Stiska

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej se ti zahvaljujem za vprašanje s katerim si se obrnila na nas.

Videti je, da si se znašla v težki situaciji v svojem življenju. Sprašuješ, kako se spopasti s situacijo maminega raka, kaj narediti, da ti bo lažje in kako se pripraviti na najhujše, ki prihaja.

Ta situacija je resnično težka in ni enostavnega odgovora, kako se spopasti z rakom. Težko je sprejeti, da ima bližnja oseba raka in da je ta lahko tudi smrten. V začetku je vsekakor dobro priznati to sama sebi in bližnjim. Če se lahko z družino pogovarjaš, se je tudi dobro pogovarjati čim več, tako z mamo, očetom in bratom. Velikokrat tudi osebe, ki imajo raka, o tem želijo govoriti, a največkrat ne upajo, ker nočejo biti ali v breme ali imeti občutka, da bi bilo drugim še toliko bolj hudo za njih. Zato že s samim pogovorom lahko razbremeniš tako sebe kot mamo oziroma družino. Prav tako je potrebno sprejeti vsa čustva, ki jih občutiš, pa najsi so to žalost, strah, jeza, saj tukaj ni pravilnih ali napačnih občutij. Čustev ni dobro potlačevati ali zanikati, saj lahko kasneje izbruhnejo še v večji meri. Če imaš kakšno dobro prijateljico, se tudi z njo pogovarjaj o tem, saj ti to lahko samo pomaga pri sprejemanju in predelovanju. Osebi z rakom v takšni fazi največ pomeni tudi praktična pomoč, kot je npr. pospravljanje, nakup v trgovini, kuhanje ali kaj drugega, največkrat pa že sama družba, da se lahko pogovarja tudi o čem drugem, se sprosti na tak način ali nasmeji. Morda lahko poskusiš čim več časa preživeti z mamo, jo bolje spoznati, povprašati o čem in ji dati možnost, da izkusi lepe trenutke.

Na Instagramu obstaja profil Projektonko pod okriljem Društva študentov medicine. Tam objavljajo različne zgodbe bolnikov z rakom, ki gredo skozi podobne preizkušnje. Morda lahko pogledaš tudi to, če se ti bo zdelo uporabno. 

Dokler se situacija ne dogodi, največkrat ne vemo, kako bi si jo olajšali, saj je niti ne poznamo in ne vemo, kaj se lahko zgodi. Prav tako na situacije izgube in žalovanja nikoli nismo prav pripravljeni, saj so to zelo težke izkušnje. Žalovanje je namreč normalen odziv na določeno izgubo. Oseba gre najprej skozi fazo šoka, kjer izgube ne more sprejeti, ji ne verjame ali lahko povsem otopi ali zamrzne. Ta faza traja nekaj dni, pomaga pa iti skozi prvotno hudo obdobje. Tej fazi sledi faza iskanja, kjer še vedno zanikamo ali skušamo najti krivca za dogodek. Tu se pojavljajo čustva jeze in spraševanja, zakaj se to dogaja. Potem sledi faza obupa, kjer je prisotna bolečina, žalost ali obup. Pomembno se je zavedati, da so to čisto normalni vidiki žalovanja in bolečine in da bodo prej ali slej minili. Na koncu sledi faza sprejemanja, kjer oseba začne svoje življenje predrugačiti ali obnavljati, postaja tudi bolj odprt za prihodnost in začne prevzemati nove vloge v življenju. Faze trajajo od nekaj tednov do več kot leto dni, če pa v daljšem času oseba ne more zaključiti proces, je smiselno poiskati tudi strokovno pomoč.

Pomembno je tudi, da se zavedaš, da kljub napovedim zdravnikov ni nujno res, da bo sledilo najhujše. Zato je trenutno tudi najbolj pomembno, da ima mama varno in ljubeče okolje, da imate lahko dobre odnose, si zaupate, se iskreno pogovarjate in pomagate. Morda je dobro tudi, da se mama preko Onkološkega inštituta vključi v Posvetovalnico za onkološke bolnike, kjer se lahko pogovarja ali zaprosi za psihologa.

V vsej situaciji ne pozabi nase, pomisli na to, od kod lahko črpaš upanje in vztrajnost. Marsikomu v takšnih situacijah lahko pomagajo pogovori z bližnjimi, knjige, tudi vera, narava, poglobitev vase, tako da premisli, kje ti lahko najdeš moč za naprej. Vsekakor pa lahko pišeš tudi nam javno ali pod zasebno sporočilo, če boš imela še kakšna vprašanja ali želela le dati na papir. 

Želim ti, da najdeš moč in upanje ter da se bo situacija razpletla najboljše za vse.

Lepo te pozdravljam.

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,  

najprej naj ti izrečem iskreno sožalje ob smrti mame. Sploh si ne morem predstavljati, kako težko ti mora biti trenutno, kaj doživljaš ter čutiš ob vsem, skozi kar greš. Težko je ob vsakršni izgubi, najsi je pričakovana ali ne. Najprej boš vsekakor potrebovala čas, da boš lahko izgubo mame sprejela, si priznala, predelala in odžalovala. Dovoli si občutiti vsa čustva, ki te bodo preplavila, jih sprejeti in iti skozi ta proces.

Že prejšnjič sem nekaj napisala o procesu žalovanja, ki je za vsakogar drugačen, saj tudi žaluje vsakdo na svoj način in različno dolgo. Mislim, da je dobro, da si trenutno v prvi meri dovoliš žalovati za mamo, ob čemer ti ni potrebno biti močna za koga drugega. Verjamem, da je tudi ostalim družinskim članom težko, ampak trenutno je dobro, da ti najprej poskrbiš zase, si daš čas, ki bo potreben, morda poiščeš tudi kakšno dodatno pomoč ali se obrneš na kakšno društvo za pomoč svojcem (morda lahko povprašaš tudi na Onkološkem inštitutu, na koga se obrniti v tem primeru). Nikakor pa ni dobro, da bi imela občutek nuje, da bi ti mogla biti močna za druge, ker na ta način boš lahko sama sebi oteževala proces žalovanja in posledično tudi škodovala. Če si ne boš dovolila občutiti in predelati negativnih čustev, bodo lahko kasneje izbruhnila na neprimeren način ali te lahko utesnjevala.

Dobro je, če imaš kakšno prijateljico ali sorodnico, bližnjo osebo, s katero bi se lahko pogovarjala o vsem, kar doživljaš in skozi kaj greš trenutno. Na tak način, ko naglas spregovoriš o vsem skupaj tudi lažje predelaš in zmanjšaš stigmo, ki je žal še vedno prisotna tako glede žalovanja kot glede raka. Morda lahko prek kakšnih društev spoznaš tudi ljudi, ki imajo podobne zgodbe ali izkušnje in vidiš, kaj je in kaj njim pomaga. Je pa bistveno tudi to, da se lahko z bratom in očetom iskreno pogovarjate o vsem, kar se je dogajalo z mamo in trenutno, skozi kaj greste, kaj izkušate, občutite ali razmišljate, saj si na tak način lahko tudi olajšate samo žalovanje.

Smo si pa ljudje različni in vsak žaluje na svoj način. Nekateri lahko veliko jokajo, drugi bi se radi pogovarjali o tem in predelovali na tak način, nekdo drug se lahko zatopi v delo ali šolo, šport ali odnose, nekdo se morda zapre vase. Ni pravilnih ali napačnih načinov, le vsak skuša najti svojega, da mu je lažje skozi vse skupaj. Morda nekdo lahko upanje išče tudi v veri ali duhovnosti, saj mu to daje upanje za naprej, nekdo morda potrebuje terapijo, da lahko gre skozi težka obdobja življenja.

Dobro je, da opazuješ in spoznavaš sama sebe, da tudi vidiš, kaj je tebi bliže in kako se odzivaš na vse skupaj. Če boš potrebovala več pogovorov ali morda tudi terapijo, ni s tem nič narobe, dobro je, da lahko le-to tudi predelaš in greš nekako naprej kljub vsemu.    V vsem tem času pa tudi ne pozabi nase, in sicer, da si boš vzela čas za počitek, da boš lahko delala tisto, kar te tudi veseli (npr. narava, šport, branje, glasba ali karkoli te sprošča in ti pomaga, da ti je boljše). Če se ti bo zdelo, da ti je vsega preveč, se zavedaj, da je potreben čas in da ne zahtevaš preveč sama od sebe, temveč, da sprejmeš čustva takšna, kakršna so in si dovoliš odžalovati.

Verjamem, da to ne bo enostavno obdobje in da bodo prišli tudi padci, da se ti bo zdelo, da morda ne bo boljše, da ne boš vedela, kako in kaj naprej, a to so misli ter čustva, ki so čisto ustrezna v takšnih trenutkih. Upam, da imate ob sebi ljudi, na katere se lahko obrnete tudi zdaj, še posebej v smislu praktične pomoči, da vam tudi na tak način lahko pomagajo.  

Upam, da sem ti vsaj malo lahko olajšala trenutno trpljenje in situacijo, v kateri si, ter da boš lahko našla svoje razloge za naprej in za življenje.   

Pozdravljam te,   

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije