Stres, šola, kdaj si je treba poiskati pomoč?

Pozdravljeni, obiskujem 2. letnik splošne gimnazije. V osnovni šoli sem bila odlična, čeprav sem bila psihično strta. Takrat sem se zapla same vase, a rešila težave in predelala preteklost (bi bilo povezano s šolo). Ob vstopu v srednjo šolo sem se počutila okej in tudi to se je poznalo na mojih ocenah. Ob koncu 1. letnika in s tem tudi ocen se je moje psihično stanje malo poslabšalo (enaki razlogi, kot v osnovi šoli). Letos so moje ocene slabše (prvi cvek, večinoma 3 in 4) in to je name zelo slabo vplivalo. Vse bolj sem bila pod stresom ... vsak dan mi je bilo slabo, vrtelo se mije, bolela me je glava, tresla sem se, padla sem skupaj. Šola potaja vse bolj naporna in zahtevna, moje ocene pa vedno slabše. Zadnjič sem staršem povedala, da se zelo sekiram za ocene in da ne želim več v šolo. Z mano sta se pogovorila in mi dala upanje in zagon, ki je kar hitro ugasnil. Naslednji dan sem doživela panični napad za katerega nisem povedala nikomur. Naj omenim tudi to, da imam že vek kot 5 tednov herpes na ustnici in to zaradi stresa. Postala sem obsedena z mislijo, da so ocene merilo uspeha, vrednosti, sporobnosti itd. Vsakodnevno mi je slabo, se mi vrti, me boli glava, se tresem, čutim nemir v prsih in hitro bitje srca, ki je posledica moja strahu. Zelo težko grem v šolo, zato včasih ostanem doma. Ne morem se učiti, ker imam odpor do šole in učenja. Zadnji teden razmišljam o tem, da bi poiskala psihologa, psihoterapevta ali psihiatra. Me lahko prosim svetuje na koga se lahko obnem.

Hvala za vaš nasvet!

Pozdravljena,

Zelo dobro je, da razmišljaš o strokovni pomoči — to je res pogumen korak. Ni ti treba povedati vsega naenkrat. Dovolj je, da rečeš nekaj preprostega, npr.: ‘Zadnje čase imam veliko težav s stresom in počutjem, rada bi se z nekom pogovorila.’

Poleg tega ti lahko pomaga tudi to, da si najdeš kak hobi ali dejavnost, ki te vsaj malo sprosti — nekaj, kar ti je všeč in ti da občutek, da delaš nekaj zase. To je lahko risanje, šport, glasba, sprehodi, pisanje, karkoli, kar ti vsaj za trenutek umiri misli. Ni rešitev za vse, je pa majhen korak, ki lahko pomaga tvojemu počutju.

Razumem, da ti je težko povedati staršem ali komurkoli drugemu, ampak res ne želim, da ostaneš sama s temi občutki. Tvoje telo ti že dolgo kaže, da je preobremenjeno, in to je znak, da potrebuješ podporo.

Nisi breme. Nisi manj vredna zaradi ocen ali zaradi tega, kar doživljaš. Tvoje življenje je pomembno in zaslužiš si, da ti je lažje.