Vprašanje:
Sploh mi ni več do zivljenja
Tema: Čustva, Odnosi v družini, Samomor
-
E_
E_26
E_26
Objavljeno: 12 maj 2026 21:59
Hej..
Moje misli mi prihajajo do samo umora. Sovražim se je ena stvar. Vedno ko pogledam v ogledalo ali kero koli vrsto refleksije mi gre na bruhanje. Sovražim kaj vidim. Sovražim tudi kako 'overweight' sem za mojo starost. Kako grd/a sem. Druga stav je tudi vse drugo. Ja mislim da imam prijatelje same nigdar me ne povabijo ven al kaj takega. Nigdar mi ni noben pisu al čem prit k njim al kaj takega. Mislim da se ne grdo obnašam do nij. Da mogoče še kdaj tečn/a večinoma če se je kaj dobrega zgodilo al se pa bo. Samo mislim da dem dobr/a prijatel/ica. Še ena stvar so starši. Verjamem da me imajo radi ampak nebi spoštovali kakor sem v bistvu. To se je že zgodilo par let nazaj. Ati je mentalno neodvisen z mami se pa ne razumemo dobro. In jaz potem začnem razmišljat o vseh teh stvareh v življenju in to vse pride do tega da ni vredno živeti. Tam je še več. To je blo zdej malo na kratko. Ampak da. Zadnjih par mesecev je ful slabo. Te glasi v moji glavi. Z nikomur (se posebej mojimi starsi) se ne morem pogovoriti o tem. Imam učiteljico ki me razume se mi zdi, ampak ji nočem težiti s tem.
Kaj je z mano narobe? Depresija al sem samo dramatičen/a
-
Uredništvo
Tina Rezar
Objavljeno: 17 maj 2026 10:19
Odgovor svetovalke:
Draga/dragi mladostnica/mladostnik,
hvala, da si na našem portalu delil/a, kar se ti dogaja. Žal mi je, da prestajaš stisko, ki jo opisuješ. Sliši se težko. Najprej mi prosim povej, če imaš kakšno osebo, ki ji lahko zaupaš? Omenjaš razmišljanje o samomoru, kar je resno in zaskrbljujoče. Kako pogosto razmišljaš o smrti oz. o tem, da te ne bi več bilo? Je to vsak mesec/teden/tu in tam/vsak dan? Kako dolgo že trajajo te misli? Ali imaš načrt kako bi to storil/a? Menim, da bi bila v tvojem primeru NUJNO potrebna strokovna pomoč. Si morda svoje misli že zaupal/a kakšnemu strokovnemu delavcu (osebni zdravnik, psiholog, šolska svetovalna služba, učitelj/ica, skratka nekdo, ki mu lahko zaupaš)?
Navajaš, da sovražiš svoj videz, da se počutiš nevrednega/no in nepomembnega/o in imaš občutek, da te prijatelji ne sprejemajo takšnega/o kot si. S tabo ni nič narobe, le tvoji občutki te opozarjajo na to, da si v veliki stiski, ki te spremlja že dlje časa in se v njej počutiš sam/a. To pomeni predvsem, da si izčrpan/a in da te boli. Lepo prosim, ne ostajaj sam/a v tem. Zaupaj v svojo moč in potencial, ki je v tebi, da se bolečina zmanjša ali celo izgine. Sprejmi pomoč in podporo, brez pomislekov in sramu, saj si jo zaslužiš, točno takšen/a, kot si. V pojmu pomoč se skriva besedica MOČ, ki je znamenje poguma. Zapisal/a si tudi, da misliš, da si dober/a prijatelj/ica in da se do svojih prijateljev lepo obnašaš, zato je še toliko težje razumeti, zakaj te ne povabijo k sebi oz. vključijo v druženje.
Pišeš tudi o odnosih s tvojimi starši, ki te bremenijo. Kaj točno si imel/a v mislih, da je oče mentalno neodvisen? Omenjaš glasove v tvoji glavi – kaj ti govorijo ti glasovi? Zdi se, da imaš učiteljico, ki te razume, kar je zelo pomembno. Veliko odraslih v šoli raje sliši, da jim nekdo zaupa kot pa da trpi v tišini. Ne bi ji težil/a. Predvidevam, da bi bila vesela, da si jo izbral/a kot nekoga, ob komer se počutiš vsaj malo varno in ji lahko zaupaš svoje misli in občutke. Ni ti treba povedati vsega naenkrat, lahko jo samo prosiš za pogovor in ji omeniš svoja občutja. Nikakor nisi dramatičen/na, prav je, da si uspel/a zapisati, kar se ti dogaja. Bolečina, ki jo nosiš v sebi, ne bo vedno tako močna, kot je v tem trenutku. Obstajajo ljudje, ki ti lahko pomagajo. Včasih človek samo predolgo nosi preveč stvari sam. Zaslužiš si, da te nekdo posluša, razume in podpre – brez obsojanja. Resnično ti priporočam, da se obrneš na učiteljico, ki jo omenjaš. Skupaj lahko raziščeta načine, kako te podpreti.
Kadar se znajdeš v stiski in razmišljaš o samomoru, o tem NUJNO obvesti nekoga, ki mu zaupaš in o tem odkrito spregovori. Lahko pokličeš tudi na telefon 01 520 99 00 (vsako noč, med 19. in 7. uro zjutraj). Svetovalci ti bodo po telefonu nudili zaupni pogovor in ti pomagali poiskati poti iz tvojih težav. Dodajam še dve telefonski številki, ki se jih lahko poslužiš, če boš v hudi stiski:
• TOM telefon (116 111 – vsak dan, od 12:00 do 20:00)
• Zaupni telefon Samarijan (116 123 – 24 ur na dan, brezplačno, anonimno)Toplo priporočam tudi ogled te spletne strani: https://zivziv.si/razmisljam-o-samomoru/
Vabim te, da razmisliš o tovrstni pomoči, saj ni potrebno, da tako veliko breme nosiš sam/a. V kolikor želiš, se lahko vključiš tudi v svetovalnico POSVET, kjer nudijo brezplačno podporo po celotni Sloveniji. Zberi pogum in jim napiši sporočilo za vključitev na e-naslov info@posvet.org.
Prosim, zapomni si: tvoje življenje ima vrednost. Ti imaš vrednost. Še vedno obstaja upanje za lepše in boljše dni, korak za korakom. Nikoli nisi sam/a, tukaj smo zate, vedno. To, da si napisal/a sporočilo, pomeni, da en del tebe še vedno želi pomoč in želi, da bi bilo drugače. Ta del je zelo pomemben. Kadarkoli lahko tudi na tem portalu napišeš svoja vprašanja, dileme in razmišljanja. Sem v pričakovanju tvojega odgovora.
Želim ti vse dobro iz <3. OBJEM.
Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
E_
E_26
E_26
Objavljeno: 02 jun. 2026 23:39
Hej, jaz spet. Oprosti za pozen odgovor kr nism našla tega ko sm pisala.
In da, oseba ki ji še najbolj zaupam je moja učiteljica. Neznam kaj bi brez nje in še posebej neznam kako mislim preživet brez nje ko končam z osnovno.
O mojih starših.. so super in vse idk smo ati je takšen neodvisen. Ne moreš mu gih povedat kako se počutiš. Mislim da je to rezultat njegovega očeta. Neznam. Tudi babi pogrešam (njegovo mamo) vdrla je ko sm bila smo 4 samo še jo še vedno spomnem. Ari tudi rad pije. Ne da kaj nam naredi samo toliko pije in včasih butaste stvari naredi da boli. Kot da ima alkohol raje od nas.
Glede mame. Neki slabega se je zgodilo par let nazaj in of takrat je ne morem sploh objet brez da mi moj trebuh dela obrate. Sej razumem. Mama ji je tudi en junkie in jo dojamem. Ona ima tudi težko jn vem da sem ji lahko dostikrat nadležna in vse samo kaj cem ko več sploh ne morem jo nc zaupat več.
Sovražite še pa tudi nehat ne morem. Vsako faco ko naredim samo mislim kako grda sem. Kako se ljudem da mene gledat.
Take misli ima približno že 2 leti. Tam okoli na začetku tega je bil en velik del dober potem pa zdej teh par mesecev je vse prišlo nazaj. Približno mesec pa pol nazaj je bil še moj najslabši čas. Večino noči se zjokala spat. To se mi dogaja vsak teden. Neznam več kaj naredit. Sej ne da bi zdej naredila samomor ampak moje misli o temu so včasih tako slabe da mi nič ne more pomagat. Prevelik pussy sm da karkoli nrdim.
I zdej mi je še ena punca ki mi je všeč direkt povedla da ji je nekdo drug všeč jn ja sem rabla biti vsega zanjo. Sej dojamem da nisem attractive al kaj takega samo ta njen crush je spoznala v 1 dnevu da se mi ne zdi fer. In ona me samo rabi ko imam njene slike. Ja fotografiram in njo dostikrat tud i pol samo takrat jo ful zanimam drugače me pa večinoma samo ignorira. Neznam kaj je z mano da mi je ona všeč ko se prov vidi da ji ja nism nzi. Se sestra je rekla da me uporablja samo za fotke.
Neznam kaj drugega povedat samo to da skoraj vsako noč tu ležim in mislim da ni bilo vredno biti rojen.
Hvala za vaš odgovor in oprostite če to ni nič pomagalo.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.