Strah

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Ana!

Najprej bi rada pohvalila tvoj pogum, da si premagala strah pred tem, da si lahko s svojo stisko pisala nam. Ko berem tvojo sporočilo, razumem, da se soočaš s strahovi in da ti to povzroča nelagodje, kar je povsem normalno – nihče v resnici ne mara strahu. Strah pred tem, da si ocenjevan, strah pred zavrnitvijo in neuspehom je nekaj, s čimer se veliko ljudi sooča, še posebej v mladosti. Zate imam par namigov, kako se lahko lotiš soočanja z njimi.

Si že kdaj razmišljala o vzrokih svojega strahu. Kaj natančno te v resnici skrbi ob vsem zapisanim?

Zdi se mi, da se za nekaterimi tvojimi strahovi skriva šibko zaupanje vase, slaba samopodoba, občutek manjvrednosti. Ko poskušaš graditi pozitivno samopodobno, ko spoznavaš, se trudiš zavedati  in biti  ponosna na svoje pozitivne lastnosti in dosežke, je tvoje prepričanje o tvoji vrednosti in pomembnosti bolj trdno in ga zunanje okolje (npr. Kaj bo kdo rekel, če zamudiš v razred ali kaj bo kdo rekel če prosiš za pomoč) težje zamaje. Zato bi te spodbudila, da razvijaš pozitivno samopodobo, zaupanje vase in občutek, da si čist super oseba. En način tega je, da na primer vodiš dnevnik pozitivnih dosežkov, kamor vsak dan zapišeš vsaj en dosežek ali pozitivno lastnost o sebi. Lahko gre za majhne stvari ali izražanje svojega mnenja – pomembno je le, da se vsak dan opomniš v čem si dobra. Lahko si vsak dan le ob pogledu v ogledalo poveš nekaj pozitivnih stvari o sebi. To je odličen način, da se prav osredotočiš na svoje pozitivne lastnosti.

Kot drugo se mi zdi pomembno, da si ne postavljaš nerealnih zahtev. Nikoli ni mogoče ugajati vsem - to je v redu in škoda bi bilo, če bi si nalagala nemogoče zahteve. Pomembno je, da si zvesta sama sebi in delaš to, kar vejameš, da je prav.

Nenazadnje pa je pomembno, da se o svojih strahovih zaupaš tudi nekomu, ki mu zaupaš. Lahko se obrneš na šolsko svetovalno službo, na psihoterapevta ali kakšno drugo odraslo osebo, ob kateri se počutiš varno in ji lahko zaupaš.  Deljenje občutkov te lahko razbremeni in ti hkrati pomaga bolje razumeti, zakaj so tu.

Ob raziskovanju in razkrivanju občutkov pa te povabim, da morda pri sebi ali na glas raziščeš tudi občutek sramu. Se sprašujem, če je mogoče, da se pod strahom skriva tudi strah pred osramočenostjo? Ali tvoje misli že vnaprej predvidevajo, da bodo ljudje, če boš prišla pozno ali boš šla mimo njih, mislili slabo o tebi? Če slučajno to zate drži, je vredno raziskovat tudi zakaj imaš o sebi tako mnenje? Prepričana sem, da si v resnici super dekle, ki pa še mora odkriti, kako je prijetna, zanimiva, sposobna ipd. :)

Vse kar boš počela v smeri soočanja s svojimi strahovi pa počni postopoma. Postavi si majhne korake in se postopoma soočaj z vsako malenkostjo, vsako novo izkušnjo posebej. To pomeni, da lahko začneš najprej z vajami za samozavest, ko zbereš pogum, o svojih občutkih spregovoriš še s kakšno odraslo osebo. Ne pozabi, da je ok, če se stvari razvijajo počasi. Pomemnno je, da si prijazna do sebe in se zavedaš, da ima vsak svoje izzive. Sčasoma verjamem, da boš opazila, da se tvoja samozavest in sposobnost soočanja s s strahovi povečujeta in ti je z njimi vsak dan lažje.

Eva Žukovec, bak. psihoterapevtske znanosti, SFU Ljubljana in dipl. socialna delavka (UN)