Srednja šola in domotožje

Živjo!

Jokam, spet jokam... Čez dva dni se spet začne šola in jaz grem v 2. letnik gimnazije in ker je šola preveč oddaljena od doma, stanujem v dijaškem domu. Lansko leto sem imela velike probleme z domotožjem. Že preden cel teden prej preden sem se vselila v dijaški dom sem jokala. Na splošno sem občutljiva in zelo čustvena oseba. Zjokam se ob vsaki stvari. Prej sem se zelo veselila te šole, že skoraj dve leti prej sem bila odločena, da se bom vpisala tja, a tam sem vsak dan jokala. Najprej nisem nikomur želela povedati za to, razen staršem pa še tem sem na začetku to želela prekriti. Vse sem tiščala v sebi. Že prvi teden, je mami pisala moji vzgojiteljici, da mi je hudo. Tudi meni je rekla, naj grem do nje in se pogovorim. To sem storila in še kasneje sem hodila k njej na pogovore. Ta vzgojiteljica me je tudi poslala k svetovalni delavki v dijaškem domu in tudi z njo sem imela tedenske pogovore. Potem sem kmalu imela pogovor tudi s šolsko svetovalno delavko in razredničarko. Bilo mi je zelo hudo. Problem je bil, da še sama nisem točno vedela, kaj vse me moti. Nisem vedela, ali je kriva šola ali kaj. Tako se nisem kaj preveč družila z ostalimi ljudmi v domu, s cimro pa se tudi nisva kaj preveč pogovarjali, ker je bila ona bolj tiha, pa tudi poznali sva se od prej. Zdelo se mi je, da ni nikogar, s katerim bi se poštekala. Zapirala sem se sama vase, sram me je bilo, da bi kdorkoli od vrstnikov izvedel, saj bi si mislili, da sem jokica. Jezilo me je, da so se vsi ostali zabavali, jaz pa nisem vedela, kako naj se rešim domotožja. Tako so si vsi našli prijatelje, jaz pa sem bila malo tam malo tam. Z nikomer pa se nisem tako dobro razumela, da bi mu lahko karkoli zaupala. Pogrešala sem družino, osnovno šolo, bivše sošolce, staro rutino. Nič mi ni ustrezalo tam. Posledično sem se veliko učila, saj nisem vedela, kaj naj drugega tam počnem. Tako težav z ocenami nisem imela. Sem perfekcionistka in prve mesece sem imela same odlične ocene, kar ni ravno normalno, za tako težko šolo, ki sem si jo izbrala. Tudi na koncu leta sem imela povprečje 5.0. Drugače sem imela na voljo ogromno ob šolskih dejavnosti. Obiskovala sem še pevski zbor in glasbeno šolo, saj mi glasba pomeni res veliko. Komaj sem čakala, da bom lahko šla domov odštevala sem dneve in celo ure, kdaj bo prišel petek, da bom šla na avtobus. Ampak situacija se ni izboljšala, ko sem prišla ob petkih domov. Ni bilo do ničesar. Vedno sem imela veliko dela za šolo, zato sem večino vikenda preživela v sobi za zvezki, ampak to delo ni bilo efektivno, saj sem kar naprej razmišljala, koliko imam za narediti in da je to čisto preveč, da nimam časa za nič drugega. Odmikala sem se od svojih sorodnikov, nisem želela na obisk k njim, saj sem bila vedno slabe volje, kar na jok mi je šlo in tudi oni bi me spraševali, če mi je še vedno hudo... Kmalu je za moje domotožje vedelo veliko ljudi, saj živim v vasi in starši so jih povedali. Grozno sem se počutila. Izogibala sem se ljudi, saj bi me spet spraševali, kako mi je, jaz pa bi komaj zadrževala jok. Ob sobotah dopoldne sem se počutila bolje, a bolj kot je šlo proti večeru slabše je bilo. Ob nedeljah sem samo razmišljala o tem, kaj moram spakirati, in kdaj imam avtobus ter kaj vse še moram narediti. Bilo je obupno. Starša sta me hodila tolažiti in mi govoriti, naj se ne obremenjujem preveč s šolo, naj se družim z drugimi, a nisem mogla, saj mi je kar naprej šlo na jok. Nista želela, da bi zapadla v kakšno depresijo. Na spletu sem brskala, kako si pomagati, naredili sem veliko testov, če imam depresijo. Vedno mi je pokazalo blaga do srednja depresija, a to nisem nikomur povedala.
No in to se je vleklo skozi vse leto. Ko je marca prišla korona, sem bila zelo vesela, da sem lahko bila doma. Kar naenkrat sem zaživela. To so opazili tudi vsi drugi in to so mi tudi povedali. Res sem se počutila dobro. Šola na daljavo mi je bila čisto super, samo da sem lahko bila doma. Ničesar nisem pogrešala.
Zdaj pa se šola spet pričenja in moram nazaj v dijaški dom. Do danes je bilo vse vredu, malo sem se celo veselila. A ko sem danes začela malo pakirati in si pripravljati stvari se je vse spremenilo. Kar naprej mi gre na jok. Ves čas sem v sobi. Želim, da bi še z družino počela kaj zabavnega preden grem, a mi gre kar naprej na jok in ne želim da izvejo, zato sem kar v sobi. Bojim se, da bo vse isto kot lansko leto, da mi bo težko. Mami nekaj sluti, saj je poslala sestrico, da me je prišla pogledat, ko sem jo vprašala zakaj je prišla mi je rekla, da ji je mami naročila naj me pride pogledat, če sem žalostna. Nočem, da imata starša spet skrbi zaradi mene. Počutim se odveč, ne znam si pomagati. Zdi se mi da ne bo nikoli boljše (vsi pravijo da bo, ampak večina je to hitreje prebolela kot jaz). Že lani sem tako razmišljala. Parkrat sem dobila občutek, da bi bilo najbolje, če me nebi bilo. Sicer si nikoli nebi ničesar naredila, a te misli so vseeno prišle, saj se mi zdi da bi samo tako bilo bolje.
Razmišljala sem tudi že o prepisu, a sem ugotovila, da mi je šola všeč, poleg tega pa me je strah, da si na novi šoli ne bi našla nikogar, saj bi se oni poznali že celo leto, jaz pa bi prišla čisto na novo.

Nevem kaj naj naredim, zato prosim za pomoč, nasvetov sem prejela že veliko, a se mi zdi da nič ne pomaga. Vesela bi bila tudi, če bi oglasil kdo, ki je imel podobne težave oz. ji ima. To zdaj traja že eno leto in nevem kaj naj.

Najlepša hvala za odgovor!

Zdaj se je končal prvi teden šole in bil je presenetljivo dober. Domotožja skoraj nisem občutila, kar me je resnično presenetilo. Bilo mi je kar lepo. Zdi se mi, da je pomagalo že samo to, da sem napisala in zaupala svoje težave vam.

Težav z usklajevanjem šole in dejavnosti večinoma nimam, a velikokrat zaradi tega s stvarmi odlašam do zadnjega trenutka. Tako sem počela tudi z učenjem. Ponavadi sem se začela učiti zadnji dan pred testom, kar ni ravno spodbudno. Kar naprej sem bila pod stresom in sem večkrat obupavala, a na koncu se je vedno nekako izšlo. Zdi se mi, da pod pritiskom bolj efektivno delam, saj vem, da moram narediti veliko, in zato nimam časa za počivanje. Če pa se začnem učiti par dni prej, pa se mi zdi, da se nič kaj ne naučim in si mislim, saj imam še čas.

Res je nekaj mojih bivših sošolcev prišlo v isto mesto v šolo kot jaz, a oni obiskujejo šolo v centru. Jaz pa potrebujem približno 30 min v eno smer, kar bi mi vzelo kar precej časa. Zdaj na začetku bi še šlo, a potem ko se začnejo ocene pa ne vem. To pa bo najverjetneje že kar kmalu, saj so nas profesorji že zasuli s testi iz obdobja karantene. To pa bo za vse težko, saj se takrat nobeden ni nič naučil. Sama sem naredila stvari, ki so bile obvezne, nisem pa se tega naučila.

Še enkrat hvala za vse nasvete. Poskusila bom v čim večji meri upoštevati vaše nasvete, še posebej tistega, da naj uživam in se zabavam. To sem slišala že od veliko ljudi in res ne želim, da bi mi bilo kasneje zaradi tega žal.

Lep pozdrav