Starši me ne marajo

Odgovor svetovalke:

Draga punca,

sem absolutno na tvoji strani. Verjetno si pod zelo velikim pritiskom, če se od tebe pričakujejo tako zahtevni, da ne rečem nezdravi cilji. Žal mi je, da je tako.

Veseli pa me, da si se obrnila na nas, saj lahko razberem, da se s starši očitno ne strinjaš. In prav je tako. Nikakor nisi "okrogla", če sodim po merah, in tudi če bi bila, nikakor ni prav, da starši kritizirajo otrokovo težo. Prav tako NI TREBA, da imaš same petice. 4 je super ocena, tudi nižje niso razlog za zmerjanje ali zasmehovanje svojih otrok.

Ko začnemo dozorevati, spoznamo, da naši starši niso tako vsevedni in vsemogočni, kot se nam je zdelo v zgodnjem otroštvu. Žal se kdaj izkaže, da se starši v čem celo hudo motijo. To ne pomeni, da te nimajo radi ali da ti ne želijo najboljše. Amapak ker žal ne znajo drugače, te skušajo oblikovati po svojih prepričanjih. Ne zmorejo videti škode, ki jo s tem lahko povzročijo, in ne zmorejo videti tvoje stiske.

Kaj to pomeni zate? Najprej to, da se boš morala bolj upirati njihovim pričakovanjem kot kdo drug. Ni treba, da se z njimi več prepiraš, ampak verjetno boš morala večkrat kaj preslišati in si misliti svoje. Narediti po svoje kljub njunemu neodobravanju.

Bolj se boš morala truditi tudi, da sama v sebi zaupaš informacijam, ki jih zagovarja preverjena stroka - in ne tvoja starša. Morda tudi tako, da jima kdaj na mizi pustiš kakšen letak ali knjigo, v kateri si lahko prebereta, kaj pomeni zdrav način življenja v različnih starostnih obdobjih. In kakšno o tem, da siljenje otrok v perefkcionizem lahko pusti zelo hude posledice na duševnem zdravju otrok. Knjižničarko lahko prosiš za priporočilo.

To - skrb za "prevzgojo" staršev - sicer ni tvoja naloga, ampak navajam zgolj kot pomožno opcijo - če res ne bo šlo drugače. Najprej pa bi ti svetvoala, da si v svoji neposredni bližini poiščeš drugo odraslo osebo, ki bo tvoja zaveznica. Mogoče je to lahko šolska svetovalna delavka - za začetek. Povej ji, kaj se ti dogaja, in jo prosi, če se lahko ona pogovori s starši.

Vesela bom, če poročaš, kako ti gre. Če potrebuješ še karkoli, pa se le oglasi, velja?

Mislim nate.

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Toplo pozdravljena.

Verjetno se boš strinjala, da zgolj čakanje in upanje na to, da se ne bosta drla nate, na dolgi rok ni najboljša opcija.

Grožnja z udarci že pomeni jasen prestop v polje kaznivega dejanja nasilja v družini. Hvala, ker si mi to zaupala.

Res ti želim pomagati. Žal pa dopisovanje z zamikom za take situacije ni najbolj ustrezno.

Če še ne zmoreš s tem problem stopiti do šolske svetovalne delavke in se ji zaupati, obstaja tudi bolj posreden način. Eden je, da se čim prej oglasiš v naši spletni svetovalnici (klikni na razpored), še bolje pa, da pokličeš na Tom telefon (116 111), ki je odprt vsak dan med 12. in 20. uro.

Skupaj s svetovalcem/svetovalko boš - še vedno anonimno - preko neposrednega pogovora najhiterje prišla do najboljše možne rešitve za tvojo trenutno stisko. Ne bo ti treba narediti ničesar, česar nočeš. So stvari in vedenja drugih, na katere žal nimaš vpliva, so pa nanje zmožni in dolžni reagirati drugi odrasli.

Dovoli jim, da to uredijo.

Kaj praviš - kaj od tega, misliš, da bi lahko naredila?

Mislim nate.

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena. :)

Ob tem kar poveš, pomislim, kako naporno mora biti živeti v večnem strahu pred naslednjim izbruhom staršev. Tudi, ko je vse okej, ne moreš uživati v občutku zadovoljstva, saj te že vnaprej skrbi naslednja njuna negativna reakcija. Drži?

Če pokličeš na Tom telefon, ne bodo naredili nič, česar nočeš. Še vedno bo tvoj klic anonimen. Enako velja za našo spletno klepetalnico, ki je zgolj tekstanje v živo (ni telefon).

Če svetovalka ali svetovalec oceni, da je tvoje blagostanje resno ogroženo, bodo ukrepali tako, da bo tvoja varnost na prvem mestu. Naš cilj je, da te bo manj strah staršev, ne še bolj. Nihče ne želi, vključno z mano, da se zgodi karkoli slabega v tvoji družini. Morda starši zgolj potrebujejo pomoč pri vzgoji. Družinam se vedno najprej pomaga tako, da se jih skuša podpreti in znižati pogostost prepirov.

Tudi če bi bili starši jezni, to ni nekaj, kar je tvoja odgovornost. Odrasli smo sami odgovorni za svoja čustva in dolžni skrbeti za vzdušje v odnosu z otroki in mladostniki.

Kaj praviš, bi vseeno poskusila poklicati na Tom?

Zanima me še, kako se razumeš s svojo sestro in kako misliš, da ona doživlja vse skupaj?

Lepo te pozdravljam.

 

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živijo! :)

Me veseli, da je doma spet bolj mirno. Pa vendar se mi zdi dobro, da veš, da imaš to možnost, da pokličeš na zaupni telefon za hitrejše reševanje situacije. Ni treba, da si sama s tem in da živiš še naprej v strahu. Marsikaj, kar se nam sprva zdi brezizhodno, je v resnici povsem rešljivo. Morda ne v hipu, a na daljši rok zagotovo.

Sestra ti torej tudi ni v oporo. Verjetno nekoliko igra vlogo tudi vajina razlika v letih - ravno v najstništvu se ta neskladnost najbolj pokaže. Vsekakor pa ni prav, da te tepe. Nihče nima pravice tega početi!

Super, da imaš vsaj prijateljico, s katero si lahko zaupata stiske in si stojita ob strani. Če ima podobno situacijo doma, morda lahko tudi skupaj poiščeta zaupno odraslo osebo, npr. gresta skupaj k šolski svetovalki ali pokličeta na zaupni telefon?

Vsekakor lahko vedno pišeš tudi semkaj. :)

Priporočam tale prispevek, morda tebi in tvoji prijateljici pride kaj prav.

Želim ti čim bolj miren dan.

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo!

To je pa super! :)

Poskušaj se čim bolj usmeriti na to, kar je sedaj. Zaenkrat naj bo tvoj fokus to, da čim bolj zaupaš psihologinji. Prepričana sem, da bosta skupaj sproti predelovali tudi morebitne nove konflikte s starši.

Pomagala ti bo, da ne boš nase prevzemala odgovornosti za vedenje staršev in poskrbela bo za to, da boš varna.

Če boš potrebovala podporo tudi tule, pa kar še piši. ;-)

Vse dobro ti želim,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja