Terapija

Odgovor svetovalca:

Živjo, Nikolina!

Morebiti v zadnjem času postaja bolj dostopna oblika terapije v sklopu javnega zdravstva, saj se veliko psihologov in zdravnikov odloča, da se izobrazi iz te oblike terapije. Sploh s širitvijo mreže Centrov za duševno zdravje, je tudi več lokacij, kjer se na sploh ponuja zdravljenje duševnih težav in se torej ponuja več vedenjsko-kognitivne terapije.

Sicer pa ne drži, da se ponuja samo to obliko terapije. Na veliko oddelkih različnih bolnišnic se izvajajo programi, ki temeljijo na psihodinamskih ali sistemskih pristopih. In to niso novi programi, ampak kakšni izmed njih obstajajo zelo dolgo. Morebiti se več govori o VKT in si dobila vtis, da je to edina oblika terapije, ki se jo ponuja, a na srečo ni temu tako. 

Glede izbiranja oblike terapije je najbolje, da se posvetuješ s psihologom ali psihiatrom, kaj bi bilo zate najbolje. Različne šole terapije imajo različne prednosti in slabosti, ni vsaka za vsakega, oz. za vsakršne težave. Prav tako so za ene težave glavna oblika zdravljenja zdravila in je v tem primeru psihoterapija šele na drugem mestu.

Lepo bodi!

Nikola Zhivkovikj, dr. med., specializant psihiatrije

Odgovor svetovalca:

Od bolnic zagotovo vem, da so analitske terapije dostopne v UPK Ljubljana, PB Vojnik, PB Ormož, PB Idrija. Za UKC Maribor bi se moral pozanimati, v PB Begunje pa kolikor mi je znano se izvaja predvsem VKT. 
V zdravstvenih domovih pa je odvisno ali psihiatri in psihologi, ki so zaposleni imajo izobrazbo iz teh drugih smeri psihoterapije. To pa se verjetno zelo razlikuje med samimi regijami in zdravstvenimi domovi. Prav tako je dostopnost odvisna od zasedenosti same ambulante. Tako da je lahko kdo zaposlen, ki je vešč določene oblike terapije, a zaradi prevelikega povpraševanja ne more nuditi psihoterapevtske obravnave, kakršna bi bila dostopna npr. samoplačniško.

Najbolje, da se pozanimaš v lokalnem zdravstvenem domu, kaj ponujajo, oz. se lahko pri njih pozanimaš, kje izvajajo to obliko terapije, ki bi si je želela. 

Lepo bodi! 

Nikola Zhivkovikj, dr. med., specializant psihiatrije

Odgovor svetovalca:

Razumevanje sebe in svojih vzorcev odzivanja je nekako cilj psihoterapije, ne glede na to kakšne oblike terapije se udeležujemo in prav tako ne glede na to, kam hodimo - privat ali v sklopu javnega zdravstva. 
Mogoče je res več stigme, če te napotijo na obravnavo, ne pa če se sam odločiš, ker se v tem primeru to dojema kot da imaš "motnjo". Vsekakor, stigma je kompleksen pojav in je odvisen od samega posameznika, oz. njegovih prepričanj, in od okolja v katerem se nahaja. Lahko recimo nekdo odprto govori s svojimi prijatelji o tem, da hodi na terapijo, a tega si ne upa povedati družini ali v službi. Nekoga bodo mogoče iz službe spodbudili, da poišče pomoč, a bo imel zadržek pri tem, da bi o tem spregovoril s prijatelji. 
Se mi zdi, da tukaj ni enega recepta, kako se lahko borimo proti tem. Je bolj stvar posameznika, da nekako najde svojo pot glede na svoje okoliščine. Vsekakor pa je to stvar, o kateri lahko govoriš s terapevtom in v tem procesu razumeš, zakaj te je sram nekomu povedati, da obiskuješ terapijo. To je lahko pomemben vir tesnobe in je ravno cilj terapije, da bi takih situacij bilo čim manj. 

Lepo bodi!

Nikola Zhivkovikj, dr. med., specializant psihiatrije