Vprašanje:
Stiska zaradi gimnazije
Tema: Čustva, Učenje
-
ni
nija
nija
Objavljeno: 24 maj 2026 13:45
Ne morem verjeti, da dejansko iščem pomoč.
To se mi je vedno zdelo kot nekaj kar se meni in mojim prijateljem ne more zgoditi.
Moj problem je, da me zelo zelo skrbi gimnazija. Vedno sem bila ena izmed najbolj uspešnih, tista, ki je bila drugim v vzgled, ampak v meni me je bilo vedno strah neuspeha. Zdaj, ko se približuje konec 2. letnika, pa se je vse zelo poslabšalo. Kot, da bi se vse kar se je nabiralo v meni, zdaj pojavilo na površju. Nenormalno veliko ocenjevanj imamo, tega nikomur ne privoščim, vem da za to niso krivi profesorji ampak šolski sistem. V gimnazijo sem se vpisala zato, ker sem bila v osnovni soli vedno odlicna, vedno med boljsimi in ker se mi je zdelo, da bom sposobna za taksno zahtevnost, ce bo kdo, bom to jaz, to so mi govorili tudi vsi okrog mene. Ampak, zdaj mi je res vsega preveč, nimam meje kar se tiče učenja, vsak večer zaspim z zvezki na postelji, sobo imam razmetano, ker se mi zdi zapravljanje casa, da bi si jo pospravila namesto da bi se ta cas ucila, zvezke imam tudi v kuhinji, dnevni sobi in pri tem mi je zelo grozno tudi to, da zelo trpi tudi ostala družina. Ne morem se sprostiti od šole, še posebej ne zdaj ko sen dobila dve negativni oceni, po zelo veliko vloženem trudu. Doma se vsi zelo trudijo, da bi mi bilo lazje, mama mi je tudi predlagala instrukcije, ampak problem ni v tem, da se ne bi dalo nauciti snovi, ampak je problem v tem, da je vsega NENORMALNO PREVEČ - prevec ocenjevanj, prevec predmetov, prevec visoka pricakovanja drugih... Najraje bi kar nehala obstajati, da bi vsi ti šolski problemi izginili, ker se kar ne nehajo. Jaz vem, da je treba garati in trdo delati v gimnaziji, ampak to je nenormalno, neclovesko. Ucitno je gimnazija res samo za tiste, ki si enkrat preberjo snov in si jo ze takoj zapomnijo, ne pa za nas oz. mene, ki morem zelo veliko delati, da bi si dejasnko nekaj zapomnila.
Ker se tako zelo psihiram se mi v drugem letniku to slabo psihicno stanje seveda tudi pokaze na fizicnem zdravju, kot naprimer ravno zdaj, ko spet ne morem dihati skoz nos, ker sem spet sem zbolela. Poleg tega me boli tudi glava, da se sploh ne morem uciti, a mene caka nenormalno veliko obveznosti v nadaljnih dveh tednih. Jaz si želim vse opraviti, vse narediti, ampak telo enostavno ne pusti, ker sem dajala šolo na prvo mesto, ne pa sebe. Zelo me je strah, da mi ne bo vse uspelo opraviti, ampak mi enostavno more uspeti, ker sem prevec garanja in mucenja vlozila v ucenje, ki se sedaj dvakrat niti ni poplacalo, kar me se najbolj mori. To, ko za nekaj delas in garas in se ne poplaca se mi zdi tako zelo neposteno, saj vem da bo to tudi prislo kdaj v zivljenju ampak se zelo tezko soočam s tem, se posebej ko vidim kako malo eni vložijo pa jim VSEENO USPE.
Verjetno bi lahko pisala še ves dan, pa bi zagotovo še kaj pozabila, tako, da bom zdaj raje koncala.
-
sa
samnekdo
samnekdo
Objavljeno: 25 maj 2026 22:30
Ojla,
pojma nimaš, kako dobro si ubesedila vse skupaj. Tudi jaz sem trenutno v enaki situaciji in ob branju napisanega sem se vprašala, ali slučajno berem svoje misli.
Tudi zame je 2. letnik gimnazije prvič, ko sem iskala/ iščem pomoč. Absolutno se strinjam s tem, da je vsega preveč. Sama sem si nekaj časa govorila, da bom že nekako, ker imajo moji sošolci iste obveznosti kot jaz. Zdaj pa se mi zdi, da sem v neskončni spirali ocenjevanj brez izhoda.
Samo sebe komaj razumem. Na momente si želim, da bi obstajal prevajalnik mojih misli, da bi si lahko razlagala svoj odnos do šole.
Jaz bi ti mogoče predlagala, da če imaš možnost, se morda pogovoriš s kakšnim profesorjem na šoli, za katerega misliš, da mu lahko zaupaš. Ne rabi biti del svetovalne službe. Niti ne rabi biti profesor. Meni je včasih dovolj tudi, če svoje počutje nekam odložim. Morda se ti bo pisanje dnevnika zdelo absurdno, ampak to dejansko pomaga. Pa še svoj napredek skozi čas lahko spremljaš.
Upam, da če ne drugega, zdaj vsaj veš, da nisi sama v takšni zagati. Držim pesti zate, čisto malo imaš še do konca tega šolskega leta!
Lp,
samnekdo
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Polona Kunstelj
Objavljeno: 27 maj 2026 14:48
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
najlepša hvala, da si z nami delila svojo stisko. To, kar opisuješ, je res težko breme - in hkrati zelo razumljivo. Tvoj dvom vase, da nisi sposobna “za gimnazijo”, vsekakor ne drži. Pomeni, da si pod izjemnim pritiskom. Iz tvojega zapisa lahko razberem, da si delovna, odgovorna, imaš visoka pričakovanja do sebe. Omenjaš tudi ves čas prisoten strah pred neuspehom, ki te je tiščal in se je zdaj razlil, te povsem prežel. In tvoje telo ter glava sta rekla dovolj.
Drago dekle, vse, kar opisuješ, ni tvoja šibkost, temveč tvoja moč.
Želela bi nagovoriti tvojo misel, da bi »najraje nehala obstajati«. To, kar si napisala, me skrbi. Ni treba, da svoje skrbi, strahove nosiš sama. Zelo bi bilo dobro, da o tem poveš staršem (pokaži zapis, ki si nam ga posredovala), stopi do šolske svetovalne delavke, spregovori z nekom, ob katerem se počutiš varno. Ko smo dolgo pod stresom nam vsekakor koncentracija pade, kar pomeni, da učenje seveda potem tudi traja dlje, imunost telesa nam oslabi telo (zato si bolna) in tako kljub tvojemu trudu, rezultati nihajo. Ko nam misli bežijo, je verjetnost napak večja. In tako sem ujamemo v začaran krog, ko se nam lahko dogaja, da v takšnem stanju, več dela nikakor ne pomeni več uspeha. Zato se ti zdi tako nepravično, ker “delam ogromno, pa se ne poplača”. Žal je takšen rezultat posledica tvoje izčrpanosti. Pomembno je, da ozavestiš, da v življenju ne boš mogla vsega narediti perfektno. Pomembno je, da pa ostaneš zdrava in poskušaš biti čim bolj mirna oziroma če slednje ne gre, da svoj nemir tudi ozavestiš.
Iz tvojega zapisa namreč lahko razberem, da drugim »to deluje«, tebi ne. To nikakor ne drži. Pomembno je, da se zavedaš, da je povsem dovolj, če je dobro, namesto popolno. Torej, cilj naj ne bo »vse popolno«, »vse pet«, ampak si daj sama sebi dovoljenje, da kakšna ocena ni perfektna, da je nekaj opravljeno zgolj dobro, zadostno.
Postavi si tudi meje glede “brezmejnosti” učenja. Počni tudi nekaj, kar te sprosti. Počivaj, spi, pojdi na sprehod v gozd, naravo… Za učinkovito učenje namreč nujno potrebuješ odmor. Najdi svoj ritem, ki ti bo ustrezal. (recimo 40 min učenja, 15 min počitek, maksimalno 4 sklope na dan). Med počitkom počni nekaj, kar te bo razbremenilo (recimo pleši). Sama sebi se moraš naučiti dati dovoljenje tudi za izvajanje dejavnosti, ki te zabavajo, sproščajo.
Glede zvezkov, ki jih imaš, kot pišeš, »povsod«… Predlagam, da imaš prostor, kjer se učiš… Zvezke iz ostalih prostorov (kuhinja, dnevna soba) predlagam, da jih umakneš, saj te tako ves čas »opominjajo«, da se je potrebno učiti. Potrebuješ namreč miselni odmik.
Ko zboliš, ima tvoje telo prednost. S svojim telesom skrbno ravnaj. Je čudovit mehanizem v katerem živiš. In tvoje telo ti sporoča, da je dovolj… Da potrebuješ počitek. Prisluhni mu. Sicer ignoriranje tega lahko podaljša bolezen.
Naj nagovorim še primerjanje z ostalimi. Ti tak način razmišljanja koristi? To, da meniš, da »ostali malo delajo, pa jim uspe«, je vsekakor ena izmed misli, ki ti »natirajo sol na rane«. Po mojih izkušnjah največkrat pogostokrat »izkrivljamo« ozadje ostalih. Tvoja merila so namreč tvoj proces in nikakor tvoj rezultat. Pomembno je, da se vsekakor zavedaš, da nikakor nisi “premalo dobra za gimnazijo”. Predlagam ti, da si naložiš manj pritiska, si postavljaš pričakovanja, ki ti bodo v pomoč in ne v breme.
Naredi si načrt, ki naj bo temelj tvojih naslednjih 14 dni. Ko opraviš 4 učne sklopi, zaključi z učenjem. En da v tednu si določi, da boš imela »reset«. Poskrbi za gibanje v naravi, zadostno spanje (vsaj 8 ur). Naredi si razdelitev aktivnosti po pomembnosti. Razporedi si kaj je nujno (recimo testi in ocenjevanja v naslednjih 5–7 dneh, popravljanje negativnih ocen), kaj je manj pomembno (sprotno delo, testi v drugem tednu, ipd.). Ko si spočita, začni z najtežjim predmetom, nato tistim, kjer bo naslednje ocenjevanje, ki je najbližje, nato lažji predmet / ponavljanje (če zmoreš). Če si utrujena, izvedeš manj. In počivaš. Počitek brez slabe vesti je pomemben prispevek k učinkovitosti učenja. Ko se učiš, poskušaj biti aktivna. Recimo: napiši 5 ključnih točk iz snovi, razloži snov “na glas” (kot da učiš nekoga), naredi mini povzetek/miselni vzorec na 1 list, ipd.
In še nekaj, ko te recimo zagrabi panika, ko se prikrade misel: “Ojoj, koliko je tega! Kaj vse še moram narediti”, zamenjaj z: “Zmorem. Naredila bom najpomembnejše – to je dovolj.” Ko se prikrade “Ne zmorem”, si reci “Zmorem en sklop učenja. Samo en. In to je za danes dovolj.« Namesto: “Ni pošteno, drugi…” Bolje: “Res ni. Ampak jaz zmorem - na svoj način, s svojim tempom.”
Drago dekle, želim ti vse dobro. Si poguma, odgovorna, zmogla boš! Korak za korakom boš prispela do cilja.
Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.