Šola

Pozdravljeni, 

že dve leti sem zelo nesrečna. Bila sem odličnjakinja in se zelo sekirala za ocene. Hodila sem na vsa možna tekmovanja, v šolo risanja, na ples in k psihologinji. Bila sem preobremenjena. Večkrat sem popolnoma izgorela. Jokala sem vsak dan. Bila sem kronično utrujena, brez volje do življenja, komaj sem spala...Prišlo je do tega, da sem se začela rezati. Z nožem po zapestjih, rokah in stegnih. Glede tega imam kup vprašanj, ker sem veliko brala o tem na spletu in se "klasično" vedenje pri samopoškodovanju nekoliko razlikuje od mojega. Prvo: po tem ne čutim sramu, večjega navala čustv itd. Vem, da je čudno, ampak potem se pomirim in nekako mi je všeč, da sem se porezala. Drugo: nimam težav s tem, da bi nehala. V resnici niti nočem. Ko se režem in potem brazgotine prikrivam pred drugimi mi je seveda grozno, ampak nekako tudi vznemirljivo, počutim se tako živo, počutim se, kot da imam pravico čutiti tesnobo, ker sem se porezala. To je najbrž nenormalno. Kaj je narobe z mano? Pogosto imam misli o tem, da bi nehala obstajati. Ne da bi se ubila. To bi preveč prizadelo mojo družino. Da bi se nekaj zgodilo z mano. Da bi me zbil avto ali pa nekaj. Da bi bila lahko nekaj mesecev v bolnici, imela mir, izgovor, da ne hodim v šolo, na risanje, na treninge...Da bi me vsi nenadoma imeli radi. Ne iščem pozornosti, sploh ne, v resnici sem zelo rada na samem. Samo...vseeno bi mi bilo prijetno, če bi me za nekaj časa bolj cenili. Od tod, pa še ena težava povezana s šolo. Ljudje. Sem introvert. Saj imam prijateljice in v razredu se počutim dokaj sprejeto. Sem tip človeka, ki ga zelo skrbi za druge in daje njihove potrebe pred svojimi. Če vidim, da nekdo ni okej, ga bom vprašala, poslušala, se poskusila pogovarjati z njim o njegovih težavah, mu olajšati skrbi...Mislim, da mi to nekako celo uspeva, saj mi zaupa svoje breme kar nekaj ljudi. To mi je všeč - razmišjam o poklicu psihologinje. Vendar nihče ne bi nikoli naredil tega zame. Nihče ne ve o mojem bremenu, za vse sem samo tista vesela, brezskrbna sošolka. V odnose vlagam ogromno truda in nikoli ne dobim tega nazaj. To me zelo izčrpava. Vem, da je neumno, ampak tudi to, da fantje ne izkazujejo znakov pozornosti me moti. Vsi fantje, ki so bili kdarkoli všeč meni, so zaljubljeni v moje prijateljice. Počutim se kot "ta grda" prijateljica. Ves čas se poskušajo pogovarjati z mojimi prijateljicami, jim pišejo in skupaj se smejijo, mene pa ne opazijo. Nerada priznam, ampak včasih sem malo ljubosumna in zelo me skrbi, če me bo sploh kdo povabil na valeto. To sploh ni podobno meni, saj mi je bilo za fante vedno prav malo mar in sovražim to ljubosumje v sebi. Kako se znebiti tega čustva? Skratka šola je zame postala peklo. Prejšnje šolsko leto sem veliko manjkala. In ko rečem veliko, mislim na malo manj kot polovico. Nerealna pričakovanja, pritisk, preobremenjenost, izgorelost in želja po popolni izolaciji sta me razžirali vsak dan. Čisto se mi je zmešalo. Nisem se bila sposobna dvigniti s postelje. Popolnoma sem se želela izolirati. Nisem bila sposobna slediti pouku. Bil je isti vzorec: hodim v šolo - vlagam ogromno energije v ocene in druge ljudi - izgorim - se režem - ne hodim v šolo - šolska svetovalka mi teži - se mi nakopičijo snov in ocene - pridem nazaj - se delam, da sem ok - in od začetka. Bila sem na robu, da se prešolam ali, da se začnem šolati na domu. In to sploh niso vse moje skrbi. Doma imamo finančne težave, saj nismo iz Slovenije. Živimo od plače do plače, hladilnik je včasih prazen in to zelo pritiska name, saj imam občutek, da starši porabljajo zame preveč denarja. Smo iz Ukrajine in kot veste je tam vojna. Zame je to zelo občutljiva tema in o tem ne bom kaj dosti napisala, samo to, da se mi vsakič ob misli na to, para srce. Slovenija je super, ampak nikoli se nisem in nikoli se ne bom počutila tu kot doma, čeprav smo tukaj že 7 let. Skratka zdaj se je začelo novo šolsko leto in upala sem, da bo tokrat drugače. Ampak že zdaj vidim, da ne bo. Minilo so trije dnevi in jaz sem že izgorela. Ne morem več. Vsi občutki, ki so me dušili lani in ki so se med poletjem nekoliko umirili, so se naenkrat zgrnili name z desetkratno močjo. Ali obstaja kakšen poseben program šolanja za takšne, kot sem jaz? Za otroke, ki obisk šole doživljajo kot fizično bolečino? Za otroke, ki niso neumni, ampak včasih zaradi tesnobe ne znajo normalno funkcionirati? Veliko sem raziskovala na spletu in sumim, da bi lahko imela generalizirano anksiozno motnjo. Kaj pa vi mislite? Res vam hvala za vaš trud!