Stiska zaradi gimnazije

Ne morem verjeti, da dejansko iščem pomoč.

To se mi je vedno zdelo kot nekaj kar se meni in mojim prijateljem ne more zgoditi.

Moj problem je, da me zelo zelo skrbi gimnazija. Vedno sem bila ena izmed najbolj uspešnih, tista, ki je bila drugim v vzgled, ampak v meni me je bilo vedno strah neuspeha. Zdaj, ko se približuje konec 2. letnika, pa se je vse zelo poslabšalo. Kot, da bi se vse kar se je nabiralo v meni, zdaj pojavilo na površju. Nenormalno veliko ocenjevanj imamo, tega nikomur ne privoščim, vem da za to niso krivi profesorji ampak šolski sistem. V gimnazijo sem se vpisala zato, ker sem bila v osnovni soli vedno odlicna, vedno med boljsimi in ker se mi je zdelo, da bom sposobna za taksno zahtevnost, ce bo kdo, bom to jaz, to so mi govorili tudi vsi okrog mene. Ampak, zdaj mi je res vsega preveč, nimam meje kar se tiče učenja, vsak večer zaspim z zvezki na postelji, sobo imam razmetano, ker se mi zdi zapravljanje casa, da bi si jo pospravila namesto da bi se ta cas ucila, zvezke imam tudi v kuhinji, dnevni sobi in pri tem mi je zelo grozno tudi to, da zelo trpi tudi ostala družina. Ne morem se sprostiti od šole, še posebej ne zdaj ko sen dobila dve negativni oceni, po zelo veliko vloženem trudu. Doma se vsi zelo trudijo, da bi mi bilo lazje, mama mi je tudi predlagala instrukcije, ampak problem ni v tem, da se ne bi dalo nauciti snovi, ampak je problem v tem, da je vsega NENORMALNO PREVEČ - prevec ocenjevanj, prevec predmetov, prevec visoka pricakovanja drugih... Najraje bi kar nehala obstajati, da bi vsi ti šolski problemi izginili, ker se kar ne nehajo. Jaz vem, da je treba garati in trdo delati v gimnaziji, ampak to je nenormalno, neclovesko. Ucitno je gimnazija res samo za tiste, ki si enkrat preberjo snov in si jo ze takoj zapomnijo, ne pa za nas oz. mene, ki morem zelo veliko delati, da bi si dejasnko nekaj zapomnila.

Ker se tako zelo psihiram se mi v drugem letniku to slabo psihicno stanje seveda tudi pokaze na fizicnem zdravju, kot naprimer ravno zdaj, ko spet ne morem dihati skoz nos, ker sem spet sem zbolela. Poleg tega me boli tudi glava, da se sploh ne morem uciti, a mene caka nenormalno veliko obveznosti v nadaljnih dveh tednih. Jaz si želim vse opraviti, vse narediti, ampak telo enostavno ne pusti, ker sem dajala šolo na prvo mesto, ne pa sebe. Zelo me je strah, da mi ne bo vse uspelo opraviti, ampak mi enostavno more uspeti, ker sem prevec garanja in mucenja vlozila v ucenje, ki se sedaj dvakrat niti ni poplacalo, kar me se najbolj mori. To, ko za nekaj delas in garas in se ne poplaca se mi zdi tako zelo neposteno, saj vem da bo to tudi prislo kdaj v zivljenju ampak se zelo tezko soočam s tem, se posebej ko vidim kako malo eni vložijo pa jim VSEENO USPE.

Verjetno bi lahko pisala še ves dan, pa bi zagotovo še kaj pozabila, tako, da bom zdaj raje koncala.