strah me je

Odgovor svetovalke:

Draga n3kd0, 

zahvaljujem se ti za zaupanje in predstavitev situacije, ki je zate obremenjujoča. Verjamem, da si potrebovala kar nekaj poguma, da si se odločila pisati na To sem jaz. 

Skrbno sem prebrala tvoje pismo. Zapisala si, da si se prestavila iz ene na drugo šolo, predvsem, če prav razumem, zaradi medvrstniškega nasilja. Takrat si začela obiskovati psihologa in bila vključena v proces pomoči ter podpore. Pred nekaj meseci si s terapijo zaključila. Zapisala si, da iz dveh razlogov - ker je psiholog odšel na drug oddelek in ker je ob tem menil, da si dovolj stabilna. Zdaj se je v "novem" okolju zgodilo, da je sošolka opazila znake samopoškodovanja na tvoji roki in je o tem sklenila obvestiti razredničarko. Kot si zapisala je samopoškodanje posledica čustvenega izbruha. Samoškodovala pa si se tudi že v preteklosti, to drži. Sošolka, ki je opazila črte, praviš, je zelo zgovorna in težje ohrani skrivnost zase. Glede na časovnico mojega odgovora si že imela telovadbo, kjer bi bili znaki vidni. 

Kaj lahko narediš? Razmišljajva kaj je bil vzrok čustvenemu izbruhu in kako bi bilo mogoče na situacijo, ki je močno čustveno intenzivna in jo je verjetno težko zdržati, odreagirati tako, da ne bi izbrala samopoškodbenega vedenja ampak neko drugo strategijo, ki ne prinaša občutkov krivde, sramu, žalosti, jeze itd.? Na portalu To sem jaz lahko zaslediš kar nekaj prispevkov na to temo, ki so ti lahko v pomoč kot oblika samopomoči. 

Zapisala si, da bi ta sošolka lahko povedala razredničarki. Kaj bi to pomenilo zate? Težavo, olajšanje? Zelo odgovorno od sošolke je, da bi povedala, tako bi pravzaprav tebi omogočila pomoč in podporo, ki jo potrebuješ. Težko lahko od sošolke zahtevaš naj bo tiho, ker bi to pomenilo, da ji nalagaš odgovornost za molčečnost, kar pa ni ok. Lahko pa jo prosiš, to pa je zelo korektno in zaželeno, da je pri tem, ko bo povedala razredničarki (lahko gresta kar skupaj) diskretna in o tem ne govori po šoli. Predlagam, da se vkjuči tudi svetovalna služba. Pogovor v smeri razbremenitve bo vsekakor pomagal. In tudi kaj bi pomenilo zate, da bi ponovno bila vključena v proces psihološke pomoči? Bi to lahko razumela kot pomoč, podporo, da boš lahko bolj polno živela življenje?

Kako pa si sicer vključena v razred? Imaš prijatelje? Kakšni so tvoji interesi, imaš hobije? Kako skrbiš za spanje, prehrano? Kako se razumete v družini? Je v krogu tvojih bližnjih kdo, ki ti lahko nudi podporo in pomoč? 

Upam, da sem te vsaj malo razbremenila. Predlagam, da ostajava v stikih. Veselim se tvojih odgovorov. Lepo te pozdravljam in ti želim dober povelikonočni teden. 

Objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga N3kd0, 

zahvaljujem se ti za odgovor in ponoven zapis. Veseli me, da imaš prijateljico, ki ji lahko zaupaš in da se doma tudi razumete. Pomembno je, da veš, da imaš v šoli pomoč, tako v svetovalni službi, razrednik, učitelj, ki se ti zdi vreden zaupanja. Tam so, da ti pomagajo in te podprejo. Izkoristi pomoč. 

Na To sem jaz smo ti na voljo za odgovore na tvoja vprašanja, razmisleke. Predlagam ti, da si prebereš prispevke pod zavihkov samopoškodbe, da boš bolje razumela mehanizme pojavljanja in zvočna gradiva, ki so ti lahko v pomoč pri treningu tehnik za samopomoč, v situacijah, ko je čustvena napetost visoka. 

Želim ti vse dobro in oglasi se še. Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja