Strah

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

če prav razumem praviš da se težko vključiš v pogovore s sošolkami, zato posledično samo stojiš zraven. Dobiš neprijetne občutke in si želiš stran, a hkrati okameniš. 

Praviš, da bi se rada pogovarjala z njimi a nisi prepričana kaj bi rekla da bi te opazile. Če stojiš zraven, se sošolke zavedajo tvoje prisotnosti, brez skrbi. Glede na to, da si ponavadi tiho, bi bile presenečene če bi naslednjič kaj povedala. Opazile bi te. In to je že napredek v pravo smer. Ne obremenjuj se s tem kaj točno bi morala reči, poslušaj o čem se pogovarjajo in če je kaj takega kar ti je blizu, si morda doživela, se o čem sprašuješ, tudi sama počneš, to deli. Kar brez strahu! Spregovori, sošolke se bodo odzvale. Predvsem če te same kdaj želijo vključiti in te povabijo k besedi. Bolje je da rečeš kaj smešnega (oziroma kaj kar bi ti imenovala narobe) kot da si tiho. Se boste vsaj vse skupaj nasmejale =) sprosti se. Ljudje velikokrat mislimo kaj si drugi vse mislijo o nas, a resnica je, da nikomur nismo tako pomembni, da o nas razmišlja več kot je normalno potrebno. In večkrat kot se boš pripravila do tega da v pogovoru sodeluješ, lažje bo naslednjič. Seveda bo na začetku težko najdi pogum ali pa besede s katerimi boš začela, a vsakič naslednjič bo lažje. Občutki, ki spremljajo vse to pa so normalni. Sprva nas je strah, se morda počutimo neprijetno potem je vedno lažje. Občutki so tisti, ki nam povedo v katero smer moramo. In ravno to, da ti je neprijetno, je znak da moraš nekaj spremeniti. Se s situacijo spoprijeti ali se umakniti. Razmisli kaj ti bo bolj koristilo na dolgi rok. Odlašanje nam koristi kratek čas, a vedno pride čas in dogodek v življenju, ki od nas zahteva, da se s situacijami spoprimemo. Omenila si dogodke izven šole. Kako pa je z vključevanjem v pogovore v šoli? Se pojavlja enak vzorec ali v šoli ni težav?

Panika, ki jo omenjaš, se očitno pojavi v situacijah, kadar si izpostavljena. Izpostavljena drugim na očeh z možnostjo ocenjevanja. V takšnih situacijah se vsak ustraši. To je povsem normalno. Vsak se kdaj pa kdaj boji kaj bodo drugi rekli, mislili o njem. Ni pa dobro, da o tem razmišljaš ves čas. Kot sem že omenila, predvsem v najstniškem obdobju se pojavi ta občutek, da te vsi gledajo, razmišljajo o tebi, te ocenjujejo. In to misli in čuti vsak mladostnik. Pa temu sploh ni tako -  to ugotoviš, ko odrasteš. Večino časa, ko te nekdo gleda npr. med spraševanjem, oseba razmišlja o 100 drugih stvareh. Edini/a, ki te pozorno posluša je učitelj/ica, ki mora oceniti tvoje znanje. Ocenjuje znanje, ne tebe kot posameznico. Zato je dobro, da si takrat osredotočena na vprašanja in odgovore, ne na vse druge sošolce v prostoru, ki zelo verjetno počnejo vse ostalo in sami razmišljajo o tem ali se bodo dovolj dobro izkazali. In dobro je, da se tega zavedaš, saj boš posledično veliko manj napeta in bolj sproščena v pogovorih z drugimi ljudmi. In takrat boš tudi lažje govorila in delovala. 

Omenjaš razočaranje. Edino, ki lahko resnično razočaraš si ti sama. Torej samo sebe. Zato se ne obremenjuj s tem koga boš razočarala in to že vnaprej. Zelo verjetno je, da do tega sploh ne bo prišlo. Omenjaš tudi občutke manjvrednosti - misli, da nisi dovolj dobra. Si dovolj dobra, le spoznati moraš to. Ta občutek pa pridobimo preko izkušenj s katerimi se v življenju srečamo. Večkrat kot boš šla čez različne situacije in večkrat kot boš v teh situacijah uspešna, večji bo občutek, da zmoreš in posledično, da si dovolj dobra. Dokler pa si na mestu in nič ne narediš, se ta občutek ne more spremeniti, saj mu ne daš niti priložnosti. Neprijetni občutki se večajo, sama se še bolj umikaš in padeš v začaran krog. 

Zato pa kar pogumno. Smisel življenja je, da rastemo, se izboljšujemo! Kar pomeni, da ne moremo biti popolni in delati stvari brez napak že kar na začetku življenja, saj drugače to ne bi bilo smiselno. In tudi ni smiselno biti popoln. Ravno v nepopolnosti je čar ;) Zato ti polagam na srce, ne obremenjuj se toliko s stvarmi, ne razmišljaj preveč. Včasih je potrebno nekatere stvari kar narediti. V pomoč naj ti bo metoda 5 sekund. Ko se odločiš nekaj narediti pa nisi prepričana ali pa želiš odlašati, začni odštevati od zadaj naprej (5 4 3 2 1). In v teh 5 sekundah moraš iti v akcijo. Če ne greš v akcijo v 5 sekundah zelo verjento ne boš naredila tistega, kar si želela in priložnost bo šla mimo tebe. Včasih boš šla v akcijo šele pri zadnji sekundi, včasih že prej. Ni pomembno, pomembno je, da se na te akcije pripraviš. Poskusi, morda ti pomaga pri uresničevanju tvojih sanj ;) 

Želim ti vse dobro!

Urška Koštomaj, mag. psihologije