Sploh mi ni več do zivljenja

Hej..

Moje misli mi prihajajo do samo umora. Sovražim se je ena stvar. Vedno ko pogledam v ogledalo ali kero koli vrsto refleksije mi gre na bruhanje. Sovražim kaj vidim. Sovražim tudi kako 'overweight' sem za mojo starost. Kako grd/a sem. Druga stav je tudi vse drugo. Ja mislim da imam prijatelje same nigdar me ne povabijo ven al kaj takega. Nigdar mi ni noben pisu al čem prit k njim al kaj takega. Mislim da se ne grdo obnašam do nij. Da mogoče še  kdaj tečn/a večinoma če se je kaj dobrega zgodilo al se pa bo. Samo mislim da dem dobr/a prijatel/ica. Še ena stvar so starši. Verjamem da me imajo radi ampak nebi spoštovali kakor sem v bistvu. To se je že zgodilo par let nazaj. Ati je mentalno neodvisen z mami se pa ne razumemo dobro. In jaz potem začnem razmišljat o vseh teh stvareh v življenju in to vse pride do tega da ni vredno živeti. Tam je še več. To je blo zdej malo na kratko. Ampak da. Zadnjih par mesecev je ful slabo. Te glasi v moji glavi. Z nikomur (se posebej mojimi starsi) se ne morem pogovoriti o tem. Imam učiteljico ki me razume se mi zdi, ampak ji nočem težiti s tem. 

Kaj je z mano narobe? Depresija al sem samo dramatičen/a