stiska, nemoč in obup

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za sporočilo, pa tudi za tvojo iskrenost in pogum pri deljenju lastnega doživljanja. Trenutno preživljaš zahtevno obdobje, polno osamljenosti, razočaranja in občutka, da se stvari vrtijo v krogu, iz katerega ni izhoda.

Izguba dveh sošolk, ki sta ti bili blizu, je zate pomenila veliko spremembo. Nenadoma si ostala sama v razredu, kjer so prijateljske skupine že izoblikovane. Povsem razumljivo je, da te to boli: trudiš se in trudiš, pa ni želenega odziva. V takšnih situacijah hitro začnemo dvomiti vase, dobimo občutek, da z nami nekaj ni v redu, a pogosto to ne drži. Včasih skupine preprosto že delujejo po svojih vzorcih in traja, da se v njih najde prostor za nove odnose. To, da si kljub temu večkrat poskusila vzpostaviti stik, veliko pove o tvoji vztrajnosti in iskreni želji po povezavi z drugimi. Žal se včasih zgodi, da so vrstniki preveč osredotočeni nase, da bi to opazili, to pa nikakor ne pomeni, da si naredila kaj narobe.

Dogajanje na morju – trenutki, ko si bila v krogu ljudi, a si se kljub temu počutila sama, brez občutka sprejetosti ali podpore – lahko v človeku pustijo globoko sled. Še posebej, kadar bi morali biti ti prijetni in sproščeni, v resnici pa predstavljajo vir žalosti ter izključenosti. Tovrstne izkušnje lahko močno vplivajo na občutek lastne vrednosti. Tako je povsem razumljivo, da si se v situaciji zatekla k mami, ki ti je nudila pogovor, bližino, razumevanje. V takšnih trenutkih si človek želi samo občutiti, da nekomu ni vseeno, in to je povsem človeško.

Ko opisuješ poletje, operacijo in vse, kar je povezano s tem, se vidi, da je bila to zate zelo močna in zahtevna izkušnja. Po dogodkih, ko je naše zdravje ogroženo, ni nenavadno, da se spomini ob določenih trenutkih ponovno vračajo. Pri tem je pomembno, da se zavedaš in veš, da si tisto obdobje zmogla preživeti – kljub vsem strahu, negotovosti in bolečini si danes tukaj. To nakazuje na tvojo notranjo moč, ki obstaja, četudi je trenutno morda ne občutiš.

Omenjaš tudi, da se včasih sprašuješ, zakaj se takrat preprosto vse ni končalo. Meniš, da je to izraz resnične želje, da te ne bi bilo? Ali pa morda izraz močne utrujenosti in občutka, da te drugi ne vidijo – torej želje, da bi se prenehala ta bolečina, ki jo trenutno čutiš? V kolikor si pripravljena, bi rada o tem slišala več, da skupaj bolje razumeva, kaj te v teh trenutkih najbolj boli.

V takih trenutkih je sicer zelo pomembno, da občutkov ne držiš v sebi, temveč o njih spregovoriš – s šolsko psihologinjo, starši, morda kakšno prijateljico, ki ji zaupaš. Dobro je, da si se že pogovorila s šolsko psihologinjo. S tem si naredila pomemben prvi korak in če čutiš, da ti pomaga, predlagam, da z njo pogovore tudi nadaljuješ. Stalen stik lahko pomaga zmanjšati napetost, razumeti, kaj se dogaja v tebi, in postopoma najti načine, kako se soočiti z občutki osamljenosti.

Veseli me, da imaš prijatelje v drugih razredih in zunaj šole, ki te razumejo in podpirajo. Ti odnosi so zelo pomembni in dokazujejo, da znaš graditi pristne odnose in da te ljudje, ki te bolje poznajo, cenijo. Poskusi se opreti na te stike – pomagajo ti lahko ohranjati občutek pripadnosti in sprejetosti, ki ti ga v razredu trenutno primanjkuje.

Ker si že večkrat poskusila navezati stik s sošolci, pa odziv ni bil tak, kot si si želela, bi morda lahko razmislila o nekoliko drugačnem pristopu. Namesto da poskušaš pristopiti k skupinam kot celoti, se včasih bolj obnese, če se usmeriš k posamezniku – morda k nekomu, ki deluje mirno, prijazno ali nekoliko zadržano. Je v razredu kdo takšen? Za začetek je dovolj preprost pogovor o domači nalogi, predmetu ali kakšni skupni temi. Pri tem si dopusti, da se odnos razvije postopoma. Pomaga tudi, če se vključiš v dejavnost, kjer je naravno sodelovanje – tam se pogovor lažje začne.

Zavedam se, da je obdobje, v katerem si trenutno, težko in da ti včasih zmanjka moči. A želim, da veš, da nisi sama. Obstajajo ljudje, ki jim je mar zate in ki ti želijo pomagati. Tvoje življenje ima vrednost in tvoja prisotnost pomeni veliko – tvoji mami, tvojim prijateljem in vsem ljudem, ki jih boš tekom življenja še spoznala. Zaslužiš si spoštovanje, toplino in občutek, da si sprejeta takšna, kot si.

Prosim sporoči, kaj meniš o zapisanem. Še naprej sem tukaj zate, če bi želela nadaljevati pogovor.

Želim ti vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si se ponovno zglasila in z menoj podelila svoje misli.

Iz tvojih besed je moč razbrati, da ne želiš končati svojega življenja, temveč le, da bi se končala bolečina, ki jo čutiš zaradi zavrnitve, občutka osamljenosti in misli, da si drugim v breme. To so težka, a hkrati zelo resnična čustva, in pogumno ter prav je, da jih znaš izraziti.

Omenjaš močno željo po tem, da bi bila opažena in razumljena – ko opisuješ, kako se drugi zabavajo brez tebe, in si želiš, da bi se zgodilo nekaj, zaradi česar bi te končno videli bolj človeško. Ta želja je popolnoma človeška; vsi si želimo, da bi nas drugi videli takšne, kot smo, še posebej, kadar nas njihovo ravnanje prizadene. Na žalost pa se ljudje svojega ravnanja včasih zavedo šele, ko se zgodi nekaj bolečega. Kar pa ne pomeni, da je to prav ali da bi morala trpeti zato, da te drugi opazijo.

Predstavljam si tvoje razočaranje, ko si pristopila do sošolke. Kljub temu, da sta se pogovarjali, se je naslednji dan vse povrnilo nazaj. Težko je potruditi se, se odpreti, nato pa ne opaziti nobene spremembe. Vendar pa to, kar si naredila, ni bilo zaman. Zelo pogumno je, da si kljub bolečini poskusila vzpostaviti stik. Včasih so mladi (in tudi odrasli) preprosto preveč ujeti v svoje skupine ali navade, da bi se zavedali, kako njihovo vedenje vpliva na druge – a to ne pomeni, da si naredila karkoli narobe.

Dovoli si, da se odnosi gradijo postopoma. Vsak poskus pogovora lahko sčasoma prinese več zaupanja in bližine. Ob tem pa je dragoceno, da imaš prijatelje zunaj svojega razreda, ki te sprejemajo, razumejo in so ti lahko v podporo pri tem. Ti odnosi dokazujejo, da znaš graditi pristne vezi in da te drugi, ki te res poznajo, cenijo takšno, kot si.

Zavedaj se, da nisi breme.

Tvoja prisotnost ima pomen že sama po sebi – ne zato, koliko te drugi opazijo, ampak zato, kdo si.

Če bi rada o tem še govorila ali podelila, kako ti gre, sem tukaj zate. Kako se na primer trenutno počutiš v šoli? Si morda doživela kak trenutek, ki je bil vsaj malo bolj prijeten ali spodbuden?

Lepo bodi,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)