Stigma

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena,

praviš, da si pred časom šla skozi izkušnjo motnje hranjenja, sedaj pa te bremeni predvsem misel, da te osebe okoli tebe ne razumejo, kar posledično vodi do občutkov osamljenosti in odtujenosti od drugih. Praviš tudi, da te je izkušnja zaznamovala, največji izziv pa ti trenutno predstavljajo anksioznost, panični napadi in medosebni odnosi. Glede na opisano ti bom s svojim odgovorom skušala pomagati po svojih najboljših močeh, naj pa te že na začetku pomirim, da so motnje hranjenja, anksioznost, panični napadi ter tudi težave pri vzpostavljanju globljih odnosov zelo pogoste v naši družbi, ne samo v Sloveniji, tudi po svetu, tako da vedi, da nisi sama v tem.

Ker žal nimam informacije, s katero motnjo hranjenja (MH) si se soočala (obstaja namreč zelo veliko oblik), ali si morda obiskovala kakšno terapijo in ker je tudi za vsakega izkušnja MH drugačna, bi ti najprej rada povedala, da si lahko zelo ponosna nase, da si prepoznala vzorce MH in začela delati na sebi – to res ni lahek korak, a je za ozdravitev zelo pomemben. Ključno pri tem je namreč, da osebe same prepoznajo, da jih to ovira v življenju. Pot do osvoboditve ni lahka in za sabo privleče rane ter vzorce iz našega zgodnjega otroštva in izkušenj – gre za tek na dolge proge, a je ta pot, četudi je zelo naporna in težka, vredna, saj se vse to da premagati. Kot si lahko opazila je hrana (lahko tudi prekomerna vadba oz. kaj drugega) zgolj vmesnik, s katerimi osebe, ki v sebi nosijo stiske, rešujejo »težave« - v smislu, da jim hrana predstavlja nekaj oz. edino področje življenja, nad čemer imajo nadzor. A zavedati se moraš, da je življenje zelo dinamično in ga res ne moremo imeti pod kontrolo, prav tako popolnost ne obstaja – velikokrat se osebe z MH ujamejo v nerealne predstave, da bi morale biti popolne na vseh področjih, a je to žal oz. na srečo nemogoče. Ne rabimo biti popolni, da bi živeli življenje, kot si ga želimo – dovolj je že, če je naše življenje npr. dovolj dobro.

Veliko oseb, ki se sooča z MH ima težave z anksioznostjo, paničnimi napadi in odnosi nasploh. Čeprav si rekla, da so se tvoje prehranjevalne navade normalizirale, me zanima, kaj to zate pomeni – imaš občutek, da si MH premagala, ali te še vedno spremljajo v tvojem vsakdanu (obremenjevanje s prehrano, telovadbo, postavo ipd.)? Velik varovalni dejavnik pri tem je socialna podpora – predvsem podpora prijateljev in staršev. Če pomisliš, imaš morda kakšno prijateljico, s katero bi lahko delila svoje težave? Ravno to, da odprto govorimo o stvareh zmanjšuje stigmo, ki je prisotna v naši družbi. Vem, da to ni lahko, a če imaš morda kakšno osebo, s katero bi to lahko podelila, ti bo zelo pomagalo. Pravi prijatelji te zaradi »težav« ne bodo odrinili stran, ravno nasprotno – skušali te bodo razumeti in ti pomagali, da se boš tega rešila. Če slučajno nimaš osebe, na katero bi se lahko obrnila, se seveda lahko obrneš name, lahko pa poskusiš kontaktirati tudi Svetovalni svet – gre za društvo za pomoč pri motnjah hranjenja. Četudi nimaš več težav s hrano, je to pravi kraj, kjer lahko s svetovalci raziščeš, kaj je za tem – npr. kakšni vzorci, izkušnje ipd. so pripeljale do MH. To, da osebe z MH prehranjevalne navade normalizirajo je namreč šele začetek poti do osvoboditve. Kot pa sem rekla, pot ni lahka, a naj te to ne prestraši, saj si na zelo dobri poti.

Za osebe z MH oz. za osebe, ki so imele težave s prehranjevanjem je zelo značilen perfekcionizem. Bi rekla, da to velja tudi zate? Pomembno se mi zdi izpostaviti, da popolnost ne obstaja in da ne rabimo dati vedno 120 %, da bomo uspešni. Pri vsem tem je pomembno tudi, da poslušaš sebe – kaj tebi paše (lahko je to glede hrane ali kakšne druge potrebe/želje), kaj ti v tem trenutku potrebuješ – torej da skušaš živeti v tem trenutku (tukaj in zdaj) in prepoznaš svoje potrebe. Kot veš, preteklosti ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo naš pogled nanjo – izkušnjo, skozi katero si šla skušaj sprejeti in si reci, da je bila že za nekaj dobra – morda ti je pokazala ravno, da si prestroga do sebe in da moraš sebe sprejeti in se imeti rada. Saj veš, kako pravijo – najprej moramo imeti radi sebe, da imamo lahko radi tudi druge.

Glede anksioznosti in paničnih napadov – skušaj se vprašati, v kakšnih situacijah občutiš največ tesnobe (kaj predhodi občutkom?). Pri regulaciji telesa in misli ti lahko zelo pomaga dihanje, ki ga lahko prakticiraš praktično kjerkoli (doma, na avtobusu, na faksu, v službi…) in kadarkoli – vaje so lahko zelo enostavne: vdih skozi nos, zadržiš, daljši izdih skozi usta.

Za vsako osebo je torej izkušnja MH drugačna, a je osebam v veliko pomoč to, da so razumljene s strani drugih – zato menim, da so forumi čisto v redu, da vidiš, da se veliko oseb sooča s podobnimi stvarmi in da nisi sama v tem. Kot pa sem že omenila, lahko poskusiš o svojih težavah/dilemah spregovoriti tudi z osebami, ki so ti blizu. Res je, da je osebam, ki niso šle čez to težje razumeti, ampak je dovolj, če oseba pokaže zanimanje za nas – npr. tudi, če oseba zgolj skuša razumeti, je to znak, da ji je mar za nas. Enih stvari pa nekateri ne bodo nikoli razumeli in tem ljudem ne rabiš razlagati stvari, dovolj je, če imaš eno ali dve osebi, ki jima lahko zaupaš. Prav tako naj te »ne skrbi« preveč, kaj si ostali mislijo o tebi ali tvojih paničnih napadih – je tako, da živimo v takem času, da se osebe večinoma ukvarjajo same s seboj in sploh ne posvečajo toliko pozornosti okolici, če pa opazijo, pa tudi hitro pozabijo, ker so preokupirane s sabo.

Če povzamem, menim, da si lahko res ponosna nase, na vse, kar si dosegla in vidim, da si na dobri poti, da se boš rešila vzorcev. Je pa seveda potrebno redno delo na sebi (tako kot pri vseh ljudeh). Bolj kot boš sprejela sebe, svoje izkušnje z MH, lažje in prej boš lahko v svoje življenje »povabila« tudi druge in z njimi vzpostavila globlji odnos. Glede osamljenosti pa se lahko poskusiš pridružiti kakšnemu novemu športu/hobiju (izberi to, kar te veseli) in zagotovo boš našla nove prijatelje.

Pusti in dovoli, da je življenje nepredvidljivo in da nas tu pa tam postavi pred določene preizkušnje. Poglej, ljudje nismo popolni, tudi življenje ni, lahko pa iz vsake situacije skušamo ven potegniti najboljše in se iz še tako težke preizkušnje naučiti nekaj novega. Samo zaupaj si, daj glavo gor in verjemi vase!:) Ob vsem tem te lahko spremlja misel: perfektno nepopolna ali popolno neperfektna – oboje namreč nakazuje, da popolnost ne obstaja:).

Upam, da sem ti z odgovorom vsaj malo pomagala, če pa imaš morda še kakšno vprašanje, se lahko ponovno obrneš name.

Lepo bodi in vse dobro ti želim,

Nika Verbič, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

seveda, hrana osebam z MH predstavlja nekaj, nad čemer imajo lahko popolno kontrolo. Ko pa se osebe začnejo soočati z MH, pa kmalu ugotovijo, da je hrana le nekaj, kar jim je pomagalo »držati vajeti v svojih rokah«, v smislu, da je svet deloval obvladljiv in predvidljiv…čim pa so začele vzpostavljati »normalen« odnos s hrano, pa so začele ugotavljati, kako je svet na splošno razgiban, nepredvidljiv in ga nikakor ne moremo imeti pod kontrolo – to je res malenkost zastrašujoče, sploh na začetku, a boš sčasoma ugotovila, da je to tudi »čar« življenja…gre za to, da res ne moremo vedno vedeti, kaj se bo zgodilo, kako se bodo stvari odvile in si dovoliti živeti v manjši negotovosti, saj nam ravno to ponavadi prinese najboljše izkušnje. Verjamem, da se ti zdaj vse skupaj ne zdi res in verjamem, da te ta negotovost navdaja z ne najbolj prijetnimi občutji, a poglej, delaš na sebi in z vztrajnostjo boš lahko opazila napredek – ta napredek ne bo linearen, bo šlo malo »gor/dol« - kot nekakšen vlakec življenja, a na koncu bo vse OK, boš videla!:) V mislih imej tole misel: »Everything will be OK in the end…if it's not OK, then it's not the end«.

Popolnoma normalno je, da še nisi razrešila vzrokov MH…to ne gre čez noč, res gre za tek na dolge proge, a boš videla, ko boš enkrat ugotovila vzorce, ki se ti ponavljajo in te omejujejo pri življenju in boš na njih začela delati, bo vse lažje. Naj pa te opozorim, da spremembe niso enostavne in bodo terjale kar nekaj energije, a se prosim ne ustraši, saj se ti bo na dolgi rok vse to obrestovalo!

Omenila si, da »sovražiš« dejstvo, da imaš skoliozo…žal tega ne moremo spremeniti, lahko pa to sprejmeš in se naučiš živeti s tem. Skušaj sprejeti sebe takšno, kot si in se dati v takšne situacije, ki ti napolnijo dušo. Nikjer pa ne piše, da moramo biti povsod najboljši. Športaj zase in se ne obremenjuj preveč s tem, kako ti gre – važno, da v gibanju uživaš. Športna vzgoja pa je drugače večini otrok in mladostnikom/mladostnicam predstavljala stres – tako da vedi, da nisi bila sama v tem. Veliko otrok/mladostnikov je sploh v gimnaziji, ko se da veliko poudarka na telo, bilo svoje bitke, pa morda noben sploh ni vedel za njih. Poglej, lahko si ponosna, da si ta obdobja dala skozi, zdaj pa z dvignjeno glavo pojdi naprej. Tvoje telo je sposobno toliko kolikor je, ne obremenjuj ga do max, najdi način, ki ti bo najbolj ustrezal in ne teži k popolnosti, saj le-ta res ne obstaja. Vabim te, da skušaš vsak večer zapisati na papir tri stvari (na začetku lahko le eno stvar), za katere si hvaležna v smislu svojega telesa - celostno, npr. omogoča mi, da hodim, tečem, se premikam, ležim, spim, navsezadnje tudi, da lahko diham, čutim, prebavljam ipd. Res skušaj zajeti vse, ne samo v smislu funkcionalnosti, sposobnosti, motoričnosti. Pri vsem tem pa kljub morebitni neprijetnosti skušaj biti res hvaležna za vse, kar ti tvoje telo omogoča.

V kakšen smislu oz. v kakšnih situacijah bi rekla, da hitro prevzameš krivdo nase? Pomankanje zaupanja samemu sebi in težave s sprejemanjem negotovosti sta dve stvari, ki pogosto spremljata MH, a na tem se da delati. Zaupanje sebi bo prišlo že s tem, ko boš sprejela sebe in ko boš začela sprejemati negotovost. Skušaj ozavestiti, da nihče ni popoln, tudi življenje ne…lahko pa delamo na tem, da je dovolj dobro za nas. Življenje je, kot sva že ugotovili, zelo razgibano in ga res ne moremo imeti pod kontrolo (no, seveda ga lahko imamo malo, ne pa vsega). Včasih vmes pridejo stvari, ki jih res ne bi nikoli pričakovali…a jih lažje sprejmemo, če predhodno ozavestimo to, da do takšnih ali drugačnih stvari lahko pride. Tudi tu imam zate misel, ki ti lahko pomaga pri rahljanju tega vzorca: »Ne moremo vedno izbrati, kaj se nam dogodi, vedno pa lahko izberemo naš odziv na dogodke«. Naj te tudi tu opozorim, da ta vzorec ne bo šel čez noč, ampak bo potrebno konstantno ponavljanje in sprejemanje nepredvidljivosti življenja. Na začetku to seveda ne bo lahko, a boš opazila, da bo šlo kasneje vedno lažje:). Verjamem, da se ti trenutno zdi, kot, da imaš veliko »problemov«, npr. vzpostavljanje odnosov, izražanje čustev – a na vse to skušaj pogledati kot na sestavljanko – ko boš sestavila en kos, boš vedno bližje koncu. S »sestavljanjem« v smislu dela na sebi pa boš vsakič bolj vedela, kdo si, kaj so vzorci, trigerji in boš tudi lažje delala potem naprej na ravni medosebnih odnosov. Prav tako boš opazila, da ko si boš dovolila, boš tudi lažje prepoznavala svoje potrebe in čustva, ki so za vsem tem. Zdaj je važno, da svoja čustva prepoznaš, šele nato, da jih znaš izraziti na konstruktiven način. Zato si le daj čas, eno za drugim…ne skušaj narediti/odpraviti/popraviti/izboljšati vsega naenkrat. Navsezadnje smo samo ljudje, nismo roboti. Vzemi si tudi čas za počitek, saj te delo na sebi zna utruditi.

Če ti ustreza na Posvetu, predlagam, da ostaneš nekaj časa tam in boš videla, kako ti bo odgovarjalo/ali se bodo začele opažati spremembe v vsakdanjem življenju ipd. Če pa boš mnenja, da ti ne ustreza oz. bi si želela preizkusiti nekaj novega, pa lahko pokličeš na Svetovalni svet, jim poveš, zakaj kličeš in vprašaš, na kakšen način bi se lahko lotili težav. Tu res ne gre za »prav in narobe«, gre za občutek, kje se ti dobro počutiš, in prenos vsega tega v vsakdanje življenje.

Menim, da si na dobri poti, zato le glavo gor in gremo dalje:). Če imaš še kakšno vprašanje, pa se seveda lahko ponovno obrneš name:).

Lepo bodi,

Nika Verbič, dipl. psihologinja (un)