Starsi me mecejo iz hise

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena. 

Hvala, da si se obrnila na nas in z nami delila svojo stisko. 

Žal mi je, da si se tako mlada znašla v tako neprijetni situaciji. 

Predlagam, da s psihologom poskusita najti čim več možnosti, ki bi ti pomagale od tu naprej: predelovanje stiske, način in vsebina komunikacije s starši, da bi lažje razumeli, da nimaš kam iti in da želiš ostati doma, način, kako reševati svoje izzive in težave... Procesu v psihoterapiji ali svetovanju je ponavadi treba dati čas preden pride do izboljšanja, saj v primeru depresije včasih malo traja, preden spet dobiš voljo in motivacijo za življenje, da se spet začneš veseliti in početi stvari, ki jih imaš rada. Zato te vzpodbujam, da vztrajaš in poskusiš premagati depresivne občutke, da ti bo potem lažje premagovati tudi ostale stiske.   

Ker bo izboljšanje občutkov morda trajalo nekaj časa, bi ti predlagala naslednje: če starši vztrajajo, da se odseliš, kam bi lahko začasno šla? Imaš kakšne druge sorodnike, recimo stare starše? Ali prijateljico, kjer bi lahko nekaj časa ostala? Ali bi lahko šla kam, kjer ima vsak svojo sobo, delite pa si skupne prostore (shared accommodation)? Če to ne pride v poštev, ali lahko začneš več delati preko študentskega servisa, mogoče tudi dve službi, če ne hodiš na faks? Ali si lahko najdeš redno zaposlitev, če nisi v šoli? Ali pa se vpišeš na faks, delaš, vmes pa imaš vsa leta študija status študenta, ki ti omogoča bivanje v študentu, bone za prehrano (ki so cenejši, kot pa če tega ne bi imela)? Če boš več delala, si boš čez čas lahko prišparala za izpit za avto, dokler avta nimaš, pa je najbolje, da živiš in delaš kje blizu mesta. 

Mogoče nič od zgoraj navedenega trenutno ne pride v poštev, želela sem ti samo pokazati, da poskusi energijo in misli preumeriti v stvari, ki jih lahko narediš, in čim manj v to, kar ne moreš in čim manj v razmišljanje, kako so ti to doma lahko naredili. Prav gotovo je zelo težko pri teh letih ostati brez vsega, te pa vseeno povabim, da razmišljaš o rešitvah, o majhnih korakih, ki bi ti pomagali ven iz tega stiske, in da ne 'kaznuješ sebe' z željami po smrti, ampak začneš iskati načine, kako se podpreti, motivirati, izvleči iz te stiske.

Omenila si, da si v depresiji, in takrat je malo težje najti energijo za vse zgoraj napisano, vseeno pa vedi, da negativno razmišljanje o tem, kako ne moreš ven iz te situacije, prinese neprijetne občutke, bolečino, občutke nemoči in miselnost 'ne bom zmogla'. Če pa na situacijo pogledaš iz drugačne perspektive in misli preusmeriš v to, kaj vse bi lahko naredila, da bi se izvlekla iz te stiske, si pa s tem razmišljanjem daš zagon, voljo, motivacijo, željo po preživetju in zaščiti same sebe. 

Vmes lahko svoje občutke predeluješ tudi s psihologom, v tej akutni situaciji lahko prosiš za več obravnav, povej, da si v veliki stiski. Poskušajta skupaj najti vse načine, kako lahko izboljšaš svojo situacijo. Pogovarjaj se z ljudmi, morda ti dajo kakšno idejo ali ti ponudijo pomoč. Sreča je, da si polnoletna in da lahko začneš skrbeti zase in živeti kot si ti želiš, čeprav bo na začetku težje, ker nimaš podpore od staršev. Vseeno se maksimalno potrudi, da vložiš energijo in trud v sebe, svoje izboljšanje, svojo situacijo in svoje življenje. Verjemi, da je možno, da urediš vse, kar se trenutno zdi kot nemogoča situacija. 

Ljudje smo zanimiva bitja: ko smo postavljeni v situacijo, kjer nimamo veliko možnosti, kjer mislimo, da se nikakor ne bomo mogli znajti ali preživeti, najdemo načine, o katerih prej nismo niti sanjali. Občutek za preživetje je eden najmočnejših in v stiski so se ljudje pripravljeni veliko bolj izpostaviti, potruditi, iti tudi preko sebe, da poskrbijo zase in za svoje življenje. Tudi ti boš videla, da če boš delala na sebi in korak po korak izboljševala svojo situacijo, da boš čutila vedno manj nemoči in vedno manj boš razmišljala o tem, da bi rada umrla. Začela boš čutiti voljo do življenja in tega, da sama poskrbiš zase, če starši več ne želijo. Odvisna boš sama od sebe in boš naredila vse, da se ti življenje uredi.

Želim ti veliko poguma in vse dobro na tej poti. Če želiš, pa si toplo vabljena, da se nam še oglasiš. 

Srečno! 

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Težko je slišati to, kar si zapisala: starši me mečejo iz hiše. Čutiti je neko dokončnost, skrajno mejo v odnosu.

Odnosi so sicer živo dogajanje med nami in vsak pri tem prispeva svoj delež. V odnosih imamo vsi možnost biti bolj ali manj aktivni, bolj ali manj sodelovalni. V odnosih je pomembno, posebno med ljudmi, ki živijo skupaj, da spoznavamo in razumemo potrebe drug drugega (potrebe pomenijo, da ima vsak izmed nas lahko različne želje, pričakovanja, pa tudi to, kar potrebuje in brez česa težko živi – seveda skupaj z drugimi). To zadnje – skupno življenje – je tisto, česar se moramo, vsaj običajno, naučiti, čemur dostikrat rečemo pripravljenost za prilagajanje na to, kakšne so želje, potrebe, pričakovanja drugega. Vse ima, seveda, svoje meje; kar pomeni, da se nekje konča, nekje začne. Skupno življenje pogosto pomeni, da se moramo vsi, ki živimo skupaj, prilagajati na to, do določene mere, kar si drugi želijo, kar potrebujejo. Ljudje nismo pripravljeni živeti z nekom, ki živi tako, kot mi ne živimo in tega tudi ne sprejemamo. Seveda, so vedno možne kompromisne rešitve, a to pogosto pomeni, da se morajo pri tem truditi za prilagajanje vsi, ki tam živijo.

Nisi napisala, kdaj pa sta se z mamo razumeli, v katerem obdobju tvojega življenja  ali maminega življenja, kako je bilo takrat v vajinem odnosu. Kdo še živi skupaj z vama? Kdo je tisti, od katerega se pričakuje, da se bo prilagodil najbolj? Komu se ni potrebno veliko prilagajati? Kdo skrbi za to, da lahko živite skupaj? Včasih je namreč v družini nekdo, ki pogosto umirja medsebojne napete odnose. A obstaja pri vas kdo takšen? Imaš očeta? Živite skupaj? Imaš brate, sestre? Kako oni vidijo tvoj odnos z mamo?

Velikokrat sem razmišljala o tem, da pogosto nastajajo napetosti v odnosih zaradi hišnih ljubljenčkov, ki si jih želijo otroci. Morda je težko razumeti, da imajo otroci izredno radi in so navezani na živali, starši (ali kateri od staršev) pa ne. Vendar je tudi to možno. Obstajajo »živaloljubci«, ki imajo zelo radi živali, vse ali le določene. In obstajajo ljudje, ki niso ljubitelji živali nasploh, ali samo določenih ne. So tudi takšni, ki imajo alergije na dlako in posledično ne zmorejo živeti z živalmi z dlako.

Ne vem, kako je pri vas, pri tvoji mami. A ste kdaj imeli kakšno žival, ki je bivala z vami? V stanovanju ali izven, v okolici hiše?

Ali so težave v vajinem odnosu še zaradi kakšnih medsebojnih nesoglasij, nestrinjanj, ne samo zaradi psa?

Kot vidiš, se mi je porajalo več vprašanj, kot odgovorov. Še vedno je možnost, da se obrneš na nekoga, ki mu zaupaš in se lahko z njim neposredno pogovoriš o tem, kako se počutiš doma, kaj se dogaja v tvojih odnosih z drugimi. Morda kakšen učitelj, šolska svetovalna delavka, ali kdo drug.

Prav tako nam vedno lahko še pišeš in bolj široko pojasniš, kaj se dogaja v tvojih odnosih.

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja