Vprašanje:
sm grda, ampak si želim, da bi me meu enkrat kdo rd.
Tema: Prehrana in gibanje, Samopodoba/Verjamem vase, Telesna samopodoba
-
od
odie_11
odie_11
Objavljeno: 14 nov. 2026 22:26
živjo,
seprav tole bo mau messy, ampak morm dt vn iz sebe, ker me zmeri bl omejuje in se vleče že kr neki let, vse odkr sm bla v osnovni (zdej sm 4. letnik). seprav js se počutm zlo grdo večino časa. mam tut svoje momente, ko si rečm, da ni tok slabo, da prov okej zgledam in bom mogoče pa res enkrat enmu všeč, sam se pol vse spet spremeni, ko stopm vn, med ludi. ne bi rekla, da moj insecurity izvira tok iz socialnih omrežij (čeprov definitiuno ne pomaga, da vidm vse une hude bejbe na tiktoku pa v serijah), ker je stvar v tem, da js VSAK DAN vidm na ulci/busu/šoli/wherever same hude ženske. in js nism huda in tut nikol nism bla. zgledam isto že od osnovne in tut vs folk je presenečen, da nism stara 14, ampak 18. kle se mi hitr pojav vprašanje, ker tip bi hotu dejtat eno, k zgleda k njegova mlajša sestra, ampak zdej trenutno niti nočm bit v razmerju, kr se mi zdi, da morm najprej sebe mau porihtat (kr je tut razlog, da vm pišm v bistvu). pač nimam postave lih neki, dejansko nimam tok oblin, špeh se mi nabera v trebuhu in ne v dojkah alpa riti, visoka sm pa 162 cm in iz enga razloga obsedena od tega, da bi mogla bit manjša, kr sm previsoka. sej sm dobila komentarje od sošolk, da sm kjut pa to, tut odrasle ženske mi pravjo to, sam se človk pol vpraša, če sploh pol hoče bit kjut, kr kjut očitno pomen 'pridna punčka' ig? (sm tut dobila ta 'zgledaš k pridna punčka' komentar parkrat) ne vem, filing mam, da bi mogla bit bl neka hot, seksi bejba, da bi bla tipom všeč. ne nosm mejkapa, ker ga nočm in bi me nrdil še bl insecure, kukr sm že, sam sm se že večkrat vprašala, če bi mogoče mogla, kr ga nosjo skor vse punce. vprašala sm se tut, če bi se mogla mogoče bl razkrivajoče oblačt, kšni dekoltejčki pa tko, kr se oblačm dost dolgocajtn +mogoče umetni nohti(?). ne vem. sej pol se mi zdi, da nočm met tipa, za kerga se bom mogla ceu lajf neki pretvarjat in fejkat svoj personality sam vseen. na živce mi gre, če mi mami reče kej na foro, da sm baba alpa 'mi babe', kr se ne počutm vredna naziva 'ženska' -- ženske so po mojem razumevanju loh sam tiste, k so lepe, ostali smo pa subhuman (sebe vidm kot subhumana, ostalih žensk ne). če kje vidm, da ker tip (v živo, na internetu alpa v filmu) reče kej na foro, da so ženske angeli, mi rata kr bedno, kr vem, da mene NE misl, kr sm grda in torej nism sploh ženska. recimo kr rada sm včas poslušala rock radio in sm pol slišala enkrat 'angeli nosijo krila, najlepši angeli pa minikrila' in mi je kr smotan ratal, spet sm bla opomnjena na to, da sm grda (čeprov gre pač za nek glup decovski joke al krkol). zato, kr sm grda in zatorej nism ženska +me v lajfu noben ne bi pogledu, ob enih stvareh niti ne trenm več: včas se mi je blo nerodn preoblačt na plaži (mami nm ni nikol pustila v kabine), zdej mi je vseen, ker sm itak grda in se živ k ne briga zame (čeprov mi je ful neprijetno jet v kopalke in se zato zadnih par let sploh več ne kopam, kr sm ful insecure glede svojga telesa --trebuh, nesimetričn pas, rit je TOK nesimetrična, da ni šanse SPLOH, dojki tut obe FUL nesimetrične +saggy :( ); ni mi nerodn jet v naravo scat, kr nima noben želje moje riti/p*čke glejat (again, mami nm nikol ne pusti, dab šli na pumpi na wc in smo zmer v naravo hodil); ni se mi nerodn preoblačt vpričo drugih/na še kr javnm mestu; oblečm za km se TAKOJ, ne rihtam se doug, k se večina žensk ... občutk mam tut, da si enih stvari ne zaslužm, recimo ne zaslužm si kupvt lepih oblek alpa nekih parfumov/body mistov, NIKOL se ne zrihtam za nč, ampak grem v svojih baggy oblekah, nikol nimam torbice, kr si jo zaslužjo sam ostale, ne zaslužm si na festivale/sejme/konvencije ... zmer na ženskm oddelku štacune se počutm k največji vsiljivc +če kera reče kdaj 'mi ženske pa ...' alpa 'girlhood' al krkol, mi je kr smotan in ratam žalostna, kr vem, da js v to ne pašm, kr sm velik pregrda. ne zaslužm si tut, da bi mi biu všeč x film, kr sm grda; alpa celebrity crush tut ne, še posebi, če vidm na tiktoku, da ena hottie bejba govori o tem, da ji je všeč. tut recimo na instagramu se pač vid, kaj kdo lajka in pol js vidm en dobr reel, k je kšn gym bro gor pa kao neka fora al whatever in vidm, da so ene moje sošolke lajkale in bi js tut, ampak ne morm, kr bojo vidle in bojo pol 'kdo pa ta misl, da je, sej je noben tak nikol ne bi hotu, haha'.
iz kje pa to izvira, hm. v osnovni sm za ostalimi sošolkami mau zaostajala v razvoju in recimo še nism mela menstre pa modrca pa rabila deodoranta, še zmer sm se doma z barbikami pa lego kockami igrala ... in pol so bli v garderobi kšni komentarčki 'kaj pa skrivaš', ko sm se stran obrnla/z majco zakrila med preoblačenjm, kr mi je blo nerodn alpa tko, ane. in sm si pač ful želela prsi pa rit pa vse, kr so one mele. in zdej tut ni neki pršlo. no, sej se ne bom zdej kle prtožvala, je neki v mojih košarcah, not that bad, sam pač ne neki extra curvy kim k bombshell. ob vstopu v gimnazijo je blo mau več kilc, kr sm se mogla ful več učit in posledično sedet ceu dan, sm tut več jedla, sam še zmer ni blo overweight alpa kej, je bla pa zgorna polovica priporočene teže za mojo višino. in s tem so se začel komentarji od mami, da sm debela; da zgledam k krava/kit, ko ležim; da bom pršla do 200 kg, če bom tko nadaljevala; da bi blo zame idealno, če bi zgubila za začetk 5 kg (kr mi je blo nepredstavljivo tkrt); da nej pojem kšn kos kruha mn za večerjo; kazala mi je en kale soup diet ... je res, da nism tkrt migala, ampak me je prizadel, da je biu TO njen način spodbujanja, da bi js več telovadla. tut s strani še enga družinskega člana so ble pripombice, da sm debela (letos sm jih confrontala in so vsi zanikal, da so mi kdrkol to rekl. k da bi si vse zmislna). zdej sm pa zgubila 8 kg in sm skor (še eno kilo bi mogla zgubit) na teži, k sm jo mela v devetmu osnovne. čeprov nikol ne pojem cele malce v šoli, ne jem fruštka, največkrat kr spuščam večerjo pa si za kosiu vzamm praktično tok k moja mlajša sestrca, ni dost. še zmer mam trebuh (to je RES, objektivno mam trebuh, ni ploh trebuh!!), rit pa prsi pa pas so še zmer nesimetrični. edin v obrz se mi pozna, da sm shujšala pa v prste (prstani, k sm jih mela, mi niso več prou).
bi si pa js kljub vsemu temu sevede želela bit enkrat enmu moškemu všeč. velikrat si predstavlam, da mam fanta, pišm neke kjut zgodbice, kako me je potolažu, ko me je x oseba užalla, si predstavlam, da me zvečer objame in spi zravn mene (samo sebe objemam, jp), berm romance in sanjarm ... sam mam zmeri bl občutk, da to mogoče ne bo res. tuki je itak to, da sm js taka, k sm (torej grda), moja osebnost pa tut ni neki special, unique, nepogrešljivga in sm zato zihr, da bi loh tip najdu punco, k bi mela isto osebnost pa interese k js, sam bla velik lepša. zravn mam še neko bolezn, zard kere ne morm v gym, izpadajo mi lasje FUL in mam blago alopecijo, sm preveč poraščena in se že vzburm zlo težko (kaj šele, da bi dobila orgazm --> NIKOL). valda je kle spet vprašanje, če bi kšn tip sploh hotu bit z mano, če pa vse to zravn pride. recimo glede tega vzburjenja (erektilna disfunkcija ig) se bojim, da bi biu prevelk dealbreaker, kr ne bi mogla pridt, če bi kdaj s kom spala pa pač oralno me neb mogu zadovoljit -- sej se tolažm, da vsaj tip nism, kr pol bi pa RES biu problem, sam se mi vseen zdi, da to ne bi z nobenim lih šlo skoz oz. bi se hitr naveliču. tut mam občutk, da bi si bl želel eno, k se doug rihta, se pol tut ful lepo zrihta, ma neke dolge jutranje pa nočne rutine, hod na nohte, si da ful parfuma ... ne vem, no. tut recimo mi je blo žalostn, ko smo gledal en film in sta ble dve ženske doma pa so pol pač tipi pršli in so vsi sam eno hotl, kr druga očitno ni bla dost lepa, da bi bla za pofukat. ob takih stvareh kr zgubim upanje, da bi js enmu bla najlepša pa najbl desirable ženska na svetu. bojim se tut, da bi (če bi sploh dobila koga) tipu ratala grda; bi začeu na skrivaj gledat of, pornografijo, me varu, gledu druge ženske; si želel, da bi biu z drugo; mu ne bi bla več všeč, ko bi se postarala; bi me pretepu pa žalu; govoru svojim frendom, kok sm grda pa dolgocajtna v pojstli al krkol ... to me res mori. alpa da bi biu razočaran, ko bi se recimo prvič slekla pred njim, kr je prčakvou neki druzga. polg tega ne vem, kok moških bi blo zadovoljnih z eno totalno devico, k ni v lajfu gledala pornografije, se ne more niti vzburt in ni mela niti first kissa pa je noben še za roko ni nikol prjel.
tut recimo (skor) vsi v razredu majo že par za maturantski ples, mene ni pa čist noben povabu in sm se odločila, da ne bom sploh šla. nikol me ni noben na nč povabu. bla sm všeč dvema, pa še to je blo bl sam, da sta rabla punco iz kergakol razloga pač že in sm bla js slučajno tkrt tm, da sta me vprašala.mogoče sm še kej pozabla oment pa bom pol dodala. seprav me zanima, kaj si vi mislte o tem pa kako loh začnem delat spremembe (žou psiholog ni opcija, kr mi mami ne pusti).
hvala vm<3 -
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 16 nov. 2026 13:51
Odgovor svetovalke:
Odie, pozdravljena.
Če bi te imela pred seboj, bi ti najrej ponudila en velik objem. Ob branju tvojega zapisa sem dobila občutek, da si kot balon na vrvici, ki se je izgubil nekje tam gori v oblakih in ki išče pot domov, prepuščen zračnim tokovom ... Balonček, ki išče pot nazaj k sebi.
Kje si ti? Kaj so tvoje želje? Napisala si ogromno skrbi, ki pa vse po vrsti peljejo k drugim: kaj so/bodo rekli/mislili, kako te bodo videli drugi - mama, sošolke, fantje ...
Si se kdaj vprašala, zakaj ti je tako zelo pomembno, da morajo biti drugi zadovoljni s tabo, da jim moraš biti všeč? In zakaj je to pogoj, da si lahko s seboj zadovoljna tudi sama? Zakaj bi morali drugi odločati o tebi: kako se obleči, nositi make-up ali ne, kaj te sme vzburjati in kaj ne ...? (Ker ko se o povsem osebnih odločitvah v glavi oziramo na druge, je tako, kot bi odločitev prepuščali njim.)
Nekje na poti odraščanja si izgubila svoj glas in vabim te, da ga najprej spet poiščeš. Zato toplo pozdravljam tvojo odločitev, da je za zveze s fanti še čas. Dokler se ne zmoreš dojemati kot avtonomno bitje s svojo vrednostjo, s svojimi željami in potrebami, ki imajo pravico obstajati, boš težko s komerkoli vzpostavila zdrav partnerski odnos. Napisala si: "... upanje, da bi js enmu bla najlepša pa najbl desirable ženska na svetu". To je povsem zdrava in lepa potreba, ampak je pomembno razlikovati, ali prihaja iz občutka pomanjkanja ali iz občutka obilja.
Pomanjkanje govori: Jaz tega nisem vredna, ker nimam česa dati - se me bo vseeno nekoč kdo usmilil?
Obilje govori: To željo gojim, ker si to zaslužim in ker tudi sama želim in zmorem drugemu nuditi enak občutek: da je zame najlepši in najbolj desirable fant.
Če bi bila ti na drugi strani: Kako bi se počutila ob fantu, ki bi želel biti s tabo iz občutka pomanjkanja? Najbrž ne ravno prijetno, ane? Ko smo z osebo, ki se ne ceni, ne spoštuje in se je pripravljena ponižati za naklonjenost, je odnos obsojen na propad. To predstavlja za drugega velik pritisk, da postane "reševalec", še bolj nevarno pa je, ker lahko začne izkoriščati nemoč te osebe in jo celo zlorabljati.
Stara si 18 let. Nisi več mala deklica in povsem odvisna od staršev. Legalno greš lahko h kateremukoli strokovnjaku (to pravico si imela že s 15. letom) brez vednosti staršev. Tako da, če misliš, da bi ti pomagalo, se za to še vedno lahko odločiš. Mami nisi dolžna povedati vsega, kar zadeva izključno tebe. Odrasla oseba si in zase se imaš pravico odločati sama.
Morda pa to opcijo vseeno lahko za nekaj časa še odložiš na stran in najprej poskusiš kaj spremniti pri sebi sama - na znotraj, ne vizualno. Dokazano pomaga marsikaj, le lotiti se je treba. V prvi vrsti porabiti kakšno uro manj na tiktoku, ker ta vpliva zelo negativno, kadar se ga uporablja za primerjavo z drugimi. Potem pomaga branje - čim več in čim več leposlovja - zgodbe in izkušnje ljudi, resnične in izmišljene, iz različnih obdobij. Primerjava z drugimi nam je zapisana v gene, ampak primerjati se da na veliko načinov in sploh ne samo po zunanjem izgledu: kako nekdo drug doživlja stiske, kako jih premaguje, kako na to vplivajo različne življenjske okoliščine, kako bogati so lahko medosebni odnosi, kako različni so, kako ogromna je širina življenja in kaj vse je možno - če nismo zaprti v svoj mehurček algoritmov na telefonu ali nekaj postavljaških punc na šolskem hodniku.Dalje, pomaga, če postanemo prostovoljci in ko preko prostovoljstva svojo žalost, strahove, skrbi povežemo s stiskami ali potrebami drugih - to nas naredi večje od življenja in ti občutki so nepopisni! Podobno lahko doživljamo tudi skozi različne hobije, kjer lahko spoznamo nove ljudi iz različnih generacij ... Svet je velik, Odie, in zato ni treba na letalo in na drug konec Zemlje. :)
Kaj te zanima, kaj te veseli, katere so tvoj temeljne vrednote? Kje si, skratka, ti?Upam, da veš, da si mnogo mnogo več kot žensko telo, katerega glavno poslanstvo na svetu itak ni, da je lepo ali desirable. Si oseba, enkratna in neponovljiva, slučajno ženskega spola, sicer pa osebnost mnogoterih lastnosti in sama se lahko odločiš, čemu boš dala prednost, v kaj boš vložila svojo energijo in zakaj. To je najboljša garancija, da se boš znašla v bližini ljudi, ki imajo podobne vrednote in ambicije - in tam želiš biti. Ne pa "na kolenih" pred lepotnimi zapovedmi in v neprestanem razmišljanju o "what men want". Who cares. What do YOU want??
Zdaj pa v knjižnico in, prosim, izposodi si:- Elizabeth Acevedo: Pesnica X
- Edith Eva Eger in Esmé Schwall Weigand: Balerina iz taborišča smrti
- Flo Perry: Kako seksati feminističnoBom vesela, če se še oglasiš in poveš, kako se ti zdi - to, kar sem napisala, in kakšne se ti bodo zdele knjige. :)
Lepo in toplo te pozdravljam,
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.