Tema v meni

Pri tem problemu sploh nevem kako bi začela in kako se ga da rešiti, če se ga sploh da. Nisem depresivna, čeprav razmišljam o smrti, a ne na način samomorilsva. Sicer pa problem ni v tem. Pred kratkim sem se začela spraševati stvari ki se jih nikoli prej nisem, ali pa so se mi zdela nepomembna. Od enajstega leta naprej sem vedela kdo sem, kar pa se je sedaj spremenilo. Morda se vam bodo nekatera vprašanja zazdela navadna, ter boste napisali da se to sprašuje veliko ljudi, ampak mene ta vprašanja razjedajo kakor strup. Prvo kot prvo sem se začelaspraševati zakaj sploh sem na tem svetu, to vprašanje se mi je že prej velikokrat porajalo v glavi, a ne na tak način. Ko se mi ta vprašanja pojavijo v glavi, v sebi vidim samo temo, temen predor ki ne vodi nikamor, pa čeprav je raven, brez ovinkov in razcepljenih poti se mi zdi da sem izgubljena. Torej, ko pomislim na to zakaj sem tukaj, zakaj stojim na tem mestu ter se sprašujem to. Zakaj nisem nekdo drug, zakaj sploh SEM nekdo. Največji problem je da želim biti nič. Nočem razmišljati, videti čutiti. Nočem sedeti ped računalnikom in vam pisati to. Želim biti nič. Razmišljam o smrti, a če so nebesa nočem biti tam, če se ponovno rodimo, se očem ponovno roditi, če postanemo duhovi, nočem biti duh. Želim biti NIČ. In potem pomislim da bom morala s tem živeti vsak dan do konca svojega življenja in morda dlje, niti sama sebi ne morem razložiti kaj me muči. Muči me da ne vem čemu naj verjamem, da nevem ali je vesolje neskončno ter ali se vedno širi, muči me da ne vem kaj je bilo pred vesoljem ter ali smo ljudje zabiti in vidimo samo kar želimo, ter je veliki pok zgodba, želim vedeti ali bog je, želim vedeti zakaj je trava zelena, ampak ne tise znanstvene razlage o klorofilu, želim vedeti kakšne barve še obstajajo, živali vidijo svet z drugačnimi očmi in morda vidijo popolnoma druge, nam neznane barve. Seveda je tukaj spet znanstvena razlaga, ter kako vejo katere barve vidi. Ampak jaz ne morem verjeti temu, morda smo res tako razviti in morda je vse to res, ampak morda ni, mogoče je vse laž, pravljica, zato da bi lahko rekli da nekaj vemo. In ne morem več normalno živeti, kajti vsak moj premik se mi zdi čude, zaigran, prisiljen, potreben, zato ker živim, ker sem nekdo, ker sem ravno jaz in ne nekdo drug. In razmišljam kaj delajo ter vidijo drugi, zamišljam si najrazličnejše scenarije, o morilcih, beguncih, politikih, bogatih, revnih, normalnih, če sploh lahko rečem da je nekdo normalen. Zavidam prijateljem, ker ne razmišljajo o tem, ker samo živijo, jaz pa se ubadam s tem kako je do tega prišlo. Ne vem v kaj naj verjamem. Ali so vzporedna vesolja resnična? Ali vse zgodbe nekako izvirajo iz nas samih? Ali usoda je ali si samo ustvarjamo življenje? Nimam miru pred ničemer, zamotim se lahko le s knjigo, ker takrat mi ni treba biti jaz, takrat sem lahko karkoli ali kdorkoli želim biti.
Mislila sem da mi bo odleglo ker sem to napisala, da bo moje koprnenje po niču vsaj malce manjše, a izgleda tudi to da lahko nekomu to zaupam ne zmanjša moje želje. Upam da mi boste vsaj približno pomagali, ker je neznosno samo sedeti v nevedenju. In tega si ne morem izbiti iz glave, in nič me ne zamoti(razen kakor sem rekla knjig, ki pa jih večno ne morem brati).
Hvala že v naprej.
SlanaČokolada