Stric in prijatelj

Odgovor svetovalke:

Draga Marina,

Najprej bi ti rada povedala, da mi je iskreno žal zaradi smrti dveh bližnjih oseb. Res ti hvala, ker si to podelila z mano. To se mi zdi pogumno od tebe, saj o žalovanju pogosto ne govorimo, pa čeprav je to nekaj, kar prej ali slej doživi vsak od nas.

Zapisala si, da sta ti umrla stric in prijatelj. To sta bila verjetno dve zelo pomembni osebi v tvojem življenju – in izguba obeh je lahko zelo boleča, ne glede na to, koliko časa je minilo. Namreč žalovanje vsak doživlja na svoj način in v svojem tempu. Morda si že od koga slišala, da čas celi rane, resnica pa je, da olajšanje pride, ko imamo prostor, da o teh občutkih razmišljamo, jih s kom podelimo, o njih govorimo. In ti si naredila ta prvi korak.

Tudi čisto razumljivo je, da še vedno žaluješ, tudi če je od smrti 2 leti ali pa 6 mesecev. Žalovanje namreč ni ravna pot z jasnimi fazami, ki bi si sledile. En dan se morda počutiš malo bolje, jutri pa spet pride val žalosti. To je povsem normalno. In če se po več časa še vedno počutiš grozno, kot si napisala, je to znak, da potrebuješ prostor, kjer lahko ta čustva doživljaš. Brez, da jih skrivaš.

Če se še vedno počutiš grozno, žalostno, to ne pomeni, da je s tabo, kaj narobe. Pomeni, da si bila z njima povezana in ti je bilo in ti je še vedno mar. Ko izgubimo nekoga, ki nam veliko pomeni, ta bolečina ne mora kar izginiti sama od sebe.  Tukaj bi te vprašala, kaj zate pomeni, ko rečeš, da se počutiš grozno? Ali gre bolj za žalost, praznino, jezo, pogrešanje, osamljenost…? Včasih pomaga, če si te občutke malo razjasnimo in jim damo besedo.

Kako pa si se s tem soočala do zdaj? Si imela ob sebi koga, ki te je poslušal? Ste doma o tem kaj govorili? Si lahko povedala, kaj čutiš, ali si to bolj zadrževala zase? Kaj je bilo v tem času najtežje zate? In kaj ti je – če sploh kaj – pomagalo, četudi za trenutek?

Morda bi te spodbudila, da razmisliš, kaj ti je v vajinem odnosu veliko pomenilo – s stricem in s prijateljem. Kaj najbolj pogrešaš? Kaj si želela, da bi jim še lahko povedala ali vprašala? Lahko tudi razmisliš, če bi te tvoj stric ali prijatelj zdaj lahko videl, kaj misliš, da bi ti povedal? Bi želel, da se držiš zase in tiho trpiš, ali da poiščeš podporo in si obdan/-a z ljudmi, ki te imajo radi? Kot sem zapisala, velikokrat pomaga, da si dovolimo ta čustva občutiti, jih izraziti. Kar lahko prinese nekaj olajšanja. Si morda poskusila, da bi zapisala, kar čutiš (npr. kot pismo prijatelju oz. stricu, ali pa risbo, dnevnik)?

Tudi pogovor o tem z nekom, ki mu zaupaš, lahko pomaga. Bi ti morda bilo v oporo, če bi z nekom (odraslim, svetovalcem, morda učiteljem/-ico ali staršem) govorila o tem, kar nosiš v sebi? Pogovor pogosto ne izbriše bolečine, jo pa razbremeni.

Tvoja bolečina je resnična in v tem nisi sama. Tu sem, če bi želela še kaj podeliti. Res si zaslužiš prostor za svoje občutke, takšne, kot so.

Topel objem in lepo te pozdravljam, 

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)