Stres in žalost

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej ti želim povedati, da se me je tvoj zapis resnično dotaknil. Predvsem zato, ker tudi sama zase vem, kako težko je bilo obdobje prehoda iz srednje šole naprej na fakulteto. Čas, ko se sprašuješ, ali boš našel prijatelje, mi bo snov na fakulteti sploh zanimiva, je to nekaj kaj si resnično želim in podobna vprašanja. Vedeti moraš, da je ta prehod velika življenjska prelomnica, saj se ob tem pojavljajo številne spremembe. Tako kot si tudi sama omenila, moraš kar naenkrat razmišljati o načinu prevoza, spoznavanju novih ljudi, neznanih zahtevah študija, skrbeh glede prihodnosti in iskanju prijateljev. Vse to lahko sproži občutke negotovosti, osamljenosti, tesnobe in strahu pred neuspehom. Hkrati pa je to tudi obdobje novih priložnosti, svobode, navdušenja nad spoznavanjem novih ljudi in izkušenj.

Če se najprej osredotočiva na tvoje skrbi glede izbire fakultete in dolgotrajne vožnje domov. Omenila si, da se sprašuješ, ali je ta smer sploh zate. Upam, da sem s tvojega zapisa uspela pravilno razumeti, da si imela to snov v srednji šoli rada, ti je bila zanimiva, enako všeč ti je bila tudi praksa. Mogoče ti je grenak priokus temu pustilo ravno to, da si s sošolci nisi bila najbolj blizu. Razmisli, ali je težava v tem, da te je strah obiskovati fakulteto zaradi bivših sošolcev ali mogoče res ne najdeš več veselja pri učenju o zdravstvenih temah. Kar se tiče glede prevoza do fakultete in nazaj domov me zanima, ali imaš možnost bivati v študentskem domu, ali mogoče najeti sobo v stanovanju? Na ta način bi si lahko prihranila vožnjo, ki verjamem, da je lahko zelo utrujajoča in naporna. Morda lahko razmisliš tudi o dogovoru s profesorji, da lahko greš prej od predavanj, saj drugače ne moreš priti do doma. Profesorji so lahko zelo razumevajoči, zato obrazloži situacijo in verjamem, da ti bodo prišli nasproti.

Zapisala si tudi o svojih občutkih glede fanta, s katerim se sedaj poznaš dva meseca. Praviš, da je to tudi tvoj prvi fant, zato je ta navezanost še toliko intenzivnejša. Razumem, da ti je hudo in da boli. Kot so ti omenile že tvoje prijateljice, vsi si želimo, da bi lahko z ljudmi, katere imamo radi, preživljali večino našega časa. In boli, ko se nam te naše želje ne uresničijo. Vendar ključno je, da si življenje ne gradimo samo okoli svojega partnerja, da se energija in občutki ne vrtijo samo okoli njega. Ko smo odvisni od partnerja, izgubimo stik sami s sabo in življenje postane krhko, ker ves občutek sreče in varnosti vežemo samo nanj. Zato nisi samo žalostna, ko pride čas odhoda domov od njega, vendar si popolnoma sesuta in to ti jemlje moč, ki jo v resnici potrebuješ tudi sama zase. Verjamem, da so ti občutki sedaj zelo močni, ampak poskusi najti nekaj, zaradi česar se boš z veseljem vračala domov. Lahko poskusiš kakšen nov šport, druženje s prijateljicami, sprehod, branje, izdelovanje, karkoli, kar te veseli in ti daje občutek sreče. Vajina zveza bo lahko še močnejša, če boš imela občutek, da imaš v svojem življenju tudi druge stvari, ki te osrečujejo, ne pa da si čustveno popolnoma odvisna od njegove bližine. Nekaj si povedala tudi o tem, kaj se je zgodilo na sejmu hrane. Zdi se mi super, da si povedala, kaj te je zmotilo, čeprav mogoče najprej tega nisi želela povedati. Če tega ne povemo svojemu partnerju, le-ta ne ve, kaj nam povzroča stisko in niti ne more prilagoditi svojega vedenja. Če sem uspela pravilno razbrati, se zdi, da sta po pogovoru o tem dogodku, le tega videla zelo različno. Njemu se to, da te ni predstavil, ni zdelo nič takšnega, kar ti je dalo občutek, da čustva, ki si jih ob tem doživljala, niso pomembna. Ti pa si ob tem doživljala stisko, saj si želela biti videna in spoznati njegove prijatelje. Vse to ne pomeni, da tvoji občutki niso pomembni, ampak da sta vidika doživljanja različna. V odnosu je pomembno, da oba razumeta svoje meje in čustva, ter da se pogovarjata o tem, kaj je za vsakega sprejemljivo in kako se ob tem počutita.

Omenila si tudi, da si začela izgubljati veselje in interes do stvari. To je nekaj, kar je včasih težko priznati, zato je to, da iščeš pomoč in poskusiš iskati rešitev za svoje težave, zelo pogumno. Bi te pa spodbudila, da poskusiš razmisliti, kdaj se ti je začelo pojavljati izgubljanje zanimanja za stvari in ali se ti je takrat zgodila kakšna večja sprememba ali dogodek v življenju? Praviš tudi, da se večino časa počutiš tesnobno in žalostno, prav tako omenjaš negativne misli in stiskanje v prsih. Sama si tudi omenjala fitnes, kar je lahko dober način, da sprostiš napetost in pomiriš svoje telo. Enako lahko poskusiš s sprehodi ali tekom v naravi. Redna telesna aktivnost pomaga zmanjševati tesnobo in izboljšuje razpoloženje. Zapisala si tudi, da imaš prijateljico, ki ti je sama dala pobudo za pogovor, ko ti bo težko. Kadar smo v stiski, nam lahko zelo pomaga, če se o tem z nekom pogovorimo – bodisi s starši, prijatelji, babico, dedkom ipd. Tudi na fakultetah obstajajo različne svetovalnice, kamor lahko greš in se pogovoriš o svojih občutkih. Na tej povezavi najdeš link do priročnika, kjer imaš nekaj tehnik, ki ti lahko v stiski pomagajo. Če boš mnenja, da še vedno čutiš zelo močno stisko, se po pomoč lahko obrneš tudi v druge službe strokovne pomoči, ki jih najdeš na tej povezavi.  Zelo pomembno je, da svoje težave nekomu zaupamo, saj se tako tudi počutimo bolje. Ne koristi nam, da svoje misli in čustva kopičimo v sebi, saj enkrat bodo izbruhnila na plano. Omenila si tudi, da ljudi okoli sebe nočeš obremenjevati s svojimi težavami. Vprašaj se, kako bi se ti počutila, če bi prijateljica tebi želela zaupati svoje težave. Bi imela občutek, da te obremenjuje, ali bi si vzela čas zanjo brez slabe vesti, saj ji želiš pomagati, ker je to nekdo, ki ti v življenju veliko pomeni? Enako velja za fanta, ki ga v svojem zapisu omenjaš. Omenjala si tudi letošnje poletje in kako si se počutila dobro. Poskusi tudi razmisliti, kaj je bilo letošnje poletje drugače. Kaj ti je dalo možnost, da si lahko bila to, kar si. Razmisli tudi, kaj se je sedaj spremenilo, da ti povzroča občutke, ki jih opisuješ zgoraj. Če želiš, lahko to deliš tudi z mano.

Želim si, da se ta pogovor ne konča z mojim odgovorom tebi. Želim si izvedeti več, kako si se imela prve dni na fakulteti. Si uspela najti kakšno osebo, s katero si se ujela in se vidiš, da bi lahko na tem odnosu gradila? Kako ti je bila všeč sama fakulteta in profesorji? Poskušaj biti odprta za nove priložnosti, povabi kakšnega novega sošolca ali sošolko na kavo. Tako boš tudi sama aktivno poskusila vzpostaviti odnose z drugimi in se na koncu mogoče tudi z nekom ujela. Če recimo kaj ne boš razumela, vprašaj kakšno sošolko. To so vse načini, kako vzpostaviti stik z drugimi in kako začeti graditi prijateljstvo. Vem, da si zapisala, da se s svojimi sošolci v srednji šoli nisi razumela, vendar sedaj na fakulteti bo veliko novih obrazov iz drugod po Sloveniji, s katerimi boš imela možnost navezati stik.

Držim pesti, da si se imela prvi teden pouka na fakulteti dobro. Hkrati pa upam, da mi o tem poveš kaj več.

Pošiljam ti en topel objem!

Maša Mesiček, dipl. psihologinja (un)