So moji občutki utemeljeni?

Pozdravljeni,

pišem, saj ne vem, kaj si misliti o sebi. Pred 2 letoma, ko sem bila stara 16, sem se udeležila neke vrste poletne šole. Tam je predaval mentor, star 24 let. BIl mi je všeč. Druženje na poletni šoli se je hitro prelevilo tudi v druženje izven. Takrat se mi je zdelo to dokaj normalno, čeprav sem morala vedeti, da je nekaj narobe, saj sem to druženje skrivala pred domačimi. Nekako se je to prelevilo v romantično in fizično razmerje. Takrat se mi je to zdelo v redu, jaz sem bila tista, ki je izzvala prvi poljub, spolni odnos in vse, a ne vem, zakaj se mi zdaj zdi vse tako gnusno, če je bilo takrat v redu. Ko se ga zdaj spominjam, me trese. Prejšnji teden sem ga videla na cesti, postalo mi je slabo. Ogovoril me je in se dotaknil moje roke. Vse mišice v roki so se mi napele, zapeklo me je, hitro sem nekaj zamrmrala, da se mi mudi, in odhitela stran. Zakaj imam tako reakcijo, če sem imela celotni čas najine zveze jaz vajeti? On je bil vedno tako ustrežljiv, prijazen in mi pomagal z vsem, a sedaj sovražim vse, ki so njemu podobni.

Nikomur nisem povedala za to, preveč me je sram. Mami, prijateljem, sošolcem sem skrivala zvezo, se lagala in si izmišljala razne izgovore, zakaj me ni. Povedala sem dvema prijateljicama, ki se nista zdeli preveč zaskrbljeni, malce mogoče, a nikoli nista preveč spraševali. Sedaj nisem več v stiku z njima. Pravzaprav sem se v letu z njim, in še bolj izrazito zdaj po njem, močno oddaljila od vseh sovrstnikov. Ne vem, kje najti nove prijatelje in kako ohraniti prijateljstva. Izgubljena sem. Svetovalne delavke na šoli so neuporabne, ne vem, kje drugje poiskati pomoč oz. ali sploh potrebujem pomoč? Jaz sem imela nadzor, zakaj se tako počutim?

To je vse.

Lp

alja

Pozdravljena, iz vsega napisanega je seveda jasno da potrebuješ pomoč, pogovor, analizo, podporo, zaščito. Zakaj praviš, da so svetovalke na šoli neuporabne, imaš slabo izkušnjo ali ti niso znale dati koristnega odgovora? Na tem portalu je naštetih več različnih ustreznih služb, namenjenih reševanju tvoje problematike.

Sodeč iz tvojega opisa, si šla skozi mladostno fazo očaranja in fasciniranja nad starejšim, zrelejšim moškim, ki je to priložnost zagrizeno izkoristil. Sedaj si ven iz te faze in se ti vse skupaj zdi sramotno, travmatično in stresno, opisala si celo kompleks pred starejšimi moškimi.

V sodobni družbi sprejet zakon zapoveduje, da se (vseeno koliko) starejša oseba ne sme spuščati v romantično razmerje z mlajšo osebo, nad katero ima (družbeno ali pedagoško) odgovornost. Ko si bila v (vseeno kakšni) vrsti poletne šole, je odgovornost celotne organizacije programa poletne šole, da te varujejo, da si pri njih v varstvu med trajanjem programa. Kar se še posebej strogo nanaša na predavatelje, učitelje, trenerje, da je protizakonito spletati razmerja, prepovedan je telesni stik v razmerju s podrejeno osebo (podrejeno v starostni in vsakršni drugi vlogi). V tvojem primeru je še bolj kot 8-letna razlika v letih (16/24) problematično to, da je bil moški v vlogi učitelja/starešine/pedagoga.

Na kratko povedano, nisi zapeljevala ti, dajal ti je zgolj vtis, da ti vodiš razmerje. In mlademu umu je to super fancy všeč, obrnjena vloga staršev, neskončna tema za vso  prihodnjo psihoanalizo. Upam, da ti je razlaga v pomoč, da boš vedela, v kakšnem položaju si in da se ne boš počutila več tako krivo ampak zavzela položaj žrtve. Nadaljnje rešitve ti bodo pa povedali še strokovnjaki. Good luck.

Hvala ti za odgovor. To je prvič, ko sem te občutke delila zunaj svojega dnevnika, zato res cenim.

V zvezi s šolskimi svetovalkami/psihologinjami. Lani, v 3. letniku, sem eni zaupala nekaj manjšega in še ne naslednji dan me je o tem spraševala neka čisto tretja profesorica. Nimam nekega hudega zaupanja. Tako ali tako pa imam le še slab teden srednje šole. Nikoli se nisem, kaj preveč povezala s kakšnim profesorjem/profesorico. Je en profesor, ki mu malce bolj zaupam, ampak si sploh ne predstavljam, kako bi potekal ta pogovor oz. kako bi ga sploh začela. Plus ne zdi se kot nekdo, ki bi bil za to. Ne vem. Da bi povedala doma, še pomislim ne. Zato to ,,zvezo" sem se zapletala v take globoke laži, da sploh ne vem, kje bi začela. Tako ali tako pa se doma ne pogovarjamo, kaj dosti. Mamin nasvet je po navadi, da stvari zadržim rajši zase, saj ona ni psihologinja, prijateljem pa ni za zaupat. Oče pa ima rajši gostilne.

Glede kompleksa proti starejšim moškim. Mislila sem bolj v smislu njegove stroke, če je to razumljivo. Pa tako način govora, kretnje, no skratka vse, kar bi spominjalo nanj.

Omenil si strokovnjake. Je moj problem res nekaj, kar bi potrebovali strokovno pomoč. Tudi ne vem, kako in kje naj bi jo poiskala.

Hvala in lep pozdrav

alja

Pri strokovnjakih sem mislil na diplomirane psihologe in psihiatre, ki odgovarjajo na tem forumu in ti bodo še oni zelo natančno odgovorili, upam da čim prej.

Iz mojih osebnih izkušenj je tvoj problem zaradi preteklih dogodkov absolutno nekaj, česar sama ne boš zmogla rešiti brez strokovne pomoči. Dober psiholog ali psihologinja ti lahko pomaga natančno analizirati vse, kar si doživela, zakaj je do tega prišlo (vzroki se praviloma skrivajo v otroštvu in odraščanju in iz odnosov do najbližjih) in ti lahko pomaga naravnati življenje v pravo, zdravo smer, tako da se znebiš kompleksov in pustiš travmo za seboj. Ko ti uspe začeti razpletati vzroke in posledice travme, lahko nadaljuješ tudi sama, jaz sem se poglobil v knjige s psihoanalitičnimi temami in to znanje je resnično koristno, ker lahko pomagaš sebi in drugim, ter se oborožiš pred bodočimi travmami.

Hoditi dalje in poskušati potlačiti nerazčiščene dogodke v sebi je nevarno, če že ne vsaj moteče. Še posebej Slovenci so tradicionalno navajeni ubrati takšno metodo, ker ukvarjanje s samim sabo in psihoanalitična ameriška praksa na Balkanu še ni pognala globokih korenin. Kar se takemu človeku zelo pogosto dogaja je, da naključne situacije nepričakovano izzovejo izbruh potlačenih čustev, kar povzroči burne reakcije v medosebnih odnosih, bodisi v službi ali pri partnerjih - oseba deluje kot narobe sprogramiran stroj, ki še sam ne ve, zakaj se obnaša, kakor se.

Če želiš rešiti preživete travme in njihove posledice, se boš morala ustaviti in si vzeti nekaj časa za raziskovanje duševnosti. Vsak, še tako močan Schwarzenegger nosi v sebi otroka, otroško občutljivost na zunanje dražljaje, odnose in besede. In dokler nisi v bližnjem, razumevajočem, "starševskem" odnosu s svojo notranjostjo, se ti bo poznalo kot motnje v karieri, odnosih, življenju.

Malo sem zašel skoraj že v filozofijo psihologije, skratka ne zapri se vase, bolan človek ne beži od zdravnikov. V kolikor boš odkrila zlorabo zaupanja in resno kršitev pedagoške odgovornosti, kot sem omenil v prejšnjem odgovoru, lahko razmisliš tudi o prijavi. Kaj več ti bodo odgovorili še strokovnjaki.

Pozdravljeni,

sram me je, da sem pristala na to, da mi je bil kadarkoli všeč. Zdaj se mi zdi absolutno ogaben (tudi, če gledam objetivno ni ravno lep). Sram me je, da sem se spustila tako nizko. Če ne bi jaz storila prvega koraka, se ne bi nič zgodilo in zdaj bi bilo vse v redu.

Glede teh svetovalnic pa imam vorašanje. Ali potrebujem, kakšno napotnico osebnega zdravnika, da jih obiščem? So plaljive, namreč sama si nikoli ne bi mogla privoščiti terapevta. Plus ne zdi se mi, da je moj problem dovolj problem? Ljudje čakajo v vrstah za psihologe z veliko hujšimi težavami. Jaz pa se nekako le sramujem svojega bivšega.

Hvala vam za odgovor in lep pozdrav

alja