Starsi me mecejo iz hise

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena. 

Hvala, da si se obrnila na nas in z nami delila svojo stisko. 

Žal mi je, da si se tako mlada znašla v tako neprijetni situaciji. 

Predlagam, da s psihologom poskusita najti čim več možnosti, ki bi ti pomagale od tu naprej: predelovanje stiske, način in vsebina komunikacije s starši, da bi lažje razumeli, da nimaš kam iti in da želiš ostati doma, način, kako reševati svoje izzive in težave... Procesu v psihoterapiji ali svetovanju je ponavadi treba dati čas preden pride do izboljšanja, saj v primeru depresije včasih malo traja, preden spet dobiš voljo in motivacijo za življenje, da se spet začneš veseliti in početi stvari, ki jih imaš rada. Zato te vzpodbujam, da vztrajaš in poskusiš premagati depresivne občutke, da ti bo potem lažje premagovati tudi ostale stiske.   

Ker bo izboljšanje občutkov morda trajalo nekaj časa, bi ti predlagala naslednje: če starši vztrajajo, da se odseliš, kam bi lahko začasno šla? Imaš kakšne druge sorodnike, recimo stare starše? Ali prijateljico, kjer bi lahko nekaj časa ostala? Ali bi lahko šla kam, kjer ima vsak svojo sobo, delite pa si skupne prostore (shared accommodation)? Če to ne pride v poštev, ali lahko začneš več delati preko študentskega servisa, mogoče tudi dve službi, če ne hodiš na faks? Ali si lahko najdeš redno zaposlitev, če nisi v šoli? Ali pa se vpišeš na faks, delaš, vmes pa imaš vsa leta študija status študenta, ki ti omogoča bivanje v študentu, bone za prehrano (ki so cenejši, kot pa če tega ne bi imela)? Če boš več delala, si boš čez čas lahko prišparala za izpit za avto, dokler avta nimaš, pa je najbolje, da živiš in delaš kje blizu mesta. 

Mogoče nič od zgoraj navedenega trenutno ne pride v poštev, želela sem ti samo pokazati, da poskusi energijo in misli preumeriti v stvari, ki jih lahko narediš, in čim manj v to, kar ne moreš in čim manj v razmišljanje, kako so ti to doma lahko naredili. Prav gotovo je zelo težko pri teh letih ostati brez vsega, te pa vseeno povabim, da razmišljaš o rešitvah, o majhnih korakih, ki bi ti pomagali ven iz tega stiske, in da ne 'kaznuješ sebe' z željami po smrti, ampak začneš iskati načine, kako se podpreti, motivirati, izvleči iz te stiske.

Omenila si, da si v depresiji, in takrat je malo težje najti energijo za vse zgoraj napisano, vseeno pa vedi, da negativno razmišljanje o tem, kako ne moreš ven iz te situacije, prinese neprijetne občutke, bolečino, občutke nemoči in miselnost 'ne bom zmogla'. Če pa na situacijo pogledaš iz drugačne perspektive in misli preusmeriš v to, kaj vse bi lahko naredila, da bi se izvlekla iz te stiske, si pa s tem razmišljanjem daš zagon, voljo, motivacijo, željo po preživetju in zaščiti same sebe. 

Vmes lahko svoje občutke predeluješ tudi s psihologom, v tej akutni situaciji lahko prosiš za več obravnav, povej, da si v veliki stiski. Poskušajta skupaj najti vse načine, kako lahko izboljšaš svojo situacijo. Pogovarjaj se z ljudmi, morda ti dajo kakšno idejo ali ti ponudijo pomoč. Sreča je, da si polnoletna in da lahko začneš skrbeti zase in živeti kot si ti želiš, čeprav bo na začetku težje, ker nimaš podpore od staršev. Vseeno se maksimalno potrudi, da vložiš energijo in trud v sebe, svoje izboljšanje, svojo situacijo in svoje življenje. Verjemi, da je možno, da urediš vse, kar se trenutno zdi kot nemogoča situacija. 

Ljudje smo zanimiva bitja: ko smo postavljeni v situacijo, kjer nimamo veliko možnosti, kjer mislimo, da se nikakor ne bomo mogli znajti ali preživeti, najdemo načine, o katerih prej nismo niti sanjali. Občutek za preživetje je eden najmočnejših in v stiski so se ljudje pripravljeni veliko bolj izpostaviti, potruditi, iti tudi preko sebe, da poskrbijo zase in za svoje življenje. Tudi ti boš videla, da če boš delala na sebi in korak po korak izboljševala svojo situacijo, da boš čutila vedno manj nemoči in vedno manj boš razmišljala o tem, da bi rada umrla. Začela boš čutiti voljo do življenja in tega, da sama poskrbiš zase, če starši več ne želijo. Odvisna boš sama od sebe in boš naredila vse, da se ti življenje uredi.

Želim ti veliko poguma in vse dobro na tej poti. Če želiš, pa si toplo vabljena, da se nam še oglasiš. 

Srečno! 

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije