Šola za odrasle

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Precej stvari te tare in na poti do cilja - študija - se ti je postavilo kar nekaj ovir. Če prav razumem, pa imaš pri premagovanju le-teh primerno podporo (psihološko in psihiatrično obravnavo). Tvoj strah, da bi ti ne uspelo končati srednje šole zaradi ukinitve izobraževanja za odrasle, ni realen, in tega se na neki ravni tudi zavedaš; svetujem ti, da ta strah nagovoriš na obravnavi pri psihologu oz. psihiatru. Morda ti ne bo všeč, če se bom strinjala s tistimi, ki ti govorijo, da je zdravje prvo, šele nato pride vse ostalo, tudi šola. A menim, da je res tako. Vedno znova se namreč izkaže, da posameznik, ki je preokupiran s tesnobo, strahovi, obsesivnimi mislimi ipd. težko ob tem vzdržuje še kontinuiran izobraževalni proces, sploh, če je ta zahteven, kot je zahtevna gimnazija. Sama dijakom, ki so psihično zelo nestabilni, svetujem odmik od šolskega stresa, da se lahko posvetijo le izboljšanju svojega duševnega zdravja, in šele nato nadaljujejo z izobraževanjem. Če si zlomimo nogo, tudi ne rečemo, samo malo še, samo še dva meseca počakam, potem pa bom šel k zdravniku, ni tako? Razumem, da sicer si občasno obravnavana v bolnišnici, a si predstavljam, da želiš ves čas vzporedno 'voziti' tudi šolo? Če je tako, bi ti res svetovala, da začasno 'zamrzneš' svoj dijaški status, se prepustiš intenzivnemu zdravljenju, ko boš okrepljena (čustveno, psihično, pa tudi telesno), pa ob pomoči pedagoškega svetovalca (recimo na Ljudski univerzi) razmisliš, kaj bi bilo najbolj smiselno. Kot 21.- letnica imaš nekoliko drugačne možnosti opravljanja mature, tudi to je lahko plus. S 3 letniki gimnazije lahko recimo poskusiš delati maturo (več informacij najdeš tukaj https://www.ric.si/mma/vec-info-za-21-letnike-2016-pdf/2006081708233977/?m=1443679185). 

Ob tem bi se dotaknila še nečesa. Šolski stres je lahko za posameznika tako hud, da ga pripelje do velike stiske, tudi do anksioznosti in depresije. Razlogi so različni, običajno pa gre za kombinacijo (pre)velikih pričakovanj (lastnih in zunanjih), občutka ali dejstva, da so lastne sposobnosti manjše od zahtev, strahu pred neuspehom in naučene nemoči... Ko sem prej dejala, da je zdravje pomembnejše od šole, sem s tem mislila tudi, da nobena šola ni vredna cene (duševnega) zdravja. Si kdaj razmišljala, da bi se preusmerila na srednješolski strokovni program? Na ta način bi lažje, z manj stresa in skrbi, končala srednjo šolo, s preudarjeno izbrano šolo pa lahko  uresničila tudi svoje študijske cilje.  Vem, da je težko, a poskusi se ne ukvarjati s tem, kaj mislijo drugi - predvsem tvoji vrstniki imajo preveč dela s sabo, poleg tega pa imajo tudi (skoraj) vsi svoje lastne 'okostnjake v omari', ki jih skrbno čuvajo. Vsak od nas ima svoje tegobe, vsak ima tudi svoj tempo dela in šolanja. Razumljivo je, da potrebuješ dodaten čas, ker imaš določene težave, s katerimi se drugi ne rabijo ubadat. Tisti, ki tega ne razumejo, nimajo dovolj empatije ali širine ali izkušenj. Ti pa temu poskusi ne namenjati pozornosti. 

Želim ti uspešno spopadanje z izzivi, ki ti jih je postavilo življenje. Seveda se lahko kadar koli obrneš tudi name, na nas, celo ekipo To sem jaz - tukaj smo.   

Drži se, želim ti veliko moči in uspeha v novem letu.  

Nives Laul, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Vesela sem, če sem ti lahko odnesla del skrbi. Zagotovil je v življenju malo, to zagotovo veš tudi sama. Spremembe so del življenja in dogajale se bodo, dokler bo življenje. A če govoriva o tem, da bi se ukinjalo izobraževanje za odrasle, lahko za prihodnje dolgoročno obdobje rečemo, da ostaja, kot do sedaj - saj ni razlogov, da ga več ne bi bilo, ni tako? Če poskusiš nekako iti ven iz sebe in zadevo pogledati 'od zunaj', je izobraževanje za odrasle del našega izobraževalnega sistema, ki ljudem, izpadlim iz rednega šolanja iz takšnih in drugačnih razlogov, omogoča napredovanje po izobrazbeni in poklicni lestvici. Le zakaj bi si država Slovenija želela, da tega ne bi več bilo? Ni smiselno, kajne? ;)

Osebno verjamem, da nič 'čudnega', nič nenavadnega, če nekdo s študijem začne kasneje. Na faksu konec koncev nikogar ne zanima, koliko je nekdo star, niti se nihče s tem ukvarja na način, kot se to dogaja v srednji šoli. Ljudje so običajno na faksu tudi že toliko zeli, da bolje razumejo, kako imajo posamezniki lahko različne življenjske zgodbe, tegobe, izzive, zaradi tega pa jih ne obsojajo. Tvojo skrb, da zaradi tega, ker nisi v rednem izobraževanju, izpadeš v očeh nekoga kot nesposobna, pa je treba spet osvetlili s stališča tega, kako se presojaš skozi oči drugih in kakšno težo to ima zate. Verjamem, da boš v pogovoru s terapevtom to najbolje predelala, zato te spodbujam k temu, da to nagovorita.   Jaz osebno verjamem, da je pogumen vsak človek, ki si upa živeti in uresničevati svoje potenciale. Če to počne navkljub oviram, ki so lahko tudi zelo zahtevne, je to še toliko bolj pogumno. Pred leti sem na magnetku za hladilnik videla napis ''Smooth seas never made a skillful sailor' ali po slovensko 'Mirno morje ne rodi spretnega mornarja'. Ta rek lepo zaobjame dejstvo, da nas življenjske izkušnje in preizkušnje brusijo, dajejo nam širino, bolj postanemo tudi strpni do drugih, saj jih lažje razumemo. Pomembno je, da si ob teh preizkušnjam dovolimo poiskati in sprejeti pomoč. Zato le pogumno - v iskanju poti, sprejemanju podpore, v hoji proti cilju. Naj bodo cilji majhni in obvladljivi, tako ti bo lažje. Tudi počasi se daleč pride, na koncu pa še toliko bolj cenimo tako pot kot doseženo, saj smo si ga prigarali.  

Želim ti uspešno hojo navzgor. Če ti lahko še kdaj pomagam razmišljati, se pa le oglasi. 

Nives Laul, univ. dipl. psihologinja