starša se kregata pred MANO!!

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena! 

Žal mi je, ko berem o tem, kako ti je hudo, ko se tvoja starša prepirata. Najprej bi ti rada povedala, da nikakor nisi ti kriva za to, kako starša ravnata, razmišljata, kaj čutita in kako doživljata stvari! Kako bosta reševala stvari med seboj je namreč samo njuna odgovornost. Verjamem pa, da je zate zelo boleče poslušati prepire, ko pa si vsi za svoje starše želimo, da bi se razumeli, si izkazovali ljubezen, vrednost in podobno. To bi verjetno pomirilo tudi tebe. Na tak način namreč delujejo najglobji odnosi in nam nikoli ni vseeno, kako se naši družinski člani razumejo med seboj.

Opisuješ, da imaš občutek, da se starša kregata samo zaradi tebe. Tako se navzven izrazita, včasih celo v sebi res tako mislita ali stvar le tako izpade. V resnici pa so to zanju le priložnosti ali »izgovori«, da lahko izrazita tista nestrinjanja in težke občutke, ki jih v resnici doživljata v odnosu med seboj in jih ne zmoreta izraziti v iskreni obliki. Takšno ravnanje je do tebe krivično, saj s tem krivda, ki v resnici ni tvoja, vseeno pade nate.  Verjetno ti je zelo težko prepoznat, kdaj starša po krivici valita krivdo nate, sploh če od staršev slišiš besede, da si kriva ti. Zato nehote njune besede sprejmeš in začneš tudi sama verjeti, da si pogosto kriva za njune prepire. Žal mi je za to in ti želim, da bi se lahko tega razbremenila. 

To, da si se opogumila in napisala pismo, kaže, da si zbrala že veliko misli in poguma, s katerim si upala podeliti del svojega doživljanja. To je dobra priložnost, da sedaj o tem spregovoriš še s starši ali vsaj z enim od njiju. Da jima poveš, kako se ti počutiš ob njunem ravnanju, kako ti je težko, kaj razmišljaš, česa te je strah, kako njuni prepiri vplivajo nate, kaj bi si želela namesto tega ipd. Pri tem bodi pozorna, da boš govorila predvsem o sebi in o svojih občutkih. Če na hitro podam primer, je razlika kako izraziš svojo bolečino: »Vidva sta prava kretena, ker se toliko prepirata. Sovražim vaju, ker mi grenita življenje!« ali pa »Res mi ni prijetno, ko se prepirata! Ob tem tudi jaz začutim jezo, da sta tako groba in me je strah, da bi se morda ločila. Težko mi je slišati, kako se žalita. Rada bi, da se lepše vedemo drug do drugega.« 

Obstaja možnost, da bosta starša to težko slišala, lahko pa bosta dobro sprejela. V vsakem primeru te spodbujam, da tvegaš in spregovoriš, kako doživljaš vzdušje ob prepirih. S tem boš vsaj sebe počasi razbremenila občutkov krivde, ki jih nosiš sedaj. Če pa bosta starša ob tem vztrajala, da si ti kriva za njune prepire, tega ne vzemi nase, ampak se skušaj spomniti te razlage: starša sta vedno SAMA odgovorna za to, kaj v sebi doživljata, kako to pokažeta in povesta ter kako rešujeta svoje boleče izkušnje. NJUNA odgovornost in odločitev je, da to naredita spoštljivo in brez poniževanja ali valjenja krivde. Nikoli ne more bit drugi odgovoren za to ali se bom zdiral, poniževal ipd., ali pa bom povedal spoštljivo in odločno. 

Če se bodo v tebi še vedno nabirali težki občutki, ti svetujem, da še naprej govoriš o njih, da jih raziskuješ in si dovoliš biti žalostna, prestrašena ...  poišči odraslo osebo, ki bi ji lahko zaupala, ob kateri se počutiš varno in lahko spregovoriš o dogajanju doma. Obrni se nanjo tudi večkrat, če bo potrebno. 

Na koncu pisma omenjaš, da večkrat tudi sama iščeš prepire, saj ti je tak način komunikacije najbolj znan. Menim, da bi lahko to bil tudi odraz tvoje jeze, za katero ne poznaš drugačnega načina, kako jo izrazit. Ko ne znamo o tem spregovorit drugače, se ta lahko še bolj okrepi. Želim ti, da najdeš to odraslo osebo, o kateri pišem zgoraj in ji poveš vse to, kako močno te bolijo in jezijo določene stvari doma, kako se počutiš nemočno in podobno. Ko bodo tvoja jeza in tvoje stiske dobile prostor, boš lahko tudi začela raziskovat, kaj z njimi naredit in kako jih pokazati na drugačen način. S tem tudi ne boš rabila pri drugih iskat prepirov, ampak boš našla drugačne poti za reševanje stiske. 

Želim ti čim več uspehov na poti raziskovanja sebe in svojih občutkov ter ti želim lep vstop v novo šolsko leto!

Eva Žukovec, bak. psihoterapevtske znanosti, SFU Ljubljana in dipl. socialna delavka (UN)