Starši

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala, kako se počutiš.

Žal mi je, da doživljaš to stisko in da starša ne opazita, da te njuno prepiranje prizadene. Mi lahko poveš malo več o tem, kaj misliš z 'mama hoče pomagati, oče pa ne'?

Odrasli se včasih ne zavedajo, kak vpliv ima njihovo prepiranje na vse prisotne, še posebej na njihove otroke. Včasih je zelo pomembno to ubesediti in jim na lep način povedati, da nas to prizadene in boli. Ali ste že kdaj imeli odkrit pogovor o tem, kako njuno prepiranje vpliva nate oz. kako ga doživljaš? Si jima imela kdaj možnost povedati o svojih strahovih, da bi se ločila, in o tem, da pogosto jokaš, ker te skrbi? A misliš, da bi jima to zmogla povedati? Imaš mogoče brata ali sestro, s katerima bi lahko govorila o svojih občutkih?

Včasih je žal tudi tako, da odrasli ugotovijo, da se vedno manj ujemajo, zato se začnejo veliko kregati in si nasprotovati. To ni nujno nalašč, bolj gre za to, da so med njimi vedno večje razlike in vedno težje najdejo skupen jezik. Ljudje so lahko čudoviti starši, vendar kot partnerji ne funkcionirajo več na način, kot so prej. Čeprav je težko, moramo spoštovati želje in potrebe drugih ljudi, ter sprejeti, da so se njihove poti nekje začele razmikati in iti v drugo smer. Seveda pa je pred tem najboljše odkrito spregovoriti o svojih občutkih, da drugi vedo, kaj čutimo in nam lahko pri tem morda tudi pomagajo.

Toplo svetujem, da se najprej pogovoriš s starši (če lahko), morda sploh ne vedo, kako se počutiš. Ko se boste lahko odkrito pogovorili, bosta morda tudi onadva začela drugače gledati na svoj način komunikacije in morda ugotovila, da se želita lepše pogovarjati drug z drugim. Ko jima enkrat nekdo drug (še posebej njun otrok) izpostavi, da opazi njune prepire, bosta morda bolj pozorna na to, kako se obnašata, prav tako pa se bosta morda šele takrat zares zavedala, da so njuni prepiri vse močnejši, saj jih opazijo tudi drugi. To lahko postane tudi njuna motivacija, da bosta morda morala glede tega kaj narediti. Do takrat pa ti toplo priporočam, da se o tem pogovarjaš z ljudmi, ki jim zaupaš, saj je pomembno, da tega bremena ne nosiš sama, saj sčasoma postane pretežko.

Upam, da ti je napisano vsaj malo v pomoč, hkrati pa upam, da se še oglasiš in nam poveš, kako ti je šlo. Vse dobro ti želim.

Srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije