strahh

Odgovor svetovalke:

Spomnim se strahov, ki so me preganjali pri babici na verandi. Gledali smo v krošnjo slive, ki se je zibala v sencah noči. Moje oči so bile zares velike, utrip srca močan kljub varuški, ki je bila z nami. Včasih tudi najboljša podpora bližnjih ne pomaga. A tovrsten nerealen strah mine, ko dodamo še kakšno leto starosti.

Tebe pa spremlja strah že dolgo in je malo drugačne oblike. Vpliva že na tvoje funkcioniranje in nespečnost. Pomeni, da je močan dejavnik tvojega neprijetnega počutja. To je zelo naporno, obvladovanje takšnega stanja zahteva veliko energije. Psihološka utrujenost posledično ne doprinese k spanju, prebujene noči pa ne k počitku: smo le še bolj utrujeni, manj zbrani, hitreje razdražjivi, čustveno bolj občutljivi... Tako se vrti neprijetna "čustvena zanka", iz nje pa izstopamo z veščinami, ki se jih lahko naučimo - pravilno ob vodenju strokovnjaka.

Tesnoba ima korenine, ki jih je pomembno raziskati. Zato je pomemben pogovor s klinično psihologinjo in/ali psihiatrinjo, psihoterapevtko... Kje in s katero strokovno osebo je odvisno od tvoje starosti. Zagotovo so starši prvi, da jim zaupaš o svoji stiski. Lahko? Če je to še težko, ti svetovalna delavka v šoli lahko pomaga pri naslednjih korakih. Predlagam, da poveš čim prej, da po novem letu že lahko začnete iskati ustrezno pomoč. Zagotovo je eden od sogovornikov tudi osebni zdravnik, ki ve kam te napotiti v nadaljevanju. Dobro je tudi, da se spomniš na naš priročnik na spletni strani, v knjižnici pa najdeš nekaj primernih knjig na temo obvladovanja tesnobe, veščin, ki otrokom/odraslim lajšajo obvladovanje vedenj ali misli, ki jih težko zaustavljajo, ipd. VVčasih nam v teh prizadevanjih um postavlja neprijetne ovire in daje občutek, da ni pomoči. Ta naš um je res kreativen. Večkrat pa nagaja. Strokovnjak ti lahko pomaga, da ločiš, kdaj te um okrog prenaša, zdi pa se, kot da je res. Še ena informacija: odličen je tudi program Cool kids (https://coolkids.si/). Toplo priporočam. Seveda pa je ključno, koliko si stara, kje še lahko dobiš pomoč, oziroma ti informacije lahko razširi tudi svetovalna delavka, zdravnica...

Javi se, z zanimanjem bom prebrala, kako si izvedla naslednje klorake. Kar lahko uravnavaš sedaj v življenju, ti bo dalo več samozavesti in odpornosti za spoprijemanje z izzivi tudi v prihodnje. Želim ti, da narediš korak naprej in pridobiš pomoč tudi v živo. Na nove zmage tudi v 2026.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hvala za dodatne informacije o starosti in opise, ki potrdijo, da je pomembno, da zbereš pogum, se pogovoriš s starši in greste po strokovno pomoč zunaj šole (zdravstvo, psihoterapija, potrebno je opraviti diagnostično oceno, ki pomaga pri postavljanju ciljev obravnave). Žal mi je, da so se nabrale slabe izkušnje glede pomoči. Mogoče se zdravnica niti ne spomni, kako je ravnala, verjamem pa, da nisi dobila potrebne podpore, ker ti je zasejalo nezaupanje. Upam, da kljub neprijetni izkušnji lahko zbereš moč in zdravnici poveš, da potrebuješ kliničnega psihologa, pogovor s psihiatrinjo (ki jo lahko v močnejši stiksi (ki to po opisu tudi je) obiščeš brez napotnice in brez predhodnega pogovora z osebno zdravnico).

Ujetost v strahu pred strahom je zahtevna, ker potem je strah povsod in zdi se, da se bo zgodilo nekaj groznega.  Opisala si različne strahove... Gre za misli in čustva, ki te preplavljajo in obstaja način, kako se z njimi spoprijeti. Ker se za pomoč nekaj časa čaka, je dobro (no, zdaj pa spet ne vem, kje si locirana); da morebiti najdeš ali pogovor s psihiatrinjo v ambulanti za nujne primere ob stiskah mladih ali privatno na primer pri zdravnici, psihiatrinji Lini Klanšek, Ljubeča družina (so še druge opcije za čas, ko bi čakala na "vrsto" za obravnavo). Starši so ti že pomagali, predstavi jim tudi tokrat svojo stisko tako resno, kot si jo osvetlila nam. Čakanje na dolgi rok res ni smiselno, dobro je dejavno pristopiti in soustvariti rešitve. Nočem "pametovati" s ponavljajočimi nasveti, rada bi te le močno spodbudila k naslednjemu koraku. Ko se postavim v tvoje čevlje, imam občutek, da je breme počutja res veliko. 

Zbirnik začetnih priporočil:

• pogovor s starši
• tudi sama lahko obiščeš urgentno pomoč na enoti za adolescentno psihiatrijo ali drugje, podatki na https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/,
• v kolikor družina zmore, privatni posvet s psihiatrinjo - začetna pomoč,
• organizacija POSVET za premostitev stiske (krajši svetovani proces, a vsekakor potrebuješ tudi psihiatrinjo, ki pomaga na različne načine krotiti tesnobo, misli)
• VEČ INFORMACIJ: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/

Vedenjsko kognitivna terapija (ali nekatere druge) ima dokazano učinkovite rezultate pri tovrstni problematiki. Zberi pogum, POVEJ, če je lažje, naprej enemu od staršev ali jima napiši za začetek, ... in lahko tudi dodaš, kaj smo ti tukaj svetovali. Upam, da najdeš moč, da dobiš čim prej pomoč in se izkoplješ iz vrtinca čustev in primeža ponavljajočih se misli in vedenj.  

Mislim nate, zaupam, da zbereš pogum. Ne minimaliziraj svojih čustev. Večina ljudi se v življenju sooča z izzivi, kdaj tudi zelo resnimi, razlika med nami je v tem, ali se z njimi tudi dejavno ukvarjamo, podremo svoj razvoj in slavimo zmage napredka. Naredila si že prve korake, bravo! Gremo naprej skupaj. Navijam zate in za tvoje vsakodnevne zmage.  

 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka