Strah me je

Živjo, zelo me je strah glede moje prihodnosti, skoraj bo konec 1. letnika, obiskujem gimnazijo, danes sem se morala odločiti kateri obvezni izbirni predmet bom obiskovala, izbrali amo ga prek ankete, ki je bila objavljena ob osmih ina jaz se, seveda ker sem neumna in nesposobna pozabila na to, zato je bil predmet, ruščina, zasedena zato, sem morala izbrati drug predmet. Šele tisti trenutek sem ugotovila da mi mogoče gimnazija ni namenjena, ocene so odvisne od predmeta, zgodovina, nemščina in angleščina mi gredi, vse istalo je slabo, 2 ali 3. Moje sanje so da postanem zdravnica, biologija, ali pa katerikoli naravoslovni predmet mi pa ne gredo, za biologijo vsako uro poslušamo kako tisti ki imamo 2 pri biologiji nimamo upanja da bomo šli na kakšne boljše naravoslivno usmerjene fakultete, zelo se trudim ampak imam občutek da mi gre vse samo narobe. Zakaj imajo vsi ostali vse? Zakaj ne more biti kdaj, nekaj naklonjeno meni? Včeraj sem imela rojstni dan, v petek smo mislili iti z družino v Ljubljani, ker mi želijo kupiti darilo, jaz pa bom namesto tega morala biti v petek v šoli na pouku do treh, potem pa imamo s šolo zvečer še obvezen ogled predstave in razstave, cel dan me ne bo doma, tako sem se veselila vsaj tega dneva v tednu, da bo vsaj tisti dan boljši, z družino bi se lahko zabavali ampak, mi pač še ro ni namenjeno. Saj bi šli med vikendom ampak je ta teden edini teden ki ni poln testov, med vikendom pa se bom morala učiti ker imam takoj po vikendu test. Vsi, sošolci gredo med šolskimi počitnicami na potovanja, izlete v tuj održavo, jaz oa še enega petka ne morem imeti zase, z družino ne potujemo, samo med poletnimi počitnicami gremo kam, velikokrat si želim kaj več ampak se sprijaznim da če si to želim moram pač sama to, doseči, imeti dobro službo, to sem si tudi obljubila, zdaj pa me je strah, kaj pa če nisem dovolj dobra v šoli, noben naravoslovni predmet mi ne gre, ali to pomeni da se moram odreči mojemu sanjskemu poklicu? V tem življenju mi vrjetno ni čisto nič namenjeno, saj imam super družino, tega se zavedam in vem da je to največ vredni, ampak ali sem grozna če si tudi kaz kdaj želim kakšnega potovanja, poletnih počitnic v hotelu namesto v neki stari razpadajoči hiški, boljši telefon... Res ne vem več, strah me je, kaj če nič ne dosežem? kaj bo pofem z vsemi ti obljubami ki sem si jih obljubila 

Živjo DG,

Ti odgovarjam iz prihodnosti, ker sem bila na tvojem mestu tudi jaz.

Moj problem je bila slovenščina in kljub svojim šmentanim dvojkam in trojkam sem hotela na slovenistiko.  Da ne omenim katastrofe pri ostalih predmetih, zlasti angleščini.

Vsi so mi govorili, da ne bo  šlo, da sem nora da pri takih ocenah hočem na ta študij.   Pa je vseeno uspelo.  Tako da ko si prvi letnik, seveda  imaš občutek, da prideš z dežja pod kap, sama sem imela na koncu leta celo popravca in matematike in kemije, tako da si lahko misliš da to  ni bilo ravno najboljše obdobje zame.

Toda s trudom in inštrukcijami je uspelo.  Ne sekiraj se glede trenutnih ocen. Se dajo izboljšati, in mislim da rabiš mogoče drugačno razlago,  da ti snov sede.  Glede na to, da ti sede angleščina bi to predlagala da si na YouTube  poiščeš kak posnetek z dobro razlago snovi,  možgančki tako dvojno delajo!  Glede  na to, da si na  gimnaziji,  samoobtožbe o neumnosti odpadejo! 

Res je fino in fajn, da  tvoji sošolci potujejo. In ravno tako je fino in fajn da si privoščiš potovanja ali pa Erasmus študij ko si študent in te štipendirajo ali pa ko imaš službo, ki ti to omogoča.  Če zdaj ne moreš, še ne pomeni da bo to res vse življenje.  Je pa gotovo lahko eden izmed tvojih ciljev za čez pet let ali kaj podobnega!

Dala si si velike obljube.  Zato je velik tudi strah.  Predlagam ti, da si daš majhne obljube in se jih držiš kot pes kosti - da se učiš eno uro predmeta, ki ti ne gre; lahko prosiš tudi profesorja za razlago ponovno,  ali pa narediš listo vprašanj in ga vprašaš. Zato je tudi tam!  Vprašaj sošolce ki blestijo pri predmetu za pomoč ali pa v mladinskem centru vprašaj če bi ti bil kdo pripravljen pomagati.   Nekje ti bo zgrabilo, če ne obupaš.

 Bom pa tvoja sopotnica pri učenju, čeprav v čisto drugi branži (pravo,) ta vikend, tako da le pogumno! 

Ne verjemi pa, da je vsem vse lepo in da nimajo problemov. Jih samo ali bolje zakrivajo ali pa uspešneje rešujejo.  Internet  daje slike popolnosti, sama pa veš, da se v ozadju lahko skriva  še marsikaj;  zadolženost do neba,   nemogoča hrana,  in vsesplošna zaskrbljenost da bi bil "out of fashion". Vse ima svojo ceno, tudi navidezna popolnost.

Prvi letnik bo kmalu uspešno za tabo, in s tem tudi prvi šok spoznavanja z gimnazijo.  Tako da imaš še tri leta časa, da razmisliš če je tvoj sanjski poklic res v 'dohtarski'  branži, ali pa se tvoje srce  vidi še kje drugje.  

To obdobje pred odraslostjo je seveda noro, vleče te na vse strani in čustva te mečejo sem in tja kot pingpong žogico, ker bi rada  bila kul in imela kul stvari. To je popolnoma normalno.  Pozabljaš pa, da ne moreš zgraditi hiše, če ne narediš trdnih temeljev.  Ta nori čas je čas, v katerem  gradiš te temelje.  Ja, je umazano delo in še marsikdaj ne boš zadovoljna.   Če pa imaš res trdno prepričanje, kaj hočeš, voljo da narediš tudi stvari ki jih ne maraš da prideš do cilja (učenje naravoslovnih predmetov) in ne obupaš tudi ko ti gre slabo, lahko zgradil nekaj sijajnega in boljšega kot vse drage hiše na tem svetu - sebe!

Vse dobro ti želim in vztrajaj,

Rina