Starši in pričakovanja

Pozdravljeni,

mislim, da so mi starši pustili neko travmo iz otroštva, ki bi jo rada presegla, a ne vem kako. Naj razložim.

Imela sem na splošno zelo lepo otroštvo in tudi moji starši so se veliko ukvarjali z mano. So pa vedno imeli visoka pričakovanja(najbrž imamo gen perfekcionizma tudi v družini) glede vsega, šole, ocen, obnašanja, hišnih opravil in življenja na splošno. Spomnim se, da so mi tudi velikokrat govorili, da se učim zase in ne za njih, a obnašali so se malo drugače. Še posebej ati, je vedno dal velik poudarek na moje ocene(če ne celo večji, kot jaz sama). Včasih se je zgodilo, da, ko sem pri angleščini, ki mi gre, dobila 4 namesto 5, je bila prva stvar, ki jo je komentiral: "Zakaj ni 5?". In ko se ti to parkrat zgodi, mislim, da se ti kot otroku vsidra v podzavest, da pač nisi dovolj dober. Tudi čez celo osnovno šolo, sem imela načeloma dober odnos s starši(če ne štejemo par običajnih najstniških izpadov in problemov), ampak vedno sem nekako imela občutek, da sem lahko še boljša in še bolj perfektna. Mislim, da sem potem tudi zaradi tega nekje 3 leta nazaj fasala anksiozno depresivno motnjo, ki se je v meni nabirala že dolgo časa. Glavni problem le-te je bil, da sem se počutila manjvredno in nikoli dovolj dobro. Torej zdaj, ko sem boljše in gledam za nazaj, mislim, da je to tudi igralo vlogo. Vem, da mi starši nikoli niso hoteli nič slabega, ampak včasih, tudi če rečejo kaj dobronamerno, otrok to čisto drugače sprejme. Tudi zdaj se mi recimo dogaja, da spet čutim pritisk, čeprav sem se že večkrat pogovorila z njimi glede tega. Trenutno sem v 4.letniku srednje šole in se moram letos res potruditi, da bom sprejeta dalje na faks. In to me starši KONSTANTNO opominjajo, da ma ja ne bom "zabluzila" in se bom lahko vpisala dalje. 

Mislim, da so mi s tem načinom vzgoje pustili neko travmo, ki me bo spremljala skozi celo življenje. S tem sem se sprijaznila, a jo vseeno skušam premagati. Imate mogoče kake nasvete, kako? Poskušala sem se že pogovoriti z njimi in ni najbolj pomagalo, ker pomoje ne razumejo mojega vidika situacije. Drugače pa tudi poskušam čim bolj delati na svojem mentalnem zdravju s pozitivnimi afirmacijami, meditacijo, itd.

Lep pozdrav!