Smrt

Odgovor svetovalke:

Draga Gozdiček!

Hvala, da si delila to zanimivo vprašanje, ki je, med mladimi, zelo pogosto. Vidim, da si pogumna oseba, saj to, da si ubesedila svoj strah in poiskala pomoč, je že en velik in pogumen korak.

Strah, ki ga opisuješ, ni toliko povezan s smrtjo samo, ampak z občutkom nadzora – ali bolje rečeno, z izgubo nadzora. To je zelo pogost občutek pri ljudeh, ki razmišljajo globoko in iskreno o življenju. Naš um si želi imeti nadzor, da bi se počutil varno. Ko pride do teme, kot je smrt, ki je ne moremo predvideti ali preprečiti, nas lahko to zelo vznemiri. Takrat se pojavijo misli, ki niso nevarne same po sebi, a naš um jih obravnava, kot da so.

In prav zato je dragoceno, da se naučiš ločiti med: tem kaj misliš (»Ne morem nič narediti glede smrti.«), in kako to doživljaš (»Zato sem nemočna, tesnobna, prestrašena.«), ter kaj lahko vseeno narediš (»Lahko se vrnem v trenutek tukaj in zdaj. Lahko diham. Lahko živim danes.«)

Ker te skrbi spremljajo tudi pred spanjem in vodijo v panične napade, ti pošiljam eno vajo, ki jo uporabljam, kadar delam z mladimi po pristopu vedenjsko-kognitivne terapije. Pomaga ti prepoznati misli, ki sprožijo tesnobo, in jih pogledati z več razdalje.

Vaja: misel – čustvo – odziv: Ko začutiš, da se strah približuje, si na papir napiši tri stolpce, ki predstavljajo 3 korake:

- Misel: kaj si pravkar rekla sama sebi? (npr. »Kaj pa, če se se kar naenkrat ne bom več zmožna razmišljati in se premikati?«)

- Čustvo: kako se zaradi te misli počutim? (npr. »Prestrašena, nemočna.«)

- Telo in vedenje: kaj se zgodi v telesu ali kaj naredim? (npr. »Srce mi bije, ne morem zaspati, hočem se zamotiti.«)

Telesni odziv enostavno sledi našim mislim in vedenju, zato je pomembno, da naše misli vidimo kot del izkušnje, ki pride in gre. Z nekaj vaje se lahko naučiš, da te misel ne “potegne noter”, ampak jo le opaziš in pustiš, da odide.

Ko boš vešča prepoznavanja in opazovanja misli in občutkov z distanco, dodaj še prijetno misel (ki nadomesti neprijetno), ta ni “samo pozitivna”, ampak naj bo realna in prijazna, npr.: “Moj um skuša poskrbeti zame. Ni mi treba imeti vseh odgovorov zdaj. V tem trenutku sem varna in dovolj je, da samo sem.”

Pomirjujoča misel bi lahko zvenela tudi takole: “Res je, smrti ne morem nadzorovati – in to me plaši. Ampak prav zdaj, v tem trenutku, nisem ogrožena. Sem tukaj, živa, in lahko si dovolim občutek miru, četudi ne vem vsega.”

Takole, če potrebuješ še kaj se oglasi, ti pa zelo priporočam pogovor o teh stvareh s prijatelji in starši, ni treba, da greš skozi vse to sama.

S toplimi pozdravi,

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.