Sploh ne vem kako naprej

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,

hvala, da si nam pisal. Nisi napisal veliko, a iz zapisanega razbiram, a si zelo obupan. Predstavljam si, da je bilo tudi to, da si nam pisal, zate zelo težko in da je od tebe zahtevalo precej poguma.

Zelo mi je žal, da si se znašel v situaciji, ko ne veš, kako naprej, in zelo me skrbi, ko pišeš, da razmišljaš, da bi se ubil. Prosim te, da mi napišeš več o tem, kar doživljaš. Ko prebiram tvoje pismo, mi gre namreč po glavi ogromno vprašanj, ogromno vidikov, ki bi jih želela vedeti o tebi. Prav tako menim, da bi razmislek o teh vprašanjih morda tebi pomagal bolje razumeti tvojo stisko – saj veš, ko nekaj bolje razumemo, se s tem tudi lažje spoprimemo. Meni pa bi to, da bi mi zaupal nekaj več o svojem doživljanju, pomagalo, da bi te morda lahko bolje usmerila pri spoprijemanju s tvojimi težavami.

A začniva s tem, kar si omenil v pismu. Omenjaš, da nimaš motivacije za učenje in po tem, kar pišeš, se mi zdi, da te skrbi, da dela za šolo ne obvladuješ. Praviš, da ob rednem delu za šolo ne najdeš časa za pripravo na maturo. Smiselno se mi zdi, da poskušaš biti pri rednem delu discipliniran. Če te prav razumem, ti to zaenkrat kar uspeva. Drži? Ob tem pa, praviš, ne najdeš časa (in najbrž tudi ne energije in volje) še za pripravo na maturo. Priprava na maturo. To se sliši zelo abstraktno in predstavljam si, da bi ti mogoče pomagalo že to, če bi si (morda na listu papirja) nekoliko razdelal, kaj naj bi ta priprava na maturo vključevala. Pri katerih predmetih in pri katerih vsebinah v okviru teh predmetov bi bilo po tvoje glede na tvoje trenutno znanje potrebnega največ učenja? Si lahko za začetek narediš en tak okviren načrt, kaj bi se sploh moral učiti in kako? Si lahko morda potem zagotoviš nekaj časa tedensko (na primer za začetek dve uri čez vikend), ko boš poskušal preprosto začeti z učenjem? Predstavljam si, da ti bo nekoliko odleglo, ko boš začel in ko boš tudi videl, ali zmoreš sam ali potrebuješ še kakšno dodatno pomoč ali razlago pri učenju. 

Ampak nekako se mi zdi, da je stiska glede mature le vrh ledene gore. Toliko stvari bi te rada vprašala, pa te obenem tudi ne bi rada preveč zasula z vprašanji. Zato prosim razmišljaj in odgovarjaj na vprašanja, ki se ti zdijo za tvojo situacijo bolj pomembna.

Kako dolgo se že počutiš tako obupan? Ko praviš, da bi se najraje ubil in da bi se najraje vrgel s kakšnega mosta – kako pogosto razmišljaš o tem? Si o tem komu povedal? Kako sploh poteka tvoj dan? Kako se razumeš doma – ali starši vedo, kako ti je? Si to morda povedal komu od sošolcev ali prijateljev? Ali čutiš, da v svojem okolju imaš podporo (družinskih članov, prijateljev, sošolcev)? Kaj točno ti gre po glavi, ko razmišljaš, da bi se ubil? Kako ti gre sicer v šoli? Kaj si želiš početi po opravljeni maturi? Kaj bi se zgodilo, če slučajno res ne bi opravil mature?

Kot rečeno, začni, kjer ti je lažje. In prosim, piši mi še, pa četudi čisto na kratko. V prihodnjih dneh me bo zagotovo skrbelo zate.

Glede na tvojo hudo stisko bi se mi zdelo smiselno tudi, da se o svojem doživljanju pogovoriš še s kom. Je kdo v tvoji družini tak, da bi mu lahko zaupal? Morda svetovalna služba na tvoji šoli? Bi bil pripravljen poiskati pomoč psihologa? Tukaj najdeš nekaj usmeritev, kje in kako lahko poiščeš pomoč: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/

Čakala bom na tvoje naslednje pismo. Do takrat pa veliko moči in srečno,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Zdravo,

hvala, da si mi odgovoril. Zdaj si nekoliko bolje predstavljam tvojo situacijo in če te prav razumem, imaš kljub strokovni pomoči psihologa in psihiatra občutek, da si prepuščen sam sebi ter da nimaš opore. Prav tako poročaš o nedavnem poskusu samomora. Res mi je žal, da se počutiš tako slabo, da včasih v življenju ne vidiš več smisla. Zanimalo bi me, kako so se na tvoj poskus samomora odzvali tvoji starši in drugi v tvoji okolici. Ali lahko komu poveš o svojih samomorilnih mislih? Si o tem poročal psihologu ali psihiatru? Če še nisi, jima to prosim povej. Če meniš, da zmoreš, poskusi o tem spregovoriti tudi s starši. Predstavljam si, da je težko, a kadar drugim dovolimo vpogled v svoje intimne stiske in doživljanja, s tem tudi ustvarjamo priložnost za bližino in pogovore, ki lahko te stiske naslavljajo.

Mislim, da lahko zelo dobro razumem tvoje hrepenenje po podpornem okolju in po vključenosti v vrstniško družbo. Praviš, da imaš občutek, da si neke vrste vmesna postaja, in sprašuješ se, kaj delaš narobe. Morda prav ničesar. Kadar smo ljudje v stiski in ranljivi, se včasih prehitro umaknemo, ker si neke medosebne situacije razlagamo od odklonilne ali ogrožajoče. In s tem ustvarjamo začaran krog: bolj kot hrepenimo po sprejetosti in podpori drugih, bolj se zaradi strahu, da bi bili prizadeti in ranjeni, umikamo iz socialnih situacij, ker sklepamo, da drugim ni mar za nas. Se ti zdi, da bi ta razlaga lahko držala tudi zate?

V svojem prvem pismu si omenjal strah pred tem, da ne bi opravil mature. Pišeš, da težko najdeš motivacijo za učenje, da ta izvira iz strahu pred neuspehom in da se bojiš, da ne boš uspešen pri maturi iz matematike. Obenem poročaš, da je tvoj dosedanji uspeh prav dober, kar se mi zdi super (upam, da si tudi ti zadovoljen). Prav tako se mi zdi super, da veš, kaj si želiš po zaključku srednje šole. Strah pred neuspehom sicer ni najboljša motivacija za učenje, je pa res, da se drugi motivi – npr. doživljanje kompetentnosti od tem, da ti gre, cilji, ki jih imaš glede svoje izobrazbe in podobno – običajno pojavijo šele, ko smo se do neke mere vpletli v učenje. Spodbujam te torej, da si postaviš realne dnevne in tedenske cilje in da si pri tem strpen do sebe – to pomeni, da upoštevaš, da ta hip nisi v dobri koži in da si ranljiv ter da se ne obsojaš preveč, če ti kak dan ne uspeva slediti načrtom. Kratek spanec po šoli lahko deluje krepčilno, po tem pa lahko morda vsak dan vsaj pol ure (do uro, kadar je sprotnega dela za šolo manj) nameniš učenju za maturo. Vsaj toliko, da boš ugotovil, kaj že znaš in kaj ti še ne gre. Morda ti je lahko pri pripravi v pomoč spletno mesto Razlagamo.si, kjer najdeš nekaj videorazlag in drugih gradiv tudi za maturo iz matematike (pa tudi za druge predmete: https://razlagamo.si/gradiva/).

Da so mladostniška leta najlepša leta življenja je mit, ki ga širijo ljudje, ki so že pozabili, kako je biti mladostnik. Seveda je lahko tudi lepo, obenem pa se oziroma se je veliko ljudi v mladostništvu soočalo z občutji izgubljenosti in osamljenosti. Drznila bi si napovedati, da so najlepša leta življenja še pred teboj. Zaslužiš si oporo in sprejemanje, zato bi te spodbudila, da razmisliš, kaj lahko sam narediš, da si takšno (šolsko, vrstniško, družinsko) okolje v čim večji meri zagotoviš. Del tega je zagotovo, da ljudem okoli sebe na različne načine omogočiš vpogled v svoje doživljanje – da poveš, kako se počutiš, kaj te bega, kako razmišljaš, kaj potrebuješ.

Spodbujam te tudi, da psihiatru naslednjič poveš, da se ti zdi, da antidepresivi nimajo učinka. Na tej osnovi bo psihiater presojal, ali je vrsta in doziranje zdravila zate primerno.

Zelo močno te tudi spodbujam, da mi še pišeš in poročaš, kako ti gre. Tudi (ali še posebej), če se ti zdi, da ti ne gre dobro.

Srečno.

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja