, je mami. Ampak saj si je sam kriv! Vedno, ko sem se mu odprla, mu poskušala povedati o svojih mislih, vedno ko sem jokala pred njim, me je ranil, zavrnil ali pa rekel: "Jokajo samo šibki in tisti, ki se smilijo samemu sebi". Torej on bi rad, da se mu odprem, pri čemer se on meni ne bo odprel nikoli in poleg tega ne smem kazati čustev in jokati? KAJ HOČEŠ OD MENE ČLOVEK?! Ne razumem ga in mu niti ne mislim ugajati. Konec je. Zapravil je svojo priložnost. Nikoli si ne bova dovolj blizu. Nekoč sem si želela biti blizu z njim in na vse načine to poskušala doseči. On ni cenil tega, zavračal me je in zdaj, ko je dojel, da se več ne mečem za njim, se je začel prilizovati. Enkrat smo bili jaz, mami in oče v eni sobi in se pogovarjali. Z mami sva zašli na temo o avtobusih, kdaj vozijo in kako naj pridem do šole...Skratka, nič takega, nič zasebnega. Ampak njegovemu visočanstvu se je zazdelo, da ne dobiva dovolj pozornosti in je dramatično odšel iz sobe z besedami: " No, očitno ME NE POTREBUJETE V TEJ SOBI. Grem gledat tv." Mislim, kdo je najstnik v tej hiši, on ali jaz? Upal je, da ga bova zadržali in ga molili, da se vrne. Saj mami ga je,  jaz pa sem ga samo gledala kot totalnega kretena, kakršen je. Ne bom nasedla tem poceni manipulacijam, res misli, da se tako neumna? Če bi prišel mirno do mene kot odrasel človek in vljudno prosil, da se pogovoriva in razvasniva, bi seveda privolila. Trenutno, pa samo živcirava drug drugega in pač sobivava skupaj, saj nimam izbire. 

Hvala za pozornost!