Strah v obsesijo?

Pozdravljeni. Pišem vam, ker sem se znašla v situaciji, ki je ne znam čisto razložiti in me že malo skrbi, če je z mano vse v redu.

Že od majhnega sem imela grozno fobijo pred zdravniki, sploh moškimi, pač res nisem sploh mogla moških. Ko sem bila majhna, sem vedno jokala, ko smo šli tja. Moja mami vedno zganja ful paniko okoli vsega, oči pa je precej strog in zaščitniški, tako da sem bila pri zdravnikih vedno čisto prestrašena in mami je vedno vse govorila namesto mene. Potem pa se je pri 16-ih nekaj spremenilo. Morala sem na urgenco in mami je spet hotela iti zraven in delala dramo, ampak na koncu sem bila v ordinaciji sama z zdravnikom. Bil je moški, zelo prijazen in se je pogovarjal direktno z mano, ne z njo. Od takrat naprej me ni več strah. Ampak fora je v tem, da mi je zdaj tam postalo 'fajn'. Pa ne tako, da bi bila rada bolna, ampak mi je ful všeč tisti občutek, ko nekdo skrbi zame in mi namenja vso pozornost. A je to pick me? Ker nočem bit pick me. Zdaj se mi dogaja, da o tem ful daydreamam. Sanjarim o tem, da bi bil moj fant zdravnik, ali pa brat od fanta, ali pa pač kdorkoli... celo razmišljam, da bi pustila sedanjega fanta, samo zato, ker ni zdravnik in si želim nekoga s tem poklicem. Tudi sama si želim študirati medicino, ampak ko sem dejansko tam, imam takšno socialno anksioznost, da si ne upam nič vprašati.

Ko sem tam, sem ful nervozna, ampak mi je hkrati ta nervoza 'fajn'. Zdravnik mi je zadnjič rekel, da vidi, da sem živčna, jaz pa sem se v sebi samo topila, ker mi je bilo tako dobro, da me je 'prebral'. A je to normalno? Se mi meša? Počutim se grozno cringe, ker si tako želim te pozornosti moške avtoritete, hkrati pa me je strah, da bom zaradi teh fantazij uničila svoje realne odnose. Zakaj se mi je ta strah iz otroštva spremenil v takšno obsesijo?