sosolke

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

iz tvojega zapisa vidim, da ti je v šoli težko. Sama si, počutiš se izključeno in zasmehovano. Zaradi tega si žalostna in se počutiš grozno. 

Sklepam lahko, da moraš vsak dan vložiti veliko volje in truda v to, da se odpraviš v šolo. In zelo verjetno komaj čakaš, da pouk mine in se lahko vrneš domov. Šola zapolnjuje večji del tvojega dneva. In ta del ni prijeten. Povej, kaj pa počneš ko se vrneš domov? Poskrbiš za to, da izboljšaš svoje razpoloženje? Počneš stvari, ki te dvignejo, stvari, ki jih rada počneš, pri katerih se dobro počutiš? Se družiš (osebno) s prijatelji, ki te cenijo, te vidijo in razumejo? Dovolj je že en takšen prijatelj, na katerega se lahko obrneš. Zelo je pomembno, da imaš izven šole nekoga, s katerim se lahko družiš, pogovarjaš, zabavaš. 

Na žalost ne moremo izbirati sošolcev. Lahko pa med sošolci izberemo tiste, s katerimi bi lahko bili tudi prijatelji. Ali pa vsaj dobri sošolci, ki ti posodijo zapiske, ti povedo stvari glede šole, se pogovarjajo s teboj in opazijo, če te ni. Praviš, da v družbi ne govoriš. Lahko si predstavljam, da te to ovira pri druženju z drugimi. Razumem, da je to odziv na pretekle slabe izkušnje, a če pogledava širše, ti to ne pomaga v sedanjosti. Na ta način se še bolj izključuješ od drugih. Čakaš, da bo nekdo pristopil do tebe, sama si pasivna in tako svojo moč prepuščaš ostalim. Pomisli, je v razredu morda kdo do katerega bi lahko pristopila? Na katerega se lahko obrneš, ko potrebuješ informacije glede šole ali kdo s komer bi se lahko pogovarjala? Je morda kdo iz sosednjega razreda? Ni treba, da se z njim spoprijateljiš. Gre za to, da se pogovarjaš, se vključiš. Daj vedeti, da si želiš stika, tudi preko očesnega kontakta. 

Namen izkušenj v naših življenjih je to, da se iz njih nekaj tudi naučimo. Sama imaš nekaj slabih izkušenj na področju socialnih stikov in verjamem, da si se naučila kakšnim puncam zaupati, kaj povedati in kaj zadržati zase, kako se odzvati. Če o teh stvareh še nisi razmišljala, te vabim, da si vzameš čas in pregledaš te izkušnje. Kakšni so ljudje, ki so te prizadeli? Kako so pristopili do tebe? Kakšni so bili triki, s katerimi so te pretentali? Kako si se ti odzvala in kako bi bilo bolje, da bi se? Iz vsega tega znanja se lahko v prihodnosti bolje odzoveš na podobne situacije. 

Po drugi strani pa moraš o psihičnem nasilju povedati odrasli osebi. Če se to dogaja v šoli, povej razredniku, učitelju, ki mu zaupaš ali svetovalni delavki. Povej staršem, da ti bodo lahko pomagali. Ne smeš biti tiho! Poišči pomoč, nisi sama! 

Svetujem tudi, da zmanjšaš čas, ki ga preživiš na socialnih omrežjih. Manj kot imaš vsebine, ki jo deliš, manj možnosti je, da se bodo iz tebe norčevale. Prav tako boš več časa preživela s tistimi ljudmi ali počela tiste stvari, ki so ti všeč, namesto da se obremenjuješ s tem kar je na spletu, se primerjaš in občuduješ neresnična življenja. Raje poskrbi zase! Delaj na tem, da se boš dobro počutila, tudi če svet okrog tebe ni takšen kot bi si želela. 

Tukaj smo, če boš imela še kakšno vprašanje. 

Želim ti vse dobro!

Urška Koštomaj, mag. psihologije