štetje kalorij

Odgovor svetovalke:

Živijo, Tijana.

Najprej vse pohvale za uspešno preglasitev tistega nezdravega dela tebe, ki je zahteval izgubo teže do podhranjenosti. To je težak, a velik korak! Veseli me, da se z normalno težo počutiš dobro in da se zavedaš, da to potrebuješ za zdravo funkcioniranje. Veseli me tudi, da so te doma tako lepo podprli.

Praviš pa, da te vendarle skrbi, kako zdravo je to, da še vedno šteješ kalorije. Razberem, da nekaj stiske ti to vseeno povzroča, saj neprestano nadziranje količine hrane in kalorij v njej lahko prinese kar nekaj stresa. Težko je v vseh okoliščinah vedeti, koliko kalorij je v neki jedi. Zaradi negotovosti, se lahko začnemo izogibati hrani, ki bi nam sicer prijala. Prav tako to lahko vodi v izogibanje različnim socialnim priložnostim. Hkrati razumem, da ti je občutek nadzora pomemben. Omogoča ti občutek varnosti.

Vprašanje zate: Kaj misliš, kdo ali kaj ima v resnici nadzor? Ti - ali še vedno motnja hranjenja? Najbolje na to lahko odgovoriš sama. 

Zdrava teža še zdaleč ne pomeni, da motnja hranjenja ni več prisotna. Ravno včeraj sem poslušala predavanje, da je med osebami z motnjami hranjenja manj kot 6 odstotkov takih, ki imajo prenizko težo! Zgolj teža še zdaleč ni pokazatelj tega, ali je nekdo ozdravel.

Štetje kalorij je lahko povsem okej, če na to nisi navezana do te mere, da imaš dan pokvarjen, če ne veš sleherni trenutek natančno, koliko kalorij si zaužila. Ali če kdaj namerno poješ kaj brez štetja. Nekateri štejejo količino makrohranil, drugi merice alkohola, tretji pazijo na porcije sladke hrane, četrti štejejo korake ali čas, ki ga porabijo za gibanje ... Večina od nas počne kaj, s čimer si zagotavljamo občutek, da imamo v skrbi za zdravje vsaj nekoliko vajeti v svojih rokah. Vse to je lahko del zdrave skrbi zase.

Gre bolj za to, kakšne rituale si za to ustvarimo, kako rigorozna pravila imamo in koliko samosočutja si izkazujemo pri tem. Nikoli ne moremo imeti vsega pod nadzorom, popolnost v resničnem svetu ne obstaja in prizadevanje za to ni in ne more biti zdravo.

Vse to so vprašanja zate, da razmisliš in presodiš, koliko občutka varnosti si v resnici s tem zagotavljaš. Del dobre kvalitete bivanja je namreč tudi v tem, da znamo spustiti stvari iz rok, se prepustiti in raje znotraj sebe graditi občutek varnega zavetja - namesto takšnih in drugačnih zunanjih strategij.

Naj ti novo leto postreže s pravimi odgovori zate in prinese čim več brezskrbnosti. :)

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo.

To, da si sama sebi jasno priznala, da je nadziranje količine hane in kalorij zate preveč obremenjujoče, je še en pomemben korak. Morda misliš, da s tem ni narejeno še nič, ampak to ne drži: s tem, ko poimenujemo "na glas", kar nas pod površjem vztrajno gloda, se zgodi več stvari.

Prva - in za moje pojme najpomembnejša - stvar je, da s tem izrazimo sočutje do sebe. Glas prevzame zdravi del nas in se na ta način začne krepiti.

Druga je, da bo odslej veliko težje pometati pod preprogo vse dvome in pregovarjanja nezdravega dela nas, ki bo seveda še naprej poskušal uveljaviti svoje (Morda ti govori: "Kako boš pa sedaj vedela, da se ne rediš?! Ves trud je bil zaman! Začela se boš nekotrolirano rediti in ne boš se zmogla več ustaviti pri hrani!" ipd.)

In tretja stvar je, da s tem mobiliziraš energijo za spremembo: da boš odslej imela glavno besedo ti (tvoj zdravi del) in ne več motnja.

Kot sama zelo dobro veš, motnja hranjenja je zelo zahrbtna "zver". Verjetno že odlično poznaš vse njene finte, glede na to, da te maltretira že 7 let. Zato bo potrebno veliko potrpljenja in samosočutja. Mnogim, ki jim je uspelo premagati dolgoltene motnje hranjenja, je pomagalo prav to, da so se začeli pogovarjati z glasom motnje v svoji glavi. (Če ti pomaga, lahko v samoti z njo govoriš tudi na glas ;)). Naučiti se je treba reči ji: Ne! Nimaš prav! Ni ti mar za moje dobro! Spet lažeš! Ipd.

Sodobne metode zdravljenja motenj hranjenja vse bolj priznavajo pogled, da je dolgotrajna motnja integrirana v del osebnosti, zato je pomembno, da se postopno in vztrajno (samo)prevzgajamo. To zna biti kar težko, sploh v začetku, saj se moramo ponovno ali celo prvič naučiti, kako si izkazovati skrb, ki prihaja iz prostora ljubzeni. Če ponazorim: s seboj moramo začeti delati kot bi delali z nekom, ki ima enako težavo - in ki ga/jo imamo iskreno radi ter mu/ji želimo vse dobro.

Kako bi se pogovarjala s to osebo? Kako bi jo podprla, kadar bi imela krizo?

V začetku te "prevzgoje" lahko zelo pomaga obiskovanje podpornih skupin ali individualna oblika svetovanja. V Sloveniji imamo tri organizacije, kjer je to možno brezplačno - Muza, Svetovalni svet in Meavita.

Prej ali slej pa je na tebi tudi odločitev, da poskusiš nehati šteti kalorije - in tvegati, kaj se zgodi. Začneš lahko postopno, na primer najprej z enim obrokom na dan, temu pa potem dodajaš skozi čas še druge nepreštete obroke - do točke, ko boš lahko preživela brez štetja ves dan, vsak drugi dan in nazadnje ves teden ali mesec. Eksperimentiraj. :)

Ta pristop temelji na smernicah kognitivno-vedenjske terapije. Večkrat ko naredimo točno to, česar se bojimo (oz. za kar nam motnja govori, da je preveč strašno), lažje bo postalo opuščanje nadzora in večkrat bomo dobili izkušnjo, da se svet ni podrl. Še več - da je bilo celo povsem okej. :)

V tvojem primeru bi to pomenilo, da boš ugotovila, da ne, ne boš se nenadoma zredila za 10 kg, in ne, ne boš začela jesti brez prestanka. Tvoj občutek varnosti boš gradila na tem, da lastne vrednosti ne boš več povezovala s telesno težo in uspešnostjo kontrole  pri hrani. Gradila ga boš na tem, da boš ljubeče skrbela za potrebe svojega telesa in čustev. Zaupanje se bo skozi čas krepilo in tudi morebitni občasni zdrsi nazaj v strah in kontrolo ne bodo pomenili, da ti ne uspeva, ker so/bodo samo dela procesa, katerega končni cilj je še vedno: biti svobodna od motje.

Kako ti to zveni? :)

Lepo te pozdravljam,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja