Starši

Odgovor svetovalke:

Draga Trobentica!

Veseli me, da si se odločila, da na našo spletno svetovalnico zaupaš svojo stisko. Upam, da si se po zapisu sporočila počutila vsaj malo bolje, saj nam je navadno lažje, če se nekomu zaupamo. Upam tudi, da bo moj odgovor v tebi vzpodbudil optimizem in vsaj malo dobre volje.

Tvoja družina je doživela ločitev. Vedeti moraš, da je to eden izmed bolj stresnih dogodkov, s katerimi se človek sreča tekom svojega življenja. Ločitev je stresna tako za par, ki se ločuje, prav tako pa predstavlja izziv tudi za otroke ali druge posameznike, ki so s parom tesneje povezani. Tako je popolnoma razumljivo in sprejemljivo, da v tem obdobju doživljaš nekoliko bolj negativne občutke. Tvoje življenje je zdaj drugačno. To pa od tebe zahteva, da se nanj postopoma prilagodiš. Ne skrbi, s časom se boš navadila na drugačen ritem in lažje ti bo. Moraš pa razumeti tudi svoja starša. Tudi zanju se je zgodila velika sprememba in verjetno potrebujeta nekaj časa, da se na vse skupaj dobro privadita. Morda morata še sama dokončno predelati situacijo in popolnoma možno je, da se v zadnjem času nekoliko slabše razumete, saj ločitev prav od vseh treh zahteva prilagajanje, usklajevanje in dogovarjanje o novem načinu življenja. Prepričana sem, da te imata starša še vedno neizmerno rada, poskušaj pa razumeti, da se nahajate v nekoliko bolj stresnem obdobju in sčasoma, ko se boste na vse skupaj navadili, bo lažje vsem.

Praviš, da je mama novega partnerja vesela in je drugačna kot takrat, ko je le s tabo. Normalno je, da ob začetku nove zveze doživljamo več prijetnih in pozitivnih občutkov, zato se ti verjetno mama zdi drugačna, ko je z vama še njen novi partner. Čeprav bi ti po eni strani rekla, da bodi vesela, da je mama z novim moškim srečna, je popolnoma v redu in sprejemljivo, da tega mogoče še ne občutiš. In da so tukaj zaenkrat bolj neprijetni občutki kot pa prijetni. Tudi ti moraš sprejeti to, da starša nista več skupaj in da sta morda že pripravljena, da svoje življenje nadaljujeta z nekom drugim. Sprejemanje takih sprememb pa lahko zahteva nekaj časa, zato ne bodi prestroga do sebe. Kar občutiš, je popolnoma v redu.

Potem pa so tu še izpit, telefon in delo. Glede izpita ti svetujem, da sama poskušaš poiskati čim več informacij o tem, kakšni so postopki in pravila. Informacije lahko iščeš preko spleta (bodi pozorna, da gledaš verodostojne vire informacij) ali pa stopiš v stik s kakšno izmed avtošol, kjer ti lahko vse podrobno razjasnijo. S temi informacijami lahko potem seznaniš tudi mamo, s pogovorom pa poskušajta najti kompromis, ki bo obema ustrezal. Zdi se mi super, da si že kontaktirala vrtce in trgovine ter si poskušala najti delo. Vidim, da si lahko proaktivna, kar je super naložba tudi za prihodnost! Do začetka šolskega leta je še nekaj časa, tako da lahko pregledaš tudi različne spletne strani, ki oglašujejo dijaška dela (npr. Mjob, e-Študentski servis). Morda pa najdeš kaj, kar ti v naslednjih dneh lahko prinese še nekaj zaslužka. Navdušena sem tudi nad tem, da si se pripravljena potruditi za svoj telefon in poskušaš najti načine, kako ga lahko najdeš. Marsikdo bi se že vdal, jaz pa sem mnenja, da je vredno poskusiti – izgubiti ne moreš ničesar. Te morda tja lahko pelje oče, v kolikor mama ne bi bila za? Je možno, da greš na avtobus ali vlak?

Zdi se sicer, da oba starša v tebi spodbujata samostojnost in proaktivnost. To sploh ni slaba stvar. Si namreč v obdobju mladostništva, za katerega so značilni prvi koraki na poti k neodvisnosti in samostojnosti. Starša ti tako nudita odlične priložnosti, da se naučiš poskrbeti zase (in za druge), kar pa so le dobrodošle veščine. Popolnoma pa razumem to, da si želiš več njune podpore in pomoči. Občutek, da se lahko na nekoga zanesemo, je dober. Iz tvojega zapisa sicer sklepam, da si marsičesa zmožna že sama, kar s pridom lahko izkoristiš. Tudi nekaj dobrega je v tem, da si samostojna – ne potrebuješ se zanašati na druge ali čakati njihovo pomoč. Še vedno pa si mladoletna in popolnoma razumljivo je, da se ob težjih odločitvah ali v novih situacijah obračaš na starša po pomoč. Iskreno jima priznaj, kdaj bi si res želela njuno podporo, nate pa sta lahko le ponosna ob vseh stvareh, ki jih opraviš sama.

V tvojem sporočilu pa najbolj izstopa to, da trenutno misliš, da se ne moreš nikomur zaupati in mu pokazati svojih pravih čustev. Prepričana sem, da je tako tudi zaradi spremembe, ki jo je doživela tvoja družina. Naj ti povem, da so tvoja čustva še kako vredna in še kako pomembna. Tudi če ti mama trenutno ne daje tega občutka, je vse, kar občutiš, pomembno. Razumem tvojo stisko, saj občutek, da si sam, ni prijeten. Vendar imaš še vedno možnost, da se obrneš na mamo. Ko bosta sami doma in bosta imeli dovolj časa, jo lahko prosiš, če bi se lahko v miru pogovorili. Iskreno ji lahko zaupaš, kako se počutiš, kaj te skrbi. Pokaži svoja čustva in videla boš, kako bo odreagirala mama. Bodi pa tudi ti tam zanjo. Tudi ona ti lahko zaupa nekatere svoje skrbi, ti pove, kaj si ona misli o situaciji. Razmisli pa tudi, ali se morda v tem času lahko obrneš tudi na koga drugega? Morda na kakšnega vrstnika/vrstnico oz. prijatelja/prijateljico? Na nekoga, ki je prav tako doživel ločitev staršev? Zagotovo bi razumel določene občutke, s katerimi se srečuješ in ti morda podal tudi kakšen nasvet, kako se je z ločitvijo staršev spoprijel sam. Prepričana pa sem tudi, da bo kakšna dobra prijateljica pripravljena iti s teboj na pijačo ali sprehod, kjer se ji lahko zaupaš in pokažeš svoje občutke.

Ločitev tudi od tebe zahteva, da najdeš novo ravnovesje. Zavedati pa se moraš, da se ob tem ves čas dogovarjaš tudi s staršema in tako kot onadva se moraš tudi ti njima nekoliko prilagoditi, iskati kompromise. Normalno je, da ste na začetku nekoliko več v konfliktih, da si postavljate in ustvarjate meje zaželenega in nezaželenega. Svetujem ti, da se z njima poskušaš čim več iskreno pogovarjati in tako ugotoviti, kaj je pomembno tudi njima.

Vse dobro ti želim! Upam, da ti bo odgovor pomagal in vate vlil upanje, da bo vse še v redu :)

Lea Prinčič, mag. psihologije