Strah pred maturo

Pozdravljeni,

približuje se mesec maj in s tem tudi obdobje mature, ki pa me samo spravlja v velikanski stres. Vem, da je mature bolj ali ne vsakega posameznika vsaj malo strah, ampak mene je ta teden zajel takšen val panike, iz katerega ne najdem izhoda. Vsak dan preživim v svoji sobi sama, kjer večinoma časa jokam ali pa premišljujem o tem, zakaj se sploh trudim, saj bom v vsem pogrnila. Sem v precej slabšem razpoloženju, kot sem bila zadnjih nekaj mesecev in me skrbi, da se bo stanje čez čas še poslabšalo (več misli o izginotju, ponoven začetek sh ...). Težko pa se mi je tudi učiti - enostavno "zablokiram", ko se moram usesti za knjigo, in posledično v dnevi nič ne naredim. 

O podobni stiski sem vam pisala že lani, saj bi že takrat morala opravljati maturo, vendar na koncu zaradi svojih težav (anksioznosti in OKM) k njej nisem pristopila. Posledično sem se udeležila programa na Rakitni, vendar mi ta ni kaj dosti pomagal. 

Leto pozneje sem ponovno na istem mestu in enostavno ne vem, kaj naj storim. Maturo ne želim opravljati naslednje leto, res si želim s tem opraviti čim prej, saj vem, da nanjo enostavno nikoli ne bom v popolnosti pripravljena, kot bi tudi sama hotela. Maturo lahko razdelim na dva dela, ampak ne vem, ali bi bilo to smiselno. Tudi ne vem, kako naj se samih priprav na maturo lotim - kako naj naredim plan dela, ki me ne bi popolnoma izčrpal do začetka izpitov. 

Za vaš odgovor se že v naprej zahvaljujem in se iskreno opravičujem, če sem stvari nekoliko nerodno opisala. Upam, da je vse vseeno nekako razumljivo. 

Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

se iskreno opravičujem za tako pozen odgovor. Zadnjih nekaj dni sem bila precej zasedena, danes pa imam nekaj časa, da na vse odgovorim.

Glede uspeha v šoli sem bila sama odlična celotno osnovno šolo, kasneje sem bila tudi odlična (1. in 3. letnik) in prav dobra (2. letnik) v gimnaziji. Sama s šolo nikoli nisem imela resnih problemov vse do 2. letnika, ko so se moje težave z anksioznostjo in tudi izgorelostjo začele stopnjevati. Te so se stopnjevale vse do te mere, da sem drugi letnik komaj uspela zaključiti. Zaradi pretiranega dela leta pred tem in ogromne količine stresa, ki sem jo ustvarjala zase, so me privedle do hude izgorelosti, s katero sem se nato spoprijemala še nadaljna leta. Posledično sem zaradi tega na moji prvotni gimnaziji padla 3. letnik, saj se je iz mojih izkušenj iz pretklega letnika razvil hud strah pred šolo in pred ocenjevanjem, vse do te mere, da si v šolo nisem upala stopiti. Konec tretjega letnika sem se prepisala na privatno šolo, kjer sem kasneje opravila 3. letnik, danes pa tu še vedno opravljam tudi četrtega. 

K pripravam na maturo hodim, vendar ker se izobražujem privatno in je šola drugače namenjena že zaposlenim posameznikom, razreda bolj ali ne nimam in s tem tudi prijateljev ne. Večinoma se teh priprav udeležujem kar od doma, saj mi je tako nekoliko lažje. Moje prijateljice iz prejšnje gimnazije pa že vse obiskujejo fakulteto, saj sem sama za njimi dobri dve leti zavstala. 

Blokada, do katere pride v času učenja, nastopi pri meni izjemno pogosto. Na začetku me preplavi ogromno negativnih misli (ne bo mi uspelo, sem nesposobna ...), kasneje pa moje telo zajame srbeč in nelagoden občutek. Običajno se temu pridruži tudi jok in zaprtje vase, zato se v tem času zelo težko na nekoga obrnem. Okoli sebe imam posameznike, ki se mi zdi, da bi mi lahko pomagali, vendar se mi konstantno zdi, da jim grem na živce, da sem jim v napoto in da jim grenim življenje. Vsem ljudem okoli sebe se neprestalno opravičujem, saj se mi zdi, da si za moj obstoj in za prenašanje mojih problemov to opravičilo tudi izjemno zaslužijo. 

Se mi zdi, da sem s tem odgovorila na vsa vprašanja! Upam, da so vsi odgovori vsaj približno razumljivi in se že v naprej opravičujem, če niso!

Za vaš nadaljni odgovor in za vaš čas se že v naprej zahvaljujem!

Lep pozdrav!