starsi

Odgovor svetovalke:

Draga Lana.

Hu. Ob tem opisu sem kar začutila, kako naporno mora biti, ko se v komunikaciji z mami tudiš biti ti tista, ki skrbi za ustrezno vzdušje. Razumljivo, da te jezi, ko gre mama kljub tvojemu trudu vsakič znova čez mejo.

Ne le, da se že dovolj trudiš za izboljšanje odnosa - mislim, da se trudiš preveč. Boksanje v steno do samopoškodovanja je dober znak tega. Predolgo čakaš, da rečeš "stop". Pravico imaš reči stop takoj, ko to potrebuješ.

Ljudje imamo različno visok prag tolerance za neprimerno vedenje drugih. Zato je tako pomembno, da se čim bolj poslušaš in komunikacijo ustaviš takoj, ko ti bo preveč. Preveč vpitja, preveč očitkov in preveč ignoriranja tega, kar poveš. Če čakaš do zadnje trohice svoje moči, je normalno, da nazadnje eksplodiraš.

Če se boš torej izurila v tem, da se umakneš prej, ti zelo verjetno ne bo treba v tako skrajno vedenje, kot je boksanje pesti do krvi in oteklih členkov.

Da se vrnem k tvojim občutkom do mame: žal mi je, da se z mamo ne razumeš, kot bi se rada. Zlahka te razumem, da te obidejo celo občutki sovraštva. Zdi se mi pa super, da imaš vsaj očeta, s katerim se razumeš dobro. V resnici za psihološko zdravje v odraščanju potrebujemo vsaj eno stabilno odraslo osebo, ki ji zaupamo in jo imamo radi. Običajno se nas večina bolje razume z enim od staršem. Takšna je bila tudi moja izkušnja.

Zato si tega ne očitaj. Ni nujno, da bo vedno tako. Morda mama prestaja kaj, kar ji v tem obdobju (to je za odraslega lahko tudi zadnjih nekaj let) onemogoča bolje ozavestiti lastne vzorce komuniciranja in vedenja. Seveda to ni tvoj problem, niti ni tvoja odgovornost, da to rešuješ. Ampak tak pogled ti lahko pomaga, da lažje razumeš, da mama tega ne dela zato, ker se s tabo noče dobro razumeti. Zaenkrat zgolj (še) ne zmore drugače.

To pa po drugi strani seveda ne pomeni, da moraš tiho trpeti. Pomaga lahko, da se enostavno ne trudiš več sama rešiti vsakega vajinega konflikta. Za vzdušje v odnosu je pri mladoletnih vedno odgovoren odrasli. Tvoja odgovornost je zgolj, da spoštuješ svoje potrebe in da ne škoduješ drugi osebi. Torej se lahko mirno odstraniš iz prostora, ko boš začutila, da te mama ne posluša oz. sliši. Lahko ji tudi naravnost poveš: "Mislim, da v tem stanju ne bova našli skupnega jezika. Se pogovoriva kasneje, ko bova obe mirni." (Prilagodi po želji.)

Ključno je, da v konfliktu čim bolj uporabljaš osebno govorico. To pomeni, da vse izjave, ki jih daješ, nanašaš nase: (jaz) čutim, (jaz) mislim, (jaz) verjamem, (jaz) ne želim, (jaz) želim, (jaz) prosim ...

Če te oseba na drugi strani ne sliši - kar vidiš po tem, da se ne odziva na to, kar si povedala - lahko nekajkrat ponoviš isto izjavo kot pokvarjena plošča. In če še vedno ne sliši, odidi stran. Imaš vso pravico tudi to tega.

Še ena koristna tehnika je "siva skala". Ta pride prav, kadar smo v konfliktu z nekom, ki nam očitno nastavlja čustvene vabe. Torej, da podaja izjave, za katere je jasno, da se bomo nanje čustveno negativno odzvali. V takih situacijah je ustrezen odziv ravno nasproten - "neodziv". Smo kot "siva skala", mrtvo hladni in ne razpravljamo. Še vedno smo lahko vljudni, a se ne zapletamo v konflikt, dokler oseba ne spremeni načina komuniciranja. Lahko se odzivamo z nevtralnimi enozložnicami ali smo tiho oz. spremenimo témo v nekaj nevtralnega. "Zebe me, grem malo pod kovter." "Grem se pripraviti na šolo/trening ipd." "Očetu grem pomagat ..."

Če te bo kljub temu še kdaj zgrabila taka silna jeza, da bi boksala v zid, pa vseeno poskusi boksati v kaj manj trdega. Verjamem, da nekaj upora v takih trenutkih potrebuješ in da mehka blazina morda ne bo zalegla, ampak morda si omisliš boksarsko vrečo?

Sicer obstaja tudi kar nekaj dokazov o tem, da dajanje duška jezi v resnici ne sprosti počutja - ravno nasprotno - in da je bolje jezo preusmeriti v nekaj drugega. Prvih nekaj trenutkov zna biti zelo napornih in neprijetnih, potem pa lahko hitro ugotoviš, da se počutiš mnogo bolje in še kakšno dodatno korist imaš lahko od tega (pospravljanje sobe, matematična ali fizikalna domača naloga, hitra hoja v gozd, klic prijateljici, pisanje dnevnika, ples na hitro, udarno glasbo, metanje žoge na koš ipd.)

Upam, da kaj od predlaganega poskusiš. Hvaležna ti bom, če se ob priliki še kaj oglasiš in poročaš, kako ti oz. vama gre. :)

Pošiljam ti topel objem,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja