Strah me je

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

opisuješ, da te zaradi dogajanja po svetu začenja postajati strah. Sicer si zadovoljna s svojim življenjem in tem, kar si si do sedaj uspela ustvariti, vendar te zelo skrbi, da bi lahko nekega dne iz takšnih ali drugačnih razlogov vse to izgubila. Omenjaš tudi, da si želiš na študij medicine, vendar te zaradi šolskega uspeha skrbi, da ti teh sanj ne bo uspelo uresničiti. Praviš, da se za šolske obveznosti zelo trudiš, vendar kljub temu ne dosegaš rezultatov, ki si jih želiš oziroma potrebuješ.

Drago dekle, zelo čutim tvojo stisko in skrbi, ki te prevevajo. Zelo mi je žal, da se tako počutiš. Zdi se, da so se skrbi začele nalagati ena na drugo, kot domine, in da je tvoja stiska ob vsakem novem strahu še večja. Brez dvoma živimo v precej negotovih, nepredvidljivih in na trenutke resnično strašljivih časih, zato so tvoji občutki in strahovi povsem razumljivi.

Ko imamo v mislih hkrati veliko skrbi, lahko naši možgani postanejo preobremenjeni. V trenutkih stresa se aktivira naš simpatični živčni sistem, ki sproži odziv boj ali beg, zaradi česar težje razmišljamo mirno in racionalno. Če je skrbi veliko in takšno stanje traja dlje časa, je naš živčni sistem nenehno v pripravljenosti, kar od nas zahteva veliko energije. Posledice tega so pogosto ravno to, kar opisuješ – izčrpanost ter vpliv na duševno in telesno zdravje.

Spodbudila bi te, da skušaš svoje skrbi nekoliko razdeliti: kateri izmed problemov so takšni, na katere imaš vpliv, in kateri so bolj povezani s strahovi pred prihodnostjo, ki je ne moremo v celoti nadzorovati. Svetovno dogajanje in širše družbene razmere so stvari, na katere kot posamezniki žal nimamo neposrednega vpliva, lahko pa vplivamo na to, na kakšen način se z njimi spoprijemamo in koliko prostora jim dovolimo. V takšnih trenutkih si lahko pomagaš tako, da zavestno omejiš spremljanje novic ali si vzameš čas za aktivnosti, ki te nekoliko umirijo (npr. sprehod, pogovor, poslušanje glasbe).

Zelo lepo mi je brati, kakšno strast in željo čutiš do študija medicine in žal mi je, da je trenutni šolski sistem zasnovan na način, ki ti lahko onemogoči te sanje. Iz zapisanega je razvidno, da se res trudiš in daješ veliko od sebe. Zato bi si želela, da ne razvijaš občutka, da nisi dovolj ali da bi morala delati še več, saj že zdaj vlagaš veliko energije.

Jaz še vedno verjamem, da ti lahko uspe. Res je, da je končni uspeh pomemben, vendar velik del predstavlja tudi matura, na katero se lahko dobro pripraviš. Nekatere šole so bolj zahtevne kot druge, zato je doseganje najvišjih ocen lahko težje, medtem ko je matura bolj enoten kriterij za vse. Me pa kljub temu zanima, ali si morda razmišljala še o kakšnem “planu B”? Ne zato, ker ti ne bi uspelo, ampak zato, da bi si dala občutek več možnosti. Povabila bi te, da razmisliš še o kakih drugih poklicih, kjer prav tako lahko pomagaš ljudem v stiski, njihov študij pa ni tako močno pogojen z uspehom in ocenami. Morda bi te opravljanje katerega izmed teh poklicov ravno tako izpopolnjevalo, kot se ti zdi, da bi te poklic zdravnice. :)

Naj za konec zgolj še dodam, da se mi zdiš zelo razmišljujoče in zrelo dekle. Vesela bom tvojega odgovora. :)

Upam, da se kmalu zopet bereva,

Urška Otrin, mag. psihologije