stiska

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

vesela sem, da si se odločila pisati in mi zaupati svojo stisko. Iz tega, kar si zapisala dobivam občutek, da si na točki, ko se ti zdi, da lahko zapadeš v stare, nezdrave vzorce razmišljanja, vendar se tega bojiš, saj veš, da ti bo škodovalo. Že samo dejstvo, da si prepoznala spremembe pri sebi (in  predvsem, da si jih tudi prepoznala kot negativne), kažejo na to, da si na dobri poti, da boš anoreksijo nekoč lahko tudi obvladovala. 

Kot sama praviš, so bile pred leti te težave zelo izražene, večje izboljšanje pa  si zaznala v tem letu.  Zavedati se moraš, da so miselni vzorci, navade, vedenje, način kako dojemaš sebe, lahko izjemno zakoreninjeni. Verjetno so se začeli pojavljati že veliko pred tem, ko si za to prvič poiskala pomoč, zato bo potrebno tudi nekaj časa, da jih nadomestiš z novimi, zdravimi načini razmišljanja. Sama menim, da bi morala bit izjemno ponosna na svoj dosedanji napredek, hkrati pa si dopustiti tudi nekaj potrpežljivosti s sabo – premagovanje anoreksije pogosto vključuje tudi kakšen korak nazaj. Če boš dopustila, da se težave kopičijo, lahko hitro dobiš občutek, da izgubljaš nadzor. Zato je pomembno, da težave, ko jih prepoznaš, tudi nekomu zaupaš. Glede na to, da si že obiskovala psihologinjo, se mi zdi smiselno, da poskušaš urediti srečanje z njo. Četudi sta s psihiatrinjo zaključili, da obravnave več ne potrebuješ, to ne pomeni, da so ta vrata za vedno zaprta. Prepričana sem, da se kot strokovnjakinji zavedata, da pot okrevanja ni linerana, ampak gre nekaj časa na bolje, potem pa pride obdobje, ko katerikoli razlog (stres, slabo počutje, dogodek), aktivira negativne miselne vzorce. Cilj je tudi, da se v takih trenutkih naučimo prijaznosti do sebe, da si dovolimo delati napake. Dobra stran tega je, da vsakič, ko to pri sebi prepoznaš, poiščeš pomoč in se pobereš nazaj, krepiš zdrave načine spoprijemanja.

Hkrati bi te rada spomnila, da ne pozabi na podporo, ki ti jo lahko ponudijo ostali bližnji (prijatelji, družina). Praviš tudi, da te je strah, da bodo v šoli zaznali spremembe in ukrepali. Čeprav ne vem, koliko opore si bila deležna v šoli (od sošolcev, učiteljev, svetovalne službe) v času, ko je bilo težav največ, ni potrebno, da živiš v strahu pred njihovo pomočjo. Tisti, ki opazijo, da nekaj ni v redu, so po navadi tisti, katerim je resnično mar zate in si želijo najboljše. Morda bi bilo celo bolje, da bi nekomu resnično zaupala, kaj se dogaja, saj boš jim s tem pokazala, da si še zmeraj motivirana za to, da najdeš rešitev in potrebuješ le oporo pri navigiranju skozi premagovanje težav. Resnično upam, da kontaktiraš psihologinjo in svojo stisko deliš še s kom, ki mu zaupaš. Sem pa ti tudi jaz vedno na voljo pri vseh tvojih korakih - naprej ali nazaj. 

Lepo te pozdravljam,

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)