Sploh nima smisla

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena, 17.-letnica.

Običajno se ne bi strinjal z namero, da se izogneš pregledu in prikriješ svoje »bojne« rane, a te razumem, da bi razkritje vse skupaj še poslabšalo. Če bi lahko računala na razumevanje in podporo, bi razkritje imelo smisel in bi ti odleglo, tako pa na to ne gre računati. Sicer je velika možnost, da tega na pregledu ne bodo opazili (ker redko kdaj), pa tudi imaš pravico, da zahtevaš diskretnost. Ker si že skoraj polnoletna morajo tvojo voljo upoštevati. Lahko vztrajaš, da naj starše ne obvestijo, ponudbo za strokovno pomoč pa sprejmi. Ker praviš, da nimaš nikogar, ki bi se mu lahko zaupala, je to skoraj nujno. Ker te drugače res lahko znotraj raztrga, oz. ne boš več videla smisla za vztrajanje.

Kar se tiče tebe in tvojih staršev pa moram ponovno jasno zapisati, da nekateri odrasli res ne bi smeli imeti otrok, če potem njih krivijo za svoje težave. Kar opisuješ je najhujša oblika psihološkega zlorabljanja. Kot da si se sama odločila za življenje, kot da si ti izbrala svoja starša in to z namenom, da njima uničiš življenje. Kot rad rečem, narobe svet. Tvoja dva si zaslužita ne samo grajo, javno obsodbo in kot bi rekli v moji mladosti, dve po nagi riti. Torej konkretno kazen. Seveda najbrž drži, da imata probleme in da potrebujeta pomoč. A za njune probleme nisi odgovorna ti. Tudi za probleme njunih novih partnerjev ne.

Kar se mi zdi pozitivno v tvoji zgodbi je, da si že sedemnajst let stara. Poskušaj se čim manj ukvarjati s svojimi starši in njunimi nadomestki in se čim bolj skoncentriraj nase. Kot odrasla oseba s poklicem in službo, se boš lahko distancirala od njih in zaživela po svoje. Žal moram zapisati, čim manj računaj na njih, nasloni se v glavnem na sebe. Pa če imaš še koga, ki te res podpira. Morda kaka babica, dedek, teta ali stric ali kdorkoli drugi. Upam da vendarle obstaja kdo, ki ti reče, da si v redu in da z njimi nekaj ne »štima«.

Dobro razmisli, kaj bi rada v življenju počela, kaj bi te osrečevalo. Posveti se učenju, šoli, da prideš do poklica in službe. Če se ti na tej poti kaj zalomi, ne obupaj, zaposli se, če imaš zdrave roke in noge boš lahko toliko zaslužila, da se boš preživela. Da se boš lahko osamosvojila in šla po svoji poti. Pa prej ali slej boš srečala koga, ki se bo zagledal vate in te bo vzljubil točno tako kot si.

Po več kot šestdesetih letih življenja in več kot štiridesetih letih poklicne kariere sem prepričan, da obstaja »kozmična pravičnost«, ki vsakemu nameni svoje. In verjemi- sploh zato, ker si v teh rosnih letih morala že toliko pretrpeti, da te čaka lepša prihodnost. Le priložnost si moraš dati in storiti kaj je v tvoji moči. Že prej nekje vmes sem omenil strokovno pomoč. Z bližnjimi si pogosto ne moremo spomagati (ali imamo vsaj tak občutek) , zato pa je na voljo vedno več strokovnjakov, ki se s tem poklicno ukvarjamo. Ne oklevaj, ne čakaj na druge (starše, profesorje,..), pobrskaj po internetu in vzpostavi kontakt. Tako kot si z nami.

Držim pesti zate in ti želim vse dobro,

Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt