Vprašanje:
Šola, strah, stres, anksioznost
Tema: Čustva, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Prehrana in gibanje, Samopodoba/Verjamem vase, Telesna samopodoba
-
Ka
Kaja
Kaja
Objavljeno: 27 avg. 2022 21:21
Pozdravljeni!
Pišem vam ker ne vem na koga se naj obrnem.
Torej....
Strah me je pričetka šole. Grem v 8 razred in res me je strah, pa ne novih predmetov temveč športa, učiteljice športa ter krosa. Torej naj malo razjasnim sem punca ki je kar precej debela za svoja leta (vendar ne morem kg-jev spraviti dol -o tem kasneje). Torej velika sem 165cm in tehtam okoli 95kg. (Prosim ne zbadajte me vem da sem debela vendar takšna sem že od malege). Malo o moji zgodbi zakaj me je tega strah. Lani sem si junija zvila gleženj. In septembra me je zelo bolel in nisem šla na kros (zaradi tega me učiteljica športa ni marala) šla sem k zdravniku in napisal mi je opravičilo za šport ki sem ga imela do 1. Decembra. Takrat ( decembra)sem ravno imela menstrualne krče in sem prinesla opravičilo za šport. Učiteljica je bila cela jezna in se drla na mene potem sem se usedla na klopco in so prišli moji sošolci ki so me zelo zbadali kako sem debela itd. Tisti dan sem imela svoj prvi panični napad in če ne bi imela svoje najboljše prijateljice bi najbrž omedlela. No uglavnem potem me ni bilo ker sem bila bolna potem so bile novoletne počitnice potem sem imela korona virus, potem sem morala biti v karanteni zaradi brata in moje mame in potem je bil že februar in spet sem imela grozne menstrualne krče in seveda ne morem telovadit zaradi njih in spet sem prinesla opravičilo in spet se je drla. Potem so bile že počitnice in po počitnicah učiteljice ni bilo saj je imela infarkt. Telovadila sem bil je že april in cel april sem telovadila in marec če prav sem imela grozne bolečine zaradi krčov. Potem so bile spet počitnice in 3. Maja smo imeli športni dan vendar me ni bilo saj smo bili na morju in učiteljica je bila spet jezna. Potem je bil še en športni dan na Katerem sem bila in potem bi jaz morala še dobiti eno oceno pri športni ampak sem si zvila gleženj( enak kot pred enim letom) in učiteljica je bila zelo jezna in me sovraži. Zdaj me je strah športne sam nimam kondicije če prav jo poskušam pridobiti, gleženj me zelo boli najbolj pa me je strah krosa ker ne vem če bom sploh lahko pretekla 1000m. (Prosim če poveste svoje mnenje glede učiteljice)To je prvi problem.
2. Problem
Moja samopodoba in moje mentalno zdravje.
Moja samopodoba je grozna sama sebe sovražim in dobro se počutim ko se npr. Udarjam ali režem in vem da je to narobe ampak se ob tem počutim srečna. Sama sebe sovražim od kar uporabljam socialna omrežja zaradi tega sem postala zelo žalostna nekaj krat sem se poskusila stradati ker sem hotela biti kot moje sošolke in kot modeli na slikah. Nikoli mi ni uspelo bilo je še slabše večkrat na dan mi je močno padel sladkor vendar hvala bogu ni bilo nič ( če prav se po tiho upala da bi kaj bilo). Potem so tukaj fantje iz naše šole ki imajo lepotne standarde kot da so eni najlepših fantov na svetu. Saj ne rečem tudi nekatere punce imajo vendar to ni point vsega tega kar govorim. Saj sem že od malega navajenega da me ljudje zbadojo mi govorijo naj shujšam vendar zdaj ko sem v najstniških letih se mi zdi da me še bolj prizadene. Pa ne prizadene me toliko od fantov iz šole ampak od moje mame ki mi vedno govori kako sem debela že od malege in mi vedno govori kako je ona debela pa sploh ni. Potem pa je še tu moj oče s katerim nimam veliko stikov zaradi preteklosti in hvala bogu sta starša ločena vendar vedno ko se z njim pogovarjam mi govori kako moram shujšati in bla bla bla pač a ljudje res ne morejo prenesti oseb ki so močnejše. Če ne bi imela odličnih ocen bi me res vsi sovražili. Nekateri so mi rekli da s tako postavo ne bom uspela. Vse to pripomore k stradanju in samomoru in mučenju samega sebe. Tega bi se starši oziroma ljudje morali bolj zavedati saj samo ena beseda lahko uniči človeka. In tako je moja samopodoba in samozavest izpuhtela zaradi staršev, socialnih omrežij, učiteljice športa in nasplošno ljudi ki ne verjamejo v mene. Moje mentalno zdravje je zaradi tega grozno strah me je spoznavati nove ljudi ker mislim da zaradi mojega izgleda ne bom dobila prijateljev, strah me je govoriti v publiki nasplošno me je strah ljudi. In jem samo zato ker moje telo potrebuje hrano. Čutim kako me ljudje gledajo z ogabnimi pogledi in boli res boli. Jočem se ob tem ko to pišem. Najrajši bi kar izginila iz tega sveta brez bolečin samo izginila. Ali pa mogoče začela znova. Jočem se ko sem sama in res ne morem več. Rada bi se z nekom pogovorila vendar me je strah pogovorov v živo in nočem se pogovarjati s starši in niti z družinskimi člani ali sorodniki in tudi s prijatelji ne če bi jim povedala (prijateljem) bi rekli da iščem pozornost ali pa da bo bolje. Družina pa ne bi razumela. Vem da ne bo bolje in nočem iti k šolski psihologinji ker me strah. Rada bi se z nekom pogovorila po telefonu ki ne bi bil iz mojega kraja. Hočem si pomagati ker vem da kar tako ne bo izginilo. Mogoče veste na koga se naj obrnem. Čez dan v družbi ljudi se smejim in zabavam druge in sploh ne zgleda kot da se z mano kaj dogaja ko pa sem zvečer sama je čisto obratno. No to je to. Opravičujem se za dolgo sporočilo ampak mogla sem to povedati nekomu. Prosim za čim hitrejši odgovor.
Hvala
Lp
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 30 avg. 2022 12:16
Odgovor svetovalke:
Kaja pozdravljena,
najprej naj se ti zahvalim za tako poglobljen in iskren zapis. Verjamem, da ti je bilo ob pisanju težko, zato sem resnično vesela, da si zbrala pogum in si delila vsaj del svojega doživljanja. Opravičilo o dolgem sporočilu zato ni potrebno - vesela sem da si lahko kljub vsem negativnim izkušnjam in doživljanju, napisala vse to kar sedaj berem.
Najprej si izpostavila, da te je strah novega šolskega leta zaradi športne vzgoje, saj si imela v preteklosti z učiteljico probleme. Ker si si zvila gleženj in imaš močne menstrualne krče, pri športni vzgoji večkrat ne moreš telovaditi. Posledično tudi nisi mogla teči krosa in to je tvojo učiteljico razjezilo do te mere, da je nate kričala, kar ti je dalo občutek da te sovraži. Samo predstavljam si lahko kako nemočno, žalostno in ponižano si se počutila ob vseh teh izbruhih učiteljice in očitkih tvojih sošolcev. Ni prav, da je učiteljica odreagirala na takšen način, prav tako pa je bilo norčevanje sovrstnikov nesprejemljivo. Razumljivo je, da si sedaj v skrbeh glede športne vzgoje za prihodnje leto, saj imaš zelo slabe izkušnje. Ker je pridobivanje ocen pri športni vzgoji obvezen del tvojega šolanja, bi bilo dobro da se glede tega z nekom pogovoriš. Čeprav si omenila, da te je strah pogovorov v živo in da si ne želiš pogovora s šolsko psihologinjo, bi ti toplo priporočala, da se oglasiš pri njej ali pa se morda za začetek obrneš na svojo razredničarko. To pa predvsem iz tega razloga, ker sta to osebi ki bi lahko prišli v stik s tvojo učiteljico športne vzgoje in bi lahko na ta način dosegli nek dogovor glede tvojega opravljanja obveznosti pri športni vzgoji in odnosa učiteljice do tebe. Če bi učiteljica spoznala, da s svojim vedenjem v tebi vzbuja strah in odpor bi morda našla kakšen drug pristop, ki bi ti omogočal, da na športno vzgojo prihajaš brez občutkov strahu.
Kot drugo pa si navedla svojo samopodobo in duševno zdravje. Napisala si, da se počutiš grozno, da imaš slabo samopodobo in da ti ob tem pomaga, če se samopoškoduješ. Takrat se počutiš srečno. Sama si omenila da veš, da je takšno početje napačno. Verjamem, da ti to za trenutek pomaga ampak mislim, da sama dobro veš, da je takšno vedenje nevarno in škoduje tvojemu zdravju. Zato ti še toliko bolj svetujem, da poiščeš strokovno pomoč, kjer se lahko naučiš bolj konstruktivnega spoprijemanja s svojimi občutki. Omenila si tudi da opažaš, da si postala bolj žalostna odkar uporabljaš družbena omrežja. Ko tam gledaš modele ali svoje sošolke, si želiš takšne postave in si se zato poskusila v preteklosti tudi stradati. Ljudje se na družbenih omrežjih večkrat prikazujejo v drugačni luči, kot so v resnici. Čeprav se vedno več govori o uporabi filtrov, različnih poz, prikazovanju nerealnega življenja, se na žalost to poudarja v premajhni meri. Vsi kdaj pa kdaj stremimo k idealom, ki so prikazani na družbenih omrežjih pa vendar ti pogosto v realnosti le niso takšni ideali. Verjamem pa, da je včasih težko razločiti kaj je realno in kaj je popačena in idealizirana slika. Da je večkrat težko odpreti družbena omrežja brez želje in hrepenenja po takšnem življenju, postavi, izgledu. Sploh v tvojih, najstniških letih, ko si v še večji meri podvržena takšnim vsebinam, ker še nimaš povsem izgrajene samopodobe. Mladostništvo je pravzaprav eno izmed težjih obdobij, zato verjamem, da ti je resnično hudo. K temu pa negativno prispevajo tudi tvoji družinski člani, ki te že ves čas opozarjajo na tvoje kilograme in izgled. Ne samo, da ti govorijo, da si debela, temveč tvoji teži pripisujejo tudi neuspeh. Žal mi je, da moraš sama skozi to obdobje, da se moraš sama soočati z občutki, ki jih opisuješ. Hkrati pa sem tudi vesela, da si se odločila za svetovalnico in si delila te svoje občutke.
Na žalost se ljudje res premalo zavedamo, kakšno moč imajo naše besede. Da lahko opazke, ki so jih glede tvoje postave delili drugi, povzročijo takšno stisko, takšno bolečino. Takšno bolečino, da bi si želela izginiti iz tega sveta. Samo predstavljam si lahko kako ti je. Ne glede na tvojo bolečino in vsa negativna čustva pa sem prepričana, da je v tvojem življenju in predvsem v tebi mnogo krasnih stvari. Iz tvojega zapisa sklepam, da si zelo dobra prijateljica, da si uspešna pri učenju in opravljanju učnih zahtev ter da imaš smisel za humor (omenila si namreč, da znaš druge nasmejati). In še ena pomembnejših - prepričana sem, da ti ne bi sodila drugih ljudi po izgledu in jim povzročala takšne občutke, kot jih drugi tebi. In na vse to si lahko zelo ponosna. Prepričana sem, da bi lahko z malo razmišljanja našla še veliko pozitivnih lastnosti, ki te delajo edinstveno in neponovljivo. Zaradi katerih je svet lepši. Ne glede na opazke drugih se skušaj v največji meri osredotočati na tiste vidike sebe, ki te delajo dobro. To so lahko čisto majhne stvari - pomembo je, da jih prepoznaš in si nanje ponosna. Skušaj razmišljati o teh pozitivnih vidikih - lahko si ustvariš tudi neke vrste dnevnik, ki ti lahko služi temu, da vsa svoja čustva zliješ na papir, hkrati pa tudi temu, da skušaš vsak večer najti vsaj eno dobro stvar, ki se ti je zgodila v dnevu in tudi eno tvojo pozitivno lastnost/dejanje. Lahko je to lastnost oz. dejanje, ki je bilo tisti dan v ospredju ali pa neka pozitivna lastnost, ki jo prepoznaš pri sebi. V mislih si ustvari seznam teh lastnosti in vedno ko bo imel kdo negativne komentarje, si jih prikliči v svoje misli in se zavedaj, da te prav vse to našteto dela dobro osebo, vredno vse ljubezni.
Za konec pa še tole - toplo ti priporočam da se obrneš na nekoga, ki ti bo lahko prisluhnil brez obsojanja. Ki ti bo lahko pomagal pri iskanju načinov za spoprijemanje z ovirami, ki so se in se še bodo pojavile v tvojem življenju. V kolikor res ne bi vsaj poskusila z obiskom šolske psihologinje, se lahko obrneš tudi na druge vire pomoči, npr. na telefonsko svetovanje. TOM telefon je telefon za otroke in mladostnike v stiski, ki se lahko obrnejo na njih vsak dan med 12. in 20. uro na 116 111. Več informacij glede virov pomoči pa lahko najdeš tudi tukaj: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/.
Resnično ti želim vse dobro in upam, da boš kljub strahu uspela najti nekoga, ki se mu boš lahko zaupala.
Lepo te pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.