Tako zelo nesrečno zaljubljena

Sem 18 letno dekle, ki je tako zelo nesrečno zaljubljena. Njega sem spoznala nekje na sredini osnovne šole. Zanj lahko rečem da je moja prva ljubezen, poleg vseh tistih nekaj simpatij ki sem jih imela, in so v roku enega tedna izzvenele. Imela sva poseben odnos, on me je ves čas v dobrem smislu zafrkaval, jaz pa se bila itak povsem zatreskana vanj, zato me to sploh ni motilo, če sem iskrena mi je bilo všeč, da sem od njega dobivala toliko pozornosti. Večkrat sva se tudi sprla, vendar sva se kmalu pobotala. Priznam, da je pobudo večkrat dal on, kot jaz. Pa ne zato da mi ne bi bilo mar ali pa mi bi bilo vseeno, sama sem želela da se mi opraviči on, zato da bi videla ali mu je vseeno ali ne. No zanj bi lahko rekla da, sem mu bila všeč, sicer se ne bi vse do konca osnovne šole toliko ukvarjal z mano. V času korone pa sva še bolj zbližala, v tistem času sva bila veliko skupaj in vsak dan, mi je bil čedalje bolj vseč. Zato pravim, da je bil čas korone moj najljubši. Prišla je srednja šola in s tem sva se oddaljila. On hodi v šolo, ki je dalec stran od moje zato se nisva velikokrat videla. Tudi stikov danes nimava več veliko. Skupaj imava samo par slik in te so sigurno moje najljubše. Ko jih gledam, se v meni dogaja vrtiljak čustev. Hkrati sem srečna, ker se spominjam vseh najinih skupnih trenutkov, včasih pa tako žalostna, da solz, pa čeprav sem slike pogledala že tisočkrat, ne morem zadržati. Ta žalost je tako močna, da dejansko občutim fizično bolečino v srcu, prvič pa sem zaradi tega dobila tudi panični napad. Velikokrat se zgodi da, čez dan razmišljam o njemu, o naju... To pripelje do tako močno živih sanj, da imam občutek da sem res tam, da sva skupaj..Pa saj vem, da so samo sanje, ampak jaz sem tako srečna z njim, mislim da še nikoli nisem občutila take sreče, kot zdaj pa čeprav samo v sanjah. Res nevem kako naprej, meni se ves čas zdi da sva bila tako povezana pa čeprav sva si karakterno povsem različna. In ravno to je včasih vodilo do prepirov, vendar danes se spominjam samo lepih trenutkov, zdi se mi da sem vse slabe ze pozabila. Sicer pa pravijo, da se nasprotja privlacijo. Nekje sem zasledila neko mnenje. Pravi da če bi bil danes tvoj zadni dan, kaj bi naredil. Ko sem sama pri sebi razmišljala, sem odgovor takoj našla. Če bi bil danes moj zadnji dan, bi mu povedala kako zelo ga imam rada, koliko mi pomeni ter kako rada bi še nekaj trenutkov preživela z njim. Nevem zakaj bi morala čakati na svoj zadnji dan, ko pa mu lahko vse to povem že danes, preko socialnih omrežij. Malo me je sicer sram pa tudi strah zavrnitve, da on ne bi čutil enako. Mislim da bi me to povsem sesulo, vendar konec koncev vsaj očitala si ne bi, da mu vsega tega nisem povedala. Ko gledam mojo generacijo deklet, ima vsaka druga že fanta in če se razideta ima v roku enega meseca že drugega. Včasih se vprašam če je to normalno oz. ali sem zmešana jaz ko fanta s katerim niti nisva bila par, prebolevam že vsaj nekaj let. Res mi je hudo, ko razmišljam o tem, da bi ga čimprej rada prebolela, po eni strani pa je to tako težko, saj sem sigurna, da ne mine niti en dan, da ne bi pomislila na njega.
Upam da je vse kar sem napisala, nekako smiselno. Rada bi pa še rekla, da sem prepričana, da vem zakaj rečejo da prve ljubezni nikoli ne pozabiš, ker jaz njega ne bom nikoli pozabila. 

Moram ti povedati da nisi zmešana. Tudi jaz še kar po enem letu mislim nanj pa nisva bila niti prijatelja niti skupaj. Mislila sem da bom po parih mesecih pozabila in bodo čustva manj močna vendar niso. Vsak dan se sprašujem kaj bi lahko naredila drugače in zakaj sem rekla in naredila tisto, zakaj sem ga odrinila stran. Ni lahko vem da ni in te razumem. Tako kot ti imam tudi jaz možnost mu pisat preko socialnih omrežij ampak si ne upam zdaj pa je že tako dolgo ubistvu pa še ko ga vidim ga ne pozdravim in se delam da ga ne vidim ker ne vem težko mi je. Lahko bi mu pisala ampak nočem da misli da sem nora in obsedena. Razmišljala sem da če nama je namenjeno se bova mogoče še srečala nekoč. Vem kako boli. Vidva se še kdaj pogovarjata zato mu piši in povej kako čutiš, mogoče pa ga za začetek povabiš ven :) ne pusti da čas mineva ker bolj boli ko nekomu ne poveš kako čutiš do njega in manj boli če nekomu poveš dobiš odziv in greš lahko brez slabe vesti naprej. Zelo je težko ampak opogumi se, ne obžaluj ničesar. Srečno!

Ne, skrbi tudi jaz sem še samski. Jaz ti svetujem da ga vprašaš.

Hej, stara sem 15

Prebrala sem tvojo zgodbo. Rada bi ti samo povedala ,da se jaz spopadam z ravno enakim problemom. Potolažila bi te da nisi edina in da so te zadeve za naša najstniška leta normalne. Stvari kod so ljubezen so zelo lepe, a vselej po eni strani včasih krute. Veš jaz sem pred 3 leti na morju spoznala enega fanta, leto starejšega od mene. Na dopustu smo bili za en teden in tam sem se zaljubila vanj. Tisti teden je bil najlepši teden v mojem življenju. Kaj takega kod sem preživela z njim nisem z nikomer. Na začetku mi je rahlo nagajal me iz pomola porival v morje me tunkal itd... Kar mi ni bilo ravno najbolj všeč. Veliko sva se pogovarjala bila na samem ob večerih hodila na pomol in na sladoled, držala sva se za roke prav kjut je blo gledena to da sva bla še ful mlajša. Enkrat smo šli na eno ladjo na izlet, ves čas je bil zraven mene in se pogovarjal. Potem pa ga je iz lepega ena gospa vprašala ,če me osvaja. Rekel je mogoče, nevem. Jaz se spovnim da sem kr otrpnila. Nisem si mislila da sem mu bila všeč. Na koncu počitnic sva se poljubila in to je bil tudi zadnji njegov dotik ,ki sem ga dobila od njega. Od takrat ga nisem več videla. Res je da sva se še nekaj časa za tem klicala ,a vselej je čez mesece in dneve to upadalo. Tako sva izgubila odnos. Zadnjič pa sem videla da me je 2x klical. Men se je skori srce utrgalo. In sem ga klicala nazaj pa se ni javu. Tako vsak dan sanjam o njem in v useh najinih trenutkih. Rada bi da bi bil moj, a je to nemogoče saj je on iz primorske jaz pa iz štajerske in se skoraj nikoli nebi morala videt pa še stik izgubljava. Sploh pa nevem če je njemu še do mene. Ampak ja moj edini namen je bil da ti povem da se jaz okvarjam z potobnim problemom in da mi ravno tako ni lagodno. želim ti vse dobro v življenju. In upam da ti je po tem sporočilu vsaj malo lažje, da nisi edina.

lp

Pozdravljeni!

Spet tukaj jaz nesrečno zaljubljena. Najprej bi se rada vsem zahvalila za podporo. Še posebej pa svetovalki Tini Rezar, za vse lepe in spodbudne besede, ki mi jih je namenila. P.s. Rada bi že tukaj povedala, da je vse kar sem napisala totalno zmedeno, in da je v meni toliko različnih čustev, ki so pomešana med seboj, da sploh nevem več kaj čutim.

Ko se prebrala Vaš zadnji odstavek, kjer rečete, da si zaslužim imeti nekoga, ki bo želel skupne prihodnosti z mano ter nekoga, ki ga ne bom rabila čakati mesece oz. v mojem primeru leta, sem v trenutku dobila solzne oči. Začela sem razmišljati. Če bi mu sploh bila všeč, zakaj bi sploh pustil da sva tako, kar naenkrat, skoraj da izgubila stike. Kolikor sem ga v vseh teh letih spoznala, lahko rečem da ni sramežljiv in prav zato, se mi zdi da če bi karkoli čutil do mene bi mi to v tem času ko nisva bila skupaj, že povedal. Zgleda, da mu že ne pomenim toliko, da bi si nekoč želel imeti nekaj resnega z mano. Razmišljala sem tudi o tem, da mogoče pa kljub vsemu, midva res nisva za skupaj. On je človek, za katerega bi lahko rekla da ima splanirano že vso svojo prihodnost, kariero. Potem pa sem tukaj jaz, ki še danes nevem kaj pravzaprav si nekoč želim. Hodim v 3. letnik srednje šole in čedalje bolj se mi zdi da sem se odločila za napačen poklic. Vse kar si trenutno želim je, da bi nekoč postala mama. In velikokrat mi je rekel kako, da jaz še kar nevem kaj bi počela. To me je velikokrat prizadelo, saj ima danes večina najstnikov povsem razdelane načrte za svojo prihodnost. Ali pa se mi samo zdi... Prejšnič sem omenjala tudi prepire, ki so bili kar pogosti in za njih lahko rečem, da so se zgodili prav zaradi najinega različnega razmišljanja. Tako kot sem napisala, mogoče tako razmišljam zdajle, čez en teden pa ga bom spet noro pogrešala in si želela, da bi bilo vse spet tako kot je bilo včasih. Nočem, da se Vam po prebranem zdi da sem se kar čez noč spremenila. Moja čustva do njega so še vedno tukaj, tako zelo močna. Iz dneva v dan razmišljam o njem ter vsak dan ga bolj pogrešam. Že kar nekaj časa ga nisem videla in čeprav je vizualno povsem moj tip, se mi zdi da sem se zaljubila predvsem v njegovo osebnost, pa čeprav ima tudi kakšne slabe lastnosti, za katere vem da so me v času najinega druženja motile. Z dvema besedama bi ga opisala da je, drugačen, poseben ima nekaj kar mnogo fantom nima. Kot sem že rekla prejšnič, nasprotja se privlačijo, ampak mogoče pa sva si preveč različna, da bi bila lahko skupaj pa čeprav si to težko priznam. Saj ga pogrešam, ampak se mi zdi, da včasih bolj kot njega pogrešam vse najine skupne trenutke oz. da pogrešam spomine, na to kako zelo zaljubljena, srečna in brez skrbi sem bila, v času ko sva se družila. Lahko povem, da odkar sem spoznala njega se nikoli nisem ukvarjala z drugimi fanti in to velja še danes, pa čeprav ga nisem videla že več kot 8 mesecev. Od takrat pa sva se mogoče le parkrat, na kratko pogovarjala preko socialnih omrezij. Mogoče pa ga ne zanimam več, mu nisem več všeč. Mogoče je že pozabil name ali pa je srečen z drugo punco... Sem mu bila sploh kdaj všeč? Taka vprašanja se mi vsakodnevno ponavljajo v mojih mislih.

Tako hudo mi je in v srcu začutim ostro bolečino ko pomislim na to, da je letošnje leto, leto 2023, odkar sem ga spoznala, prvo leto, ko ga ne bom več videla in ga nikoli več objela...