Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

šola in vsiljive misli

Tema: Čustva, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Samopodoba/Verjamem vase, Samopoškodbe

  • R

    R

    R

    Objavljeno: 25 avg. 2022 22:30

    Pozdravljeni.

     

    Jaz sem že prej imela probleme s samopoškodovanjem. Vsi moji prijatelji vejo za to. Moji starši tudi vejo, ampak niso zelo veseli in zdi se mi, kot da sem jim v napoti. 

     

    S samopoškodovanjem sem prenehala nekje junija. Do zdaj mi je šlo super in se nisem rezala ali pa kaj takega in poleg tega nisem dobila vsiljivih misli o samopoškodovanju. Moje rane so vidne in velikokrat se počutim slabo ko vidim da mi drugi ljudje gledajo v rane. Imam tudi prijateljico ki ima strah pred krvjo in čeprav vem da niso moje rane krvave, se še vedno počutim grozno ko jih vidi. Na ulici velikokrat slišim kako se ljudje menijo o meni in mojih ranah in nekatere celo vidim kako pokazujejo na moje rane. Velikokrat me to zmoti, in se počutim slabo glede sebe, ampak vem da se ne bi smela saj sem to naredila sama sebi.

     

    Zadnje čase se mi pa misli o samopoškodovanju spet vračajo. Ne želim spet začeti s tem, saj me je strah kako dolgo bi to uspela prekrivati preden bi nekdo spet opazil. 

     

    Zdaj se pa počasi spet šola začenja in jaz sem si vedno pomagala s samopoškodovanjem. Vedno bolj me panika zgrablja, ne vem kaj si drugi mislijo o meni. Jaz imam tudi hiperaktivnost in znam biti zelo glasna okoli ljudi ki jih že več let poznam. Okoli njih se zelo opustim in sem zelo glasna. Velikokrat mi rečejo naj sem tiho in da jim grem na živce. Sama imam že probleme sama s sabo in si mislim veliko slabih stvari o sebi, to da mi govorijo da jim grem na živce mi pa res ne pomaga. 

    Mogoče sem jaz tu problem in imam na nek način neki victim complex. Razumem da morem biti občasno tiho. Jaz sem na antidepresivih in vedno ko jih vzamem se počutim kot da nimam čustev, vzame mi vso energijo stran in potem še ne želim menit z ljudmi, ampak vedno ko sem na njih, dobim ne potrebne komentarje (zakaj si tako žalostna, kaj je narobe, nehaj biti tečna,..). Včasih si želim da bi lahko samo bila sama in da bi me vsi na miru pustili.

    Sej imam rada svoje prijatelje in sem srečna da se včasih meniji z mano, ampak vem da če ne bi bili sošolci, me ne bi marali. Še zdaj se kdo redko z mano meni. Včasih me povabijo kam ampak se mi zdi kot da potem hočejo takoj iti domov.

    Občasno povem nekaterim ljudem o tem kaj se dogaja v mojem življenju, sem pa pred kratkim prenehala. Povzroči veliko več stresa za druge ljudi ki imajo na sebi že dovolj problemov.

    Mi je pa to zadnje čase dalo misliti, če res nobenemu ni mar je čisto vseeno če nadaljujem s samopoškodovanjem.  

    Res je, da so veliko boljše opcije za reševanje problemov kot pa autodestruktivnost. Ampak problem je v meni. Če moje življenje ni slabo se počutim ogabno.  Kot da sem sama sebi to naredila brez razloga. Žalost je edina čustev ki sem jo uspela čutiti in če bi naenkrat postala vesela in bi moje mentalno zdravje bilo boljše, vem da bi se še slabše končalo. 

    Rabim resno pomoč ki je nikoli ne najdem. Hodim psihologu in psihijatru in že sem bila na psihiatriji. Ampak ne želim se poboljšati. Nikoli si nisem želela tega. Vse kar sem si želela v življenju je da bi nekomu bilo mar za mene. In nikoli tega nisem dobila kot otrok. Starši so vedno bili v službi, nikoli niso imeli časa za mene. In tudi takrat ko so bili doma, kakršno koli napako ki sem jo naredila, se ni končala dobro. Lahko so me nadrli in občasno tudi udarili. To še vedno počnejo in me je njih zelo strah.

    Ko se je pa moje mentalno zdravje poslabšalo, so me vsi vzljubili. Očitno sem vredna le takrat, ko se ne počutim tako. 

    Samopoškodovanje je očitno neka rešitev,  saj si uničujem s tem življenje pa še vidno je. Tako so me ljudje vedno vzljubili. "Vredna si življenja,  če kdaj potrebuješ pomoč se prosim obrni na mene!", vse to zaradi prask ki sem si jih sama naredila.

    Vem da je tako razmišljanje narobe in da si ne bi smela tega misliti. Ampak ne vem kako naj preneham s tem. Vso pomoč ki jo potrebujem, sem že dobila.

    Ne vem kako naj ustavim te misli in še vedno me je zelo strah da bom spet začela s samopoškodovanjem.

    Oprostite za dolgo sporočilo.  

  • Uredništvo

    Jasna Verčko

    Objavljeno: 02 sep. 2022 11:30

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena, R,

    prebrala sem tvoje sporočilo in iz njega razbrala, da si že dolgo časa v težki stiski. Verjamem, da ti nikakor ni lahko. Pohvalila bi te za pogum, da si nam pisala in skušala poiskati pomoč. Upam, da ti bo moj odgovor koristil, da boš lažje našla rešitev iz stiske.

    Pohvalno je tudi, da ti je uspelo nekaj mesecev zdržati brez samopoškodovanja. To je zelo velik korak in ponosna sem nate, saj verjamem, da si se morala za to močno potruditi. Hudo mi je zate, ko pišeš, da se bojiš, da boš ponovno začela. Dobro je, da prepoznavaš situacije in misli, ki te spodbujajo k samopoškodovanju, saj se jim na ta način tudi lažje izogneš. Lahko da se ti zdi, da nad svojim početjem nimaš nadzora, vendar te samopoškodovanje nima v oblasti in na vsaki točki se lahko odločiš, da tega ne boš počela, pa tudi če samo za kratek čas. Pomembno je, da se v tistih trenutkih zaposliš in najdeš aktivnost, ki ti prav tako pomaga sprostiti bolečino, ki jo čutiš. Napisala si, da ti je težje sedaj, ko se bo spet začela šola. Kaj pa je zdaj drugače? Kaj ti predstavlja v šoli največji pritisk?

    Žal mi je, da čutiš, da dobivaš razumevanje s strani drugih le takrat, ko je tvoje duševno zdravje slabše. Če pogledava na to z druge perspektive, pa lahko opaziva, da kljub temu lahko rečeš, da imaš prijatelje in se z njimi družiš. Prijatelji so pomemben vir opore. Zakaj misliš, da se ne bi želeli družiti s tabo? Prav tako ni nujno, da je drugim mar zate le zdaj, ko se počutiš slabše. Lahko da so zdaj postali bolj pozorni, saj jih skrbi zate in njihovo pomoč potrebuješ bolj, kot si jo potrebovala prej. To pa seveda ne pomeni, da te prej niso marali.

    Ker se počutiš slabo, ko jemlješ predpisana zdravila, vseeno pa je zdravnik presodil, da jih potrebuješ, ti predlagam, da ob naslednjem obisku zdravnika poveš, kako se počutiš in morda zamenjate zdravilo, saj je le-teh na trgu več in mogoče ti trenutno zdravilo pač ne ustreza. Vseeno pa bo o tem odločal zdravnik, ki se na to področje najbolj spozna. Dobro je, da že obiskuješ psihiatra in psihologa, saj se mi zdi, da potrebuješ nekoga, ki ti nudi stalno pomoč. Predlagam, da hodiš na dogovorjene termine redno, saj ti dolgoročno koristijo tudi, če se ti trenutno zazdi, da pomoči ne dobiš. Kako si zadovoljna pri obeh strokovnjakih? Se ti zdi, da si slišana, da te razumeta?

    Nikakor pa ni prav, da te starša udarita, ko narediš napako. Menim, da je nujno, da tudi to omeniš pri psihologu in psihiatru, ko si sama. Verjamem, da je sicer lahko za ljudi moteče, če si pogosto glasna ali se težje umiriš, vendar je pomembno, da se zavedajo, da imaš tovrstno vedenje težje pod nadzorom. Nikakor pa si ne očitaj – trudiš se po najboljših močeh. Mislim, da bi bilo zate in za druge lažje, če bi jim večkrat zaupala, kako se počutiš. Njim bi pomagalo, da bolje razumejo tvoje počutje in vedenje (da si ga ne razlagajo napačno), tebi pa zagotovilo dodatno oporo, ki si jo zaslužiš.

    Vedno si dobrodošla v naši svetovalnici – če imaš težavo ali pa če želiš z nami deliti kaj lepega. Zmeraj smo tukaj in veseli bomo, če se ponovno oglasiš.

    Lepo te pozdravljam,

    Jasna Verčko, mag. psihologije

  • Sa

    Sameproblem

    Sameproblem

    Objavljeno: 02 sep. 2022 12:17

    Hej, tako zelo čutim tvojo stisko in to da nekako nočeš biti bolje, ker potem ne bi bila vredna. Pa čeprav to ni res. Jaz enako čutim in vedno znova iščem nekaj slabega, takrat ko mi gre na bolje. Znova in znova se vračam k žalosti, saj je to edino kar čutim in se takrat počutim vredno, tkrat dobim pomoč in strah me je, da bi bila vredu, ker ne vem kaj bi bilo, ne bi dobila nobene pomoči več, zato vstrajam v svoji žalosti, ker mi je tako udobno in dobim pozornost. Vesela sem, da si delila svoje občutke in pišem ti, zato da ti povem, da nisi edina, ki tako dela. In tudi meni je lažje, ko vidim, da nimam samo jaz te želje po tem, da bi bila vedno bolna, pa čeprav si govorim da bi rada bila bolje, ampak ni tako. Upam da boš bolje:)

  • R

    R

    R

    Objavljeno: 06 sep. 2022 18:30

    Pozdravljeni.

    Hvala za odgovor!

    Zdaj ko se je šola začela, se mi zdi kot da imajo ljudje veliko več pričakovanj od mene. Veliko bolj pod stresom sem zaradi učenja, saj mi v šoli tudi težje gre. Zdi se mi da padam v depresivno epizodo in nimam motivacije do učenja.

    Zelo dolgo sem se do zdaj trudila spregovoriti o nasilju v družini, ampak mislim da še nekaj časa ne bom mogla tega zaupati svojemu psihijatru in psihologu. Ko sem že na tej temi bi rada povedala da se mi zdi da me psiholog bolj razume kot pa psihijater. Moj psihijater trdi da so vsi moji problemi nastali zaradi socialnih omrežij, mi razlaga kako mi lahko samo zdravila pomagajo in kako naj se držim čim dlje stran od telefona. Moj psiholog pa se veliko bolj trudi pomagati meni, kot pa katera koli druga odrasla oseba. Veliko več pomoči mi nudi kot pa psihijater. Na termine pa vedno hodim redno in pravočasno.

    Nekaj časa mi je uspelo živeti brez samopoškodovanja, ampak žal mi ni uspelo prenehati. Včeraj sem spet začela. Zelo močno sem se trudila ampak konec koncev se nisem mogla ustaviti.

    Imam tudi punco, ki skrbi za mene. Obljubila sem ji da bom prenehala in ona sama ve da je meni zelo težko prenehati s samopoškodovanjem, sej ima tudi ona probleme s tem. Zdaj ko sem pa spet začela, se počutim slabo. Prekinila sem najno obljubo. Vem da ji nisem dolžna ničesar saj so to moji problemi in svojih čustev jaz tudi ne morem nadzirati, ampak ona mi zelo pomaga in se mi zdi kot da sem njen trud samo odvrgla proč. Zelo jo imam rada ampak ne vem kako ji povedati da sem se ponovno rezala, saj ne želim da je žalostna ali pa da jo skrbi za mene.

    Zdravila sicer še nisem zamenjala in pomoje jih tudi ne bom. 

    Vem da me imajo prijatelji radi, samo vedno si povem da me nimajo in ne vem zakaj. Zdi se mi da sem utrujajoča. Ko jim povem o svojih problemih samo zamenjajo temo. Razumem da zna biti stresno zato sem pa prenehala s tem. Meni je tudi zelo težko razlagati o mojih problemih brez da bi to spremenila v sarkazem. Zdi se mi lažje razlagati o mojih problemih takrat ko se pošalim o njih.

    Zadnje čase pa tudi bruham kri. Ne vem zakaj in ne zelo skrbi.

    Dobivam tudi samomorilske misli katere že nekaj časa nisem imela. Hotela sem se pogovoriti s svetovalno delavko na naši šoli ampak ne vem kako. Mogoče bi bila dobra zamisel da napišem kako sporočilo in jima to oddam kot pa da jima povem svoje probleme v obraz (zelo me je strah govoriti o mojih problemih drugim ljudem). Imam prijateljico kateri lahko zaupam s tako temo in mogoče bi mi znala pomagati.

    Oprostite za dolgo sporočilo in za pozen odgovor.

    -

    Rada bi se pa tudi zahvalila osebi ki je odgovorila na moje sporočilo. Malo lažje mi je ko vem da imajo drugi ljudje podobne probleme kot jaz :) Trudim se biti bolje in upam da boš ti tudi (če si pa že bolje, pa čestitke!!).

     

     

     

     

     

  • Uredništvo

    Jasna Verčko

    Objavljeno: 07 sep. 2022 14:09

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    veseli me, da si se ponovno oglasila. Napisala si, da so tvoje težave še bolj izrazite, odkar se je začela šola in da si nadaljevala s samopoškodovanjem, čeprav si se trudila, da tega ne bi več počela. Verjamem, da občutiš veliko stisko.

    Kar se mi je zdelo v tvojem pismu pozitivno, je to, da ti je uspelo odkriti veliko virov pomoči, na katere se lahko obrneš. Zelo sem vesela, da čutiš, da ti psiholog želi pomagati, da punco skrbi zate, da imaš prijateljico, s katero bi se lahko pogovorila in da bi obiskala svetovalno delavko. Naštela si zelo raznolike vire pomoči, ki ti lahko pomagajo ob občutenju stiske in premagovanju le-te. Bravo! Verjamem, da pri vseh naštetih osebah obstaja kakšna ovira, zakaj jim ne moreš zaupati vsega, kar bi jim lahko, pa vseeno menim, da lahko premostiš veliko težav, če se obrneš na vsako od njih in poveš tiste stvari, za katere zbereš dovolj poguma. Lahko vsaki osebi zaupaš nekaj in boš kmalu ugotovila, da se lahko o vsem pogovoriš, le z različnimi ljudmi.

    Zaskrbelo me je zate, ko si omenila samomorilne misli. Kakšne so te misli? Kdaj se pojavljajo in kako pogosto? Nujno je, da jih omeniš psihologu ali svetovalni delavki, saj to zahteva strokovno pomoč. Nekaj opore lahko sicer dobiš od prijateljev, vseeno pa je zelo pomembno, da ti ob strani stoji strokovno usposobljena oseba.

    Zelo pozdravljam tvoje razmišljanje, da bi obiskala svetovalno delavko na šoli. Razumljivo je, da ti je sprva težko pristopiti, si pa sama že dobro ugotovila, da je lažje, če napišeš sporočilo. Spodbujam te, da to storiš. Morda bi ti bilo lažje stopiti v stik preko e-pošte, če jo svetovalni delavki imata. Predlagam, da na njiju poleg samomorilnih misli nasloviš tudi težave z motivacijo in učenjem, s katerimi se srečuješ pri šolskem delu. Svetovalni delavci so na tem področju še posebej usposobljeni, saj je učencev s podobnimi težavami veliko (le opaziš jih morda ne). Svetovalne delavke so obenem lahko v stiku z učitelji predmetov, pri katerih so težave bolj izrazite in jim lahko pojasnijo, da ti je trenutno težje sodelovati pri pouku.

    Kar se tiče odnosov s prijatelji, ni treba, da takoj pomisliš, da jih tvoji problemi ne zanimajo. Možno je, da bi ti radi pomagali, pa ne vedo, kaj bi bilo primerno reči, ker se s podobno situacijo še niso srečali. Če imaš občutek, da te ne razumejo, ni treba, da se pred njimi zapreš in se umikaš. Tudi če se o tvojih težavah ne pogovarjate, je druženje koristno, saj ti pomaga občutiti pozitivna čustva in zapolniti čas. Ko si s prijatelji, pa je tudi manjša verjetnost, da se spet samopoškoduješ. Verjamem, da se počutiš, kot da si punco zelo razočarala, ko se samopoškodovanju nisi mogla upreti. Vendar je kljub temu velika zmaga, da ti je uspelo vztrajati daljše časovno obdobje. Če se zgodi kakšen korak nazaj, ne obupaj. Ponovno si zastavi cilj, da se ne boš poškodovala in ga zaupaj tudi punci. Z oporo drugih je lažje vztrajati. Vseeno pa je pomembno, da tudi samopoškodovanje omeniš svetovalni delavki in psihologu.

    Ne znam ti odgovoriti, zakaj trenutno bruhaš kri, zato ti svetujem, da povprašaš osebnega zdravnika in opraviš preiskave. Prav tako pa je pomembno, da še naprej jemlješ zdravila, ki ti jih predpiše psihiater in poskušaš zbrati pogum, da ga prosiš za menjavo. Morda se bo na drugačnih zdravilih izboljšalo tudi tvoje počutje. Več o tem pa ti žal ne morem povedati, saj sama nisem zdravnica.

    Upam, da ti bo moj odgovor koristil. Lepo bi bilo, če se ponovno oglasiš in sporočiš, kako napreduješ.

    Lepo te pozdravljam,

    Jasna Verčko, mag. psihologije

  • R

    R

    R

    Objavljeno: 07 sep. 2022 21:59

    Pozdravljeni!

    Spet hvala za odgovor :).

    V tem enem dnevu mi je prijateljica pomagal skleniti pismo ki ga lahko oddam šolski svetovalni delavki. Ona je napisala pismo, jaz pa sem glede na občutek, dodala, popravila in izbrisala stvari ki jih nisem želela v pismu.

    Samomorilske misli imam že dalj časa in že večkrat sem se probala ubiti v zadnjem letu, čeprav je moj prvi poskus bil v petem razredu. Dve leti nazaj pa sem imela skoraj da uspešen poskus samomora. Bila sem v bolnici zaradi prenajedanja z tabletami (bolj podrobno- paracetamolom (upam da sem to prav napisala)). 

    Danes imam spet takšne misli, še večje pa o samopoškodovanju. Uspela sem se zamotiti za par minut z šolsko nalogo, samo ni ravno uspelo.

    Sej ne da niso bile prisotne ob delanju domače naloge, ampak takrat sem vsaj delala nekaj kar sem vedela da moram slej kot prej dokončati. Probala sem že več stvari da bi se zamotila in da mi takšne misli niti na pamet ne bi prišle,  ampak mi nikoli ne uspe.

    Zdi se mi kot da bom nad življenjem počasi obupala. Spet si želim iti na slabše. Še slabše kot sem kadarkoli bila. Ne vem več kaj naj storim.

    Trudim se živeti normalno življenje, kjer ne rabim skrbeti kaj si bom naredila in kaj bom še uspela sama sebi uničiti. Ampak vidim da to drugi že imajo in meni tega ne gre pridobiti.

    Želja po samomoru se mi vsak dan veča in zdi se mi da se ne bo nehalo.

    Ena prijateljica mi je povedala da je po vsej verjetnosti kakšna depresivna epizoda, te pa že leta nisem imela. In nazadnje ko sem jo, sem pristala v bolnici ker teh misli pač nisem mogla ustaviti.

    To pa je ubistvu to kar je povezano z samomorom.

    Hvala še enkrat za odgovor.

  • Uredništvo

    Jasna Verčko

    Objavljeno: 08 sep. 2022 17:59

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    hvala, da si ostala v stiku z mano. Res je očitno, da doživljaš hudo stisko, za katero se ti zdi, da se le še poglablja. Ponovno te želim usmeriti na vse možne vire pomoči, ki jih lahko dobiš, saj tvoja situacija potrebuje čim hitrejše ukrepanje.

    Izjemno me skrbi zate, sploh sedaj, ko si mi zaupala, da si samomor že večkrat poskušala narediti. Verjamem, da že dolga leta občutiš neizmerno stisko, da si pomislila nanj in ga celo poskušala izpeljati. Vendar bi se situacija lahko zate končala tragično in pomembno je, da se zavedaš, da je smrt nekaj dokončnega, nekaj, kar ne moremo povrniti. Včasih je težko videti svetle plati v življenju, a vedno obstajajo. Prosim, da narediš seznam teh svetlih točk v življenju, da pomisliš, zaradi česar pa rada živiš. Lahko so to dobre prijateljice, tvoja punca ali druge osebe, ki jih imaš rada in imajo rade tebe. Super je, da ti je uspelo pripraviti pismo za svetovalno delavko in da ti je pri tem pomagala prijateljica. Vidiš, kako dobro prijateljico imaš! Takšne osebe so v tvojem življenju zelo dragocene in zaradi njih je smiselno vztrajati. Lahko je svetla točka tudi določeno pozitivno čustvo, pa čeprav ga čutiš le kratek čas. Lahko je to dejavnost, ki jo rada opravljaš, karkoli, kar se ti zdi, da tvoje razpoloženje vsaj malo izboljša, četudi le za 1%.

    Obenem pa te pozivam, da svoje misli nemudoma zaupaš psihologu. Če imaš telefonsko številko ordinacije, predlagam, da zbereš pogum in jih pokličeš, lahko pa tudi prosiš koga drugega, da to stori zate. Zdi se mi, da bi ti tudi pri tem lahko nudila oporo prijateljica, saj ti je že pomagala kontaktirati svetovalno delavko. Prosiš pa lahko seveda tudi njo. Psiholog bo nato ukrepal naprej. Tudi če so samomorilne misli posledica depresivne epizode, ni to nič dokončnega, česar ne bi mogli s skupnimi močmi rešiti. Žal je včasih tako, da se določene težave rešuje dlje časa, pomembno pa je, da vztrajamo in ohranjamo upanje, da bo nekoč bolje. Če je bolje že za malenkost od včeraj, je to zmaga, ki jo je vredno praznovati. Če pa se kdaj zgodi kakšen korak nazaj in ti kakšna stvar ne uspe, kot bi si želela, kljub trudu, tudi to ni razlog, da bi obupali.

    V kolikor do psihologa ne moreš takoj, zmeraj obstajajo tudi drugi viri psihološke pomoči v izjemni stiski. Na TOM telefon lahko pokličeš vsak dan med 12. in 20. uro, tudi ob nedeljah in praznikih. Če pa čutiš stisko v času, ko TOM telefon ne obratuje, pa je vedno dosegljiv telefon Samarijan, ki deluje 24 ur na dan vse dni. Če se želiš še pogovoriti, dokler ne dobiš dodatne pomoči, si zmeraj dobrodošla tudi tukaj. 

    Pošiljam ti prijazen pozdrav in ti želim predvsem veliko upanja na izboljšanje,

    Jasna Verčko, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje