strah pred ponovno hospitalizacijo

V preteklosti sem bila že nekajkrat hospitalizirana na otroškem/mladinskem psihiatričnem oddelku, vedno proti moji volji. Te izkušnje so zelo slabo vplivale name, ves čas ko sem bila tam sem se počutila da mi gre le na slabše - in bila prisiljena to tlačiti vase in skrivati, ker sem samo želela it domov. Da ne omenim kako močno je uničilo vse zaupanje v odrasle, ker sem čutila eno samo razočaranje nad ljudmi ki so tam zato da mi pomagajo - ne pa ravno obratno. Nihče me nikoli ni zares poslušal ali razumel, samo dajali so mi zdravila kljub vsem stranskih učinkom. 

Nihče ne razume kako težko je bilo to obdobje zame. Vedno ko to omenim terapevtom (ki sem jih prav tako že precej menjala), me ne vzamejo resno, kot da si ne morejo predstavljati kako travmatična izkušnja je to lahko za nekoga. Dobim vtis da to jemljejo kot samo še eno zgodbo nezadovoljstva nad našim zdravstvenim sistemom. 

Počutim se, da ne bi preživela, če bi mogla spet nekje ostati zaprta brez svobode nad sabo in zasebnosti in možnosti sprejemanja svojih lastnih odločitev. Moja psihiatrinja pa še kar vztraja, da bi poskusila odprti mladostniški oddelek (kjer še nisem bila; samo na varovanem in otroškem). Pravi, da bi tam imela možnost poskusiti tudi zdravila, ki mi jih ona kot ambulantna zdravnica ne more predpisati (sem bila že na več kot 10 zdravilih vsega skupaj, iz različnih skupin, ampak nič nikoli zares ne pomaga - ali ne čutim čisto nobenih sprememb ali pa imam samo neznosne stranske učinke). Ampak tega ne morem sprejeti, ne morem pustiti da se vse spet ponovi. Nazadnje sem bila nekje spet nekaj mesecev nazaj; ves čas je moje počutje nihalo samo med jokanjem in čisto praznino, in čeprav sem bila tam samo par dni, je bilo neznosno, počutila sem se kot da spet podoživljam ko sem bila na drugem oddelku po nekaj mesecev skupaj. Nikoli ne bi mogla zaupati psihiatrom, ki me samo zadržujejo tam, spet bi imela samo grozno željo it domov. 

Po drugi strani pa se vseeno počutim čisto brezupno. Vse gre samo na slabše in slabše. Nimam motivacije za nič, vse skupaj se mi zdi preveč nesmiselno, da bi se sploh trudila. Počutim se ujeta v svojih mislih. Imam grozne težave s socialno anksioznostjo, nehati sem morala hoditi v šolo ker nisem mogla zdržat v polnem razredu in biti z drugimi ljudmi vsak dan. Že od 13. leta dalje si želim samo, da bi bilo vsega skupaj že enkrat konec in ne bi rabila več trpeti. Počutim se popolnoma osamljeno, nimam nikogar ki bi mu lahko zares zaupala. (In še veliko drugih stvari, o katerih ne želim tukaj pisati, ker za razliko od tipičnih forumov ne morem kasneje izbrisati objave.)
Hodim na terapije in jemljem predpisana zdravila, ampak nikoli se nič ne spremeni. Počutim se, kot da bom kmalu izgubila vse upanje, da bi stvari lahko sploh kdaj šle na boljše. 

Ne vem, kakšne so sploh še možnosti zdravljenja zame oziroma kaj mi še preostane. Vsi, s katerimi se iskreno pogovarjam (preko interneta, ker ljudem ki jih poznam v živo enostavno ne morem zaupati), postanejo zaskrbljeni in rečejo da za takšne vrste težav je pogosto potrebna hospitalizacija, oziroma to svetujejo ko izvejo da mi toliko zdravil in ambulantna terapija ter pregledi nič ne pomagajo... in potem se počutim samo še slabše, ker se počutim, kot da res nimam več nobene možnosti priti ven iz vsega tega.

Ne vem, kako naj se znebim tega groznega strahu pred tem, da bi bila spet nekje zaprta. Strah me je, da bi bilo vse spet isto kot vedno do zdaj - vsi bi me ignorirali, nihče me ne bi poslušal, spet prepuščena sama sebi, brez svobode in možnosti da bi šla domov če bi ugotovila, da se mi počutje ponovno slabša zaradi tega kjer sem. Prav tako res težko prenašam misel biti nekje ves čas s svojimi vrstniki, kar me kot sem že prej omenila dela preveč anksiozno da bi lahko počela normalne stvari - šla ven na javna mesta brez pomirjeval, itd. 

Saj ne vem kaj sploh pričakujem od odgovora. Samo počutim se čisto brezupno in kot da vse skupaj nima več nobenega smisla, ker tako ali tako nikoli ne bo boljše.

Živjo, sem se odločila, da ti odpišem, kljub temu da je minilo že nekaj časa od tvojega zapisa. A vseeno, mogoče pa vidiš in mogoče ti še kdo od strokovnjakov odpiše.

S tvojim zapisom sem se zelo poistovetila in mi je hudo, da se stvari odvijajo tako kot se in da se počutiš tako kot se. Tudi sama sem bila hospitalizirana na otroškem/mladinskem oddelku - sicer je bila najprej to moja odločitev, ampak saj veš kako je, ko si enkrat tam... ne moreš kar it ven. Bila pa sem zelo dolgo tudi na Rakitni, ne vem če poznaš. Tam mi je bilo super.

Zelo mi je žal, da si se počutila, kot da moraš svoje občutke tlačiti in skrivati, ter da te nihče ni poslušal in razumel. Ne poznam tvoje situacije, ampak v 8ih letih kar hodim k psihologom/psihiatrom, na obravnave, bila sem tudi v mladinskem domu in stanovanjski skupini, na Rakitni... vem, da se zgodi, da so "strokovnjaki" zelo neobčutljivi, tudi nestrpni če pacienti ne napredujemo, tako kot so si oni zamislili. Vem pa tudi, da obstaja ogromno strokovnjakov, bodisi terapevtov, kliničnih psihologov, psihiatrov, šolskih psihologinj ipd., ki bi te vzeli resno in te poslušali.

Tvoja psihiatrinja vztraja, da bi poskusila odprti mladostniški oddelek? Ne vem kje to je, a na misel mi pride Rakitna. To je bilo včasih klimatsko zdravilišče, 20min z avtom južno od Ljubljane. Zdaj izvajajo med drugim program reintegracije za mladostnike, ki je vbistvu namenjem predvsem tistim s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Od bolnišnice se razlikuje v tem, da ni zaprt oddelek. To je objekt sredi vasi, na podeželju - hodi se na sprehode, jaha se konje, skratka veliko aktivnosti na prostem. Zelo je sproščeno, a vendarle strukturirano. Zdi se mi, da bi bila to mogoče opcija zate, ker kot te razumem mučita tudi občutka zaprtosti in utesnjenosti, ki ju prinese tipičen zaprt oddelek.

Kot sem že napisala, ne vem kakšne težave imaš in če bi bila Rakitna sploh primerna zate. Ker je tam vseeno vse veliko bolj odprto, ne sprejemajo mladostnikov, ki imajo takšne težave, ki zahtevajo hospitalizacijo in pa tiste, ki se ne strinjajo s tem, da so tam. Če bi te to zanimalo, najbolje da se pogovoriš s svojo psihiatrinjo.

Včasih so težave dolgotrajne in zamenjaš veliko zdravil in terapevtov/zdravnikov preden najdeš tiste, ki ti ustrezajo. In to je okej. Sama hodim na terapije že zelo dolgo, prav tako sem zamenjala že goro zdravil in ene 10 terapevtov zagotovo. Šele letos sem našla nekoga, s katerim mislim, da se bi znalo kaj konkretno premakniti. Drugače pa so po mojih izkušnjah zdravila pri nekaterih težavah samo v oporo, da lahko s terapijo lažje razrešuješ stvari, ne rešijo vedno vsega. Obstaja tudi več vrst terapij, ne ustrezajo vse vsem. Meni je vedenjsko-kognitivna, ki jo izvaja večina terapevtov odslužila po parih letih. Ni mi bilo več dovolj, ker mi stvari ni pomagala predelat na čustveni ravni. Kar hočem povedat je, da prosim ne obupaj. Se sliši klišejsko in meni osebno gre na živce, ko mi kdo to reče, ampak bo prišlo obdobje ko bo bolje. 6 mesecev nazaj sem bila sama že spet toliko obupana, da sem se skoraj najedla tablet. Zdaj sem bolje, ampak bo zagotovo prišlo obdobje ko bom spet slabo. Upam da ne tako kot nazadnje, ampak se bom s tem ukvarjala, ko bo do tega prišlo. Zdravljenje ni linearno. Enkrat je bolje, drugič slabše, včasih si že misliš, da ne more biti slabše, pa ugotoviš, da je lahko lol. Ampak pridejo tudi boljša obdobja, ki se jih moraš naučit opazit sama pri sebi. Moraš se naučit opazit tudi stvari, ki ti grejo bolje kot so ti šle včasih. Zato bodi trmasta. Če se pri ljudeh pri katerih si trenutno v obravnavi ne počutiš kul, se mogoče najprej pogovori z njimi o tem, če se še nisi. Poskušaj jim povedati točno to kar si napisala tu, če še nisi (meni pomaga  da si zapišem stvari in jim včasih tudi kar preberem). Če se nič ne spremeni, pa poskusi menjat terapevta.

Ne glede na to, kako grozno ti je bilo, ko si bila zaprta, si preživela. In verjamem, da bi če bi spet prišlo do tega bi preživela tudi takrat. Ne vem koliko si stara zdaj, ampak zdi se mi da se že dolgo boriš s svojimi težavami, kar se mi zdi zelo pogumno. Če pogledaš nazaj, se ti ne zdi, da je pohvale  vredno, da si kljub vsemu kar se je zgodilo še vedno tu in vztrajaš? Navsezadnje še vedno iščeš odgovore in pomoč.

Kljub slabim izkušnjam, ki jih imaš upam da se boš uspela zaupati komu. Večina vseeno res želi in se trudi pomagati. Ampak moraš biti tudi ti toliko ranljiva, da jim zaupaš stvari, svoje strahove ipd., tudi takrat ko se ti upira in bi se najraje sam pogreznila nekam.

Res upam, da še spremljaš to stran in čakaš na odgovor, da ti odgovori še kdo od strokovnjakov in da še mogoče kaj odpišeš. :)